Lovrenc, Veliko Kozje - 9. 12. 2009
Start pri cerkvici Sv. Lovrenca (722 m) ob 8.30.
Udeleženci: Vinko Šeško, Barbara Sancin, Angela Čampa, Martina Jamšek, Milena Naroglav, Vid Šušterič, Janez Zajec in Marjana Dvojmoč
Na začetku poti smo se najprej spomnili, kje smo hodili ob prejšnjih dveh srečanjih in se dogovorili, kako bo potekala današnja pot. Tokrat smo si ogledali severno zahodni del občine Sevnica. Ob cerkvici Sv. Lovrenca nas je Vinko opozoril na energetsko sevanje, razložil nam je tamkajšnjo floro, saj sta encijan in opojna zlatica redki in botanično zaščiteni rastlini. Zlasti je pomembna opojna zlatica, ki je endemit na slovenskih tleh, saj uspeva na svetu le v Posavskih hribih med Mrzlico in Lisco. Rastišče encijana je zavarovano s tablami in leseno ograjo. V tem okolju so najbolj JV rastišča vrste rastlin značilnih za alpsko floro, ki so tu preživele od zadnje poledenitve pred tisočletji. Skalna in strma SZ pobočja so tudi poleti dokaj hladna in jim nudijo ugodne pogoje za rast. Na J pobočjih so bolj tople razmere, zato najdemo tam (Kincl) primerke primorske flore. Ogledali smo si tudi razgled od Lisce preko dolenjskega gričevja proti Kumu.
Pot smo nadaljevali po markirani poti proti Velikemu Kozju. Med potjo smo ugotavljali podobno raznoliko geološko sestavo (geološka karta!), kot na predhodnih pohodih. Ob poti raste veliko resja, globlje v gozdovih pa najdemo številne primerke navadne bodike. Proti vrhu smo na desni strani poti opazovali zanimivo skalno tvorbo, ki spominja na dinozavra (oznaka na tabli!). Skozi redek bukov gozd smo se povzpeli do najvišje točke naše občine Veliko Kozje, ki znaša 993 m ( 986 m po drugih virih – bo potrebno ugotoviti pravo višino). Malo dalje smo z razgledišča, ki je nad prepadnimi stenami nad sotočjem Savinje in Save, ob dokaj ugodnem vremenu opazovali in poimenovali pomembnejše grebene in vrhove od bohinjskih gora, Julijskih Alp, Karavank preko Savinjskih Alp proti Pohorju. V predgorju pa smo zelo lepo videli verigo Posavskega hribovja na levem in desnem bregu reke Save.
Mimo spominske plošče ponesrečenemu Sevničanu Jamšku smo se vračali po drugi poti najprej strmo navzdol. Tu smo občudovali strme skalnate dolomitne stene JZ pobočja Velikega Kozja. Področje Kozja ima poleg zanimive flore (avrikelj, blagajev volčin, rododendron) tudi pestro favno, saj najdemo v skalnih pobočjih celo gamse. Velik del tega področja je vključen v območje Natura 2000. Pot smo nadaljevali po položni poti nazaj proti Lovrencu. Ob tej poti smo našli veliko bukev posebno zanimive rasti. Njeno deblo je debelo in visoko le približno 2 m, od vrha debla se razveja v mogočne veje na vse strani tako, da je njena krošnja zelo velika in posebnega videza. V bližini smo opazili še eno podobno drevo, ki ima veje tudi do tal in se ponekod krivijo zopet navzgor. Vzrok za tako zanimivo rast lahko iščemo, po mnenju Vinka, da so bili tu nekoč pašniki, ki so se kasneje zarasli. Menimo, da bi bilo potrebno na ti dve drevesi opozoriti gozdarsko službo, da bi drevesi zaščitila. Pot se je pridružila prejšnji poti. Ob koncu poti smo našli na drevesih in na tleh veliko bele omele.
Pohod smo zaključili ob 12.30.
Dogovorili smo se, da se v letošnjem letu dobimo še enkrat, če bo dovoljevalo vreme.
