PECS / PEČUH (Madžarska) - 26. 2. 2013
Odhod ob štirih zjutraj, dežuje. Kako značilno vreme za ekskurzije U3. Ampak mi se ne damo! Slovensko-hrvaško mejo prečkamo kar hitro, potem pa je čas za malo dremanja. Ko se okrog pol sedmih pri Kutini začne daniti, začudeno opazimo, da ni nič snega. Zemlja pa je nalita, njive blatne, vmes pasovi gozda. Vozimo se skozi značilne vasi z jarki na obeh straneh ceste in dovozi do vsake hiše. V Velikih Zdencih se spomnimo Zdenka sira, večji kraj je še Grubišno Polje, kavico pa si zaslužimo šele v Virovitici. Da bi bila postrežba čim hitrejša, Danica in vodič Simon za šankom prevzameta vlogi visokokvalificiranih pomivalcev posode, lokalu pa gotovo dvignemo dnevni promet za sto procentov.
Iz Hrvaške izstopimo na mejnem prehodu Terezino Polje in hrvaški obmejni organi nam poberejo dokumente ter si vzamejo čas za ogled. Prečkamo mejno reko Dravo in že smo na madžarskem mejnem prehodu Barcs. Tu je pregled dokumentov sicer v avtobusu, zastonj za čakamo na kakšen "hvala" v madžarščini. Propadla šansa za učenje jezika.
Simon nam razlaga zgodovino in značilnosti Madžarske, boemski značaj prebivalcev (okrog deset milijonov jih je), njihove običaje in ugrofinski jezik, ki je nekaj čisto posebnega. Vozimo se po Baranjski županiji in na 60 kilometrih do Pečuha ni videti pretirano velikega standarda prebivalcev. Szigetvar/Siget nas spomni na slavno bitko s Turki leta 1566.
Po pretežno ravninski pokrajini nas Pecs/Pečuh preseneti z lepo lokacijo pod planino Mecsek /Meček, ki obsega površino 500 kvadratnih kilometrov in njen najvišji vrh meri 682 metrov. Nudi zavetje mestu pred severnimi vetrovi in prostor za vinograde, brez katerih ni pravih meščanov Pečuha. Med neštetimi vikend hišicami so tudi sadovnjaki.
Pečuh je na Madžarskem peto mesto po velikosti in ima okrog 160 tisoč prebivalcev. Njegovo predmestje je moderno urejeno s stanovanjskimi naselji in trgovskimi centri. Tu dobimo našo vodnico po mestu Marijo, ki govori hrvaško in ogromno ve o zgodovini ter sedanjih razmerah. Želi nam pokazati čim več, na žalost pa ni dovolj glasna, da bi obvladala našo veliko skupino. Poleg tega nekateri mislijo, da s svojim klepetom lahko izboljšajo slišnost razlage ... Z Marijo se najprej vozimo ob tovarni porcelana Zsolnay/Žolnaj z značilno ograjo iz keramike, iz avtobusa vidimo Zsolnayev mavzolej (video), na hribu cerkvico Marije Snežne, tu pa so tudi ostanki več kilometrov dolgega obzidja okrog starega dela mesta. Mesto je bilo naseljeno že pred šest tisoč leti, v času Rimljanov je glavno mesto južne Panonske nižine, velik pečat pa je na njem pustilo tudi 143 let dolgo obdobje pod Turki.
Zgodnjekrščansko pokopališče iz četrtega stoletja je na UNESCOVEM seznamu svetovne kulturne dediščine. Ob njem, stolpu Barbakan iz 15. stoletja ter škofijski palači začenjamo ogled peš. Ne spregledamo Hrvaškega kluba Augusta Šenoe, se sprehodimo med kostanji in ostrmimo nad katedralo Svetega Petra in Pavla s kar štirimi zvoniki, značilnimi dvojnimi vrati, štirimi kapelami, krasno poslikavo, znamenitimi orglami in podzemnim delom. Zgradili so jo v 11. do 13. stoletju, današnji izgled pa je dobila v 19. stoletju.
Naš naslednji postanek je namenjen Muzeju Zsolnay, kjer lahko občudujemo razvoj tovarne keramike Zsolnay in njihove izdelke. Včasih je v tej tovarni delalo dva tisoč delavcev, zdaj le še 200 in arabski lastnik išče nove možnosti.
Džamija paše Gazi Kaszima je res nekaj posebnega: zgradili so jo v 16. stoletju na temelju starejših cerkva, v 17. stoletju je posvečena v cerkev, jezuiti v 18. stoletju zrušijo minaret in jo preoblikujejo v baročno cerkev, leta 1940 je dograjen še polkrožni prostor. Še danes sta na strehi križ in polmesec. Prostor, primeren za pogovor o sožitju različnih narodov, ki živijo v tem mestu: poleg Madžarov je tu veliko Nemcev, Romov, Hrvatov in drugih. Zato Pečuh imenujejo tudi "mesto miru" in "mesto brez meja".
Pred džamijo se odpre pogled na glavni trg Istvan Szechenyi s katedralo, starim hotelom Nador (1846), mestno hišo, sedežem občine, sedežem županije, spomenikom spomina na srbsko okupacijo (1919 - 1921). Tu je tudi stara gimnazija, po mestu pa več zgradb univerze, ki je bila ustanovljena leta 1367, in je tako najstarejša na Madžarskem in tudi največja z več kot 30 tisoč študenti. V mestu ima univerza na razpolago največ delovnih mest.
Naš sprehod se nadaljuje po ulici, ki je rezervirana le za pešce, in vsaka stavba je vredna zanimanja zaradi fasade. Največ časa namenimo narodnemu gledališču iz leta 1895, renovirano leta 1991. Poleg drame, opere in baleta se lahko pohvalijo z malim odrom, otroškim gledališčem, lutkami ... . Poslovna zgradba Vasvary iz leta 1897 je posebno zanimiva zaradi prvotnega lastnika Nemca, ki je prevzel madžarski priimek. Samo še kratek skok do sinagoge iz leta 1869 in naših ogledov je konec.
Zasluženo kosilo nas čaka v restavraciji Aranykacsa, ki deluje na treh etažah: klet, manjši del v pritličju in večji v nadstropju. Ta je dovolj velik tudi za nas, klet je premajhna, zato imamo degustacijo kar tu ob jedi. Pozdravi nas lastnik, ki je znani vinar, in nam razloži, kaj bomo pili. Ob juhi z rezanci in veliko korenja se prileže zelo dober rizling, pri slastnem zrezku v omaki in rižem pijemo rose, ki predvsem dobro diši, za konec ob sadni solati poskusimo sladko desertno vino. Nazdravimo s pesmijo, pri naši mizi pa se še posebno zabavamo, ko nas natakar skuša naučiti nazdravljati po madžarsko. Izraz je "egészségre", važno pa je, da je zlasti tretji e ozek, sicer ne nazdravljamo človeku, ampak tistemu delu telesa, kjer trtica izgubi svoje spodobno ime. Ob slovesu spet zapojemo in tudi na poti domov nas spremljata pesem in smeh. In ugotovitev, da se je splačalo potovati tako daleč in spoznati to mesto, ki se lahko upravičeno pohvali tudi z naslovom "evropska prestolnica kulture" za leto 2010.
Besedilo: Romana Ivačič.
Iz Hrvaške izstopimo na mejnem prehodu Terezino Polje in hrvaški obmejni organi nam poberejo dokumente ter si vzamejo čas za ogled. Prečkamo mejno reko Dravo in že smo na madžarskem mejnem prehodu Barcs. Tu je pregled dokumentov sicer v avtobusu, zastonj za čakamo na kakšen "hvala" v madžarščini. Propadla šansa za učenje jezika.
Simon nam razlaga zgodovino in značilnosti Madžarske, boemski značaj prebivalcev (okrog deset milijonov jih je), njihove običaje in ugrofinski jezik, ki je nekaj čisto posebnega. Vozimo se po Baranjski županiji in na 60 kilometrih do Pečuha ni videti pretirano velikega standarda prebivalcev. Szigetvar/Siget nas spomni na slavno bitko s Turki leta 1566.
Po pretežno ravninski pokrajini nas Pecs/Pečuh preseneti z lepo lokacijo pod planino Mecsek /Meček, ki obsega površino 500 kvadratnih kilometrov in njen najvišji vrh meri 682 metrov. Nudi zavetje mestu pred severnimi vetrovi in prostor za vinograde, brez katerih ni pravih meščanov Pečuha. Med neštetimi vikend hišicami so tudi sadovnjaki.