Zapisala: Marjana Dvojmoč
Udeleženci: Vinko Šeško, Barbara Sancin, Angela Čampa, Martina Jamšek, Milena Naroglav, Vid Šušterič, Janez Zajec in Marjana Dvojmoč
Na začetku poti smo se najprej spomnili, kje smo hodili ob prejšnjih dveh srečanjih in se dogovorili, kako bo potekala današnja pot. Tokrat smo si ogledali severno zahodni del občine Sevnica. Ob cerkvici Sv. Lovrenca nas je Vinko opozoril na energetsko sevanje, razložil nam je tamkajšnjo floro, saj sta encijan in opojna zlatica redki in botanično zaščiteni rastlini. Zlasti je pomembna opojna zlatica, ki je endemit na slovenskih tleh, saj uspeva na svetu le v Posavskih hribih med Mrzlico in Lisco. Rastišče encijana je zavarovano s tablami in leseno ograjo. V tem okolju so najbolj JV rastišča vrste rastlin značilnih za alpsko floro, ki so tu preživele od zadnje poledenitve pred tisočletji. Skalna in strma SZ pobočja so tudi poleti dokaj hladna in jim nudijo ugodne pogoje za rast. Na J pobočjih so bolj tople razmere, zato najdemo tam (Kincl) primerke primorske flore. Ogledali smo si tudi razgled od Lisce preko dolenjskega gričevja proti Kumu.
Pot smo nadaljevali po markirani poti proti Velikemu Kozju. Med potjo smo ugotavljali podobno raznoliko geološko sestavo (geološka karta!), kot na predhodnih pohodih. Ob poti raste veliko resja, globlje v gozdovih pa najdemo številne primerke navadne bodike. Proti vrhu smo na desni strani poti opazovali zanimivo skalno tvorbo, ki spominja na dinozavra (oznaka na tabli!). Skozi redek bukov gozd smo se povzpeli do najvišje točke naše občine Veliko Kozje, ki znaša 993 m ( 986 m po drugih virih – bo potrebno ugotoviti pravo višino). Malo dalje smo z razgledišča, ki je nad prepadnimi stenami nad sotočjem Savinje in Save, ob dokaj ugodnem vremenu opazovali in poimenovali pomembnejše grebene in vrhove od bohinjskih gora, Julijskih Alp, Karavank preko Savinjskih Alp proti Pohorju. V predgorju pa smo zelo lepo videli verigo Posavskega hribovja na levem in desnem bregu reke Save.
Mimo spominske plošče ponesrečenemu Sevničanu Jamšku smo se vračali po drugi poti najprej strmo navzdol. Tu smo občudovali strme skalnate dolomitne stene JZ pobočja Velikega Kozja. Področje Kozja ima poleg zanimive flore (avrikelj, blagajev volčin, rododendron) tudi pestro favno, saj najdemo v skalnih pobočjih celo gamse. Velik del tega področja je vključen v območje Natura 2000. Pot smo nadaljevali po položni poti nazaj proti Lovrencu. Ob tej poti smo našli veliko bukev posebno zanimive rasti. Njeno deblo je debelo in visoko le približno 2 m, od vrha debla se razveja v mogočne veje na vse strani tako, da je njena krošnja zelo velika in posebnega videza. V bližini smo opazili še eno podobno drevo, ki ima veje tudi do tal in se ponekod krivijo zopet navzgor. Vzrok za tako zanimivo rast lahko iščemo, po mnenju Vinka, da so bili tu nekoč pašniki, ki so se kasneje zarasli. Menimo, da bi bilo potrebno na ti dve drevesi opozoriti gozdarsko službo, da bi drevesi zaščitila. Pot se je pridružila prejšnji poti. Ob koncu poti smo našli na drevesih in na tleh veliko bele omele.
Pohod smo zaključili ob 12.30.
Dogovorili smo se, da se v letošnjem letu dobimo še enkrat, če bo dovoljevalo vreme.
Zapisala: Marjana Dvojmoč