Pečuh je na Madžarskem peto mesto po velikosti in ima okrog 160 tisoč prebivalcev. Njegovo predmestje je moderno urejeno s stanovanjskimi naselji in trgovskimi centri. Tu dobimo našo vodnico po mestu Marijo, ki govori hrvaško in ogromno ve o zgodovini ter sedanjih razmerah. Želi nam pokazati čim več, na žalost pa ni dovolj glasna, da bi obvladala našo veliko skupino. Poleg tega nekateri mislijo, da s svojim klepetom lahko izboljšajo slišnost razlage ... Z Marijo se najprej vozimo ob tovarni porcelana Zsolnay/Žolnaj z značilno ograjo iz keramike, iz avtobusa vidimo Zsolnayev mavzolej (video), na hribu cerkvico Marije Snežne, tu pa so tudi ostanki več kilometrov dolgega obzidja okrog starega dela mesta. Mesto je bilo naseljeno že pred šest tisoč leti, v času Rimljanov je glavno mesto južne Panonske nižine, velik pečat pa je na njem pustilo tudi 143 let dolgo obdobje pod Turki.
Zgodnjekrščansko pokopališče iz četrtega stoletja je na UNESCOVEM seznamu svetovne kulturne dediščine. Ob njem, stolpu Barbakan iz 15. stoletja ter škofijski palači začenjamo ogled peš. Ne spregledamo Hrvaškega kluba Augusta Šenoe, se sprehodimo med kostanji in ostrmimo nad katedralo Svetega Petra in Pavla s kar štirimi zvoniki, značilnimi dvojnimi vrati, štirimi kapelami, krasno poslikavo, znamenitimi orglami in podzemnim delom. Zgradili so jo v 11. do 13. stoletju, današnji izgled pa je dobila v 19. stoletju.
Naš naslednji postanek je namenjen Muzeju Zsolnay, kjer lahko občudujemo razvoj tovarne keramike Zsolnay in njihove izdelke. Včasih je v tej tovarni delalo dva tisoč delavcev, zdaj le še 200 in arabski lastnik išče nove možnosti.
Džamija paše Gazi Kaszima je res nekaj posebnega: zgradili so jo v 16. stoletju na temelju starejših cerkva, v 17. stoletju je posvečena v cerkev, jezuiti v 18. stoletju zrušijo minaret in jo preoblikujejo v baročno cerkev, leta 1940 je dograjen še polkrožni prostor. Še danes sta na strehi križ in polmesec. Prostor, primeren za pogovor o sožitju različnih narodov, ki živijo v tem mestu: poleg Madžarov je tu veliko Nemcev, Romov, Hrvatov in drugih. Zato Pečuh imenujejo tudi "mesto miru" in "mesto brez meja".
Pred džamijo se odpre pogled na glavni trg Istvan Szechenyi s katedralo, starim hotelom Nador (1846), mestno hišo, sedežem občine, sedežem županije, spomenikom spomina na srbsko okupacijo (1919 - 1921). Tu je tudi stara gimnazija, po mestu pa več zgradb univerze, ki je bila ustanovljena leta 1367, in je tako najstarejša na Madžarskem in tudi največja z več kot 30 tisoč študenti. V mestu ima univerza na razpolago največ delovnih mest.
Naš sprehod se nadaljuje po ulici, ki je rezervirana le za pešce, in vsaka stavba je vredna zanimanja zaradi fasade. Največ časa namenimo narodnemu gledališču iz leta 1895, renovirano leta 1991. Poleg drame, opere in baleta se lahko pohvalijo z malim odrom, otroškim gledališčem, lutkami ... . Poslovna zgradba Vasvary iz leta 1897 je posebno zanimiva zaradi prvotnega lastnika Nemca, ki je prevzel madžarski priimek. Samo še kratek skok do sinagoge iz leta 1869 in naših ogledov je konec.
Zasluženo kosilo nas čaka v restavraciji Aranykacsa, ki deluje na treh etažah: klet, manjši del v pritličju in večji v nadstropju. Ta je dovolj velik tudi za nas, klet je premajhna, zato imamo degustacijo kar tu ob jedi. Pozdravi nas lastnik, ki je znani vinar, in nam razloži, kaj bomo pili. Ob juhi z rezanci in veliko korenja se prileže zelo dober rizling, pri slastnem zrezku v omaki in rižem pijemo rose, ki predvsem dobro diši, za konec ob sadni solati poskusimo sladko desertno vino. Nazdravimo s pesmijo, pri naši mizi pa se še posebno zabavamo, ko nas natakar skuša naučiti nazdravljati po madžarsko. Izraz je "egészségre", važno pa je, da je zlasti tretji e ozek, sicer ne nazdravljamo človeku, ampak tistemu delu telesa, kjer trtica izgubi svoje spodobno ime. Ob slovesu spet zapojemo in tudi na poti domov nas spremljata pesem in smeh. In ugotovitev, da se je splačalo potovati tako daleč in spoznati to mesto, ki se lahko upravičeno pohvali tudi z naslovom "evropska prestolnica kulture" za leto 2010.
Besedilo: Romana Ivačič.
PROGRAM
Torek, 26. februar 2013
Zadnji torek v februarju 2013 bomo obiskali madžarsko mesto Pecs ali po naše Pečuh.
Odhod iz AP Sevnica ob 04:00.
Pečuh je eno najstarejših madžarskih mest z veliko zgodovinskih znamenitosti. Nahaja na obronkih planine Meček v bližini hrvaške meje. Poleg Madžarov živi tu tudi veliko Hrvatov in Podonavskih Švabov. Leta 1998 je mesto prejelo nagrado Unesca »Mesto miru« za multikulturnost, tolerantnost in sprejem prebežnikov iz Hrvaške. Od leta 2000 je mesto pod zaščito Unescove kulturne dediščine. Leta 2010 je bil Pečuh evropska prestolnica kulture. Pečuh je tudi najstarejše univerzitetno mesto v Madžarski.
Do Pečuha se bomo peljali preko mejnega prehoda Obrežje, mimo Zagreba in po podravski magistrali proti Virovitici. Hrvaško-madžarsko mejo bomo prestopili na prehodu Terezino polje nato pa nadaljevali proti Pečuhu. Vmes bomo seveda imeli postanke za kavico. Računati moramo na dolgo vožnjo – preko 300 km, od tega le 126 km po avtocesti, dvakrat prečkamo šengensko mejo.
V Pečuhu si bomo ogledali mestni trg Széchenyi, ki je najboljši pokazatelj zgodovine mesta, staro mestno gledališče, mestno hišo, ostanke turške Gazi Kasim Paša mošeje. Videli bomo tudi eno izmed največjih katedral v Evropi, najdaljše in največje mestno obzidje na Madžarskem ter številne lepe mestne stavbe in palače. Kraj je poznan tudi po tovarni porcelana Zsolnay – ogledali si bomo njihov muzej in obiskali njihovo trgovino. Po ogledu mesta bomo imeli kosilo in pokušino vina v vinski kleti v centru mesta. Po kosilu bo še nekaj časa za samostojno spoznavanje mesta ali kavico.
Proti domu se bomo odpravili ob 18:00 uri, v Sevnico pa bomo prišli v poznih večernih urah.
Cena: 55 EUR
Cena vključuje: prevoz, kosilo z degustacijo vina, vstopnino za katedralo in muzej keramike, organizacijo, izvedbo, osnovno turistično zavarovanje in vodenje.
Ekskurzijo organiziramo skupaj z AP WEBER – Tadej Košmerl, s.p.
Rezerviran je avtobus z 49 sedeži.
Denar bomo pobirale 12. in 19. februarja.
Informacije: Joža Senica, tel. 81 65 165 med 19. in 20. uro.
Animatorka za ekskurzije
Joža Senica
Torek, 26. februar 2013
Zadnji torek v februarju 2013 bomo obiskali madžarsko mesto Pecs ali po naše Pečuh.
Odhod iz AP Sevnica ob 04:00.
Pečuh je eno najstarejših madžarskih mest z veliko zgodovinskih znamenitosti. Nahaja na obronkih planine Meček v bližini hrvaške meje. Poleg Madžarov živi tu tudi veliko Hrvatov in Podonavskih Švabov. Leta 1998 je mesto prejelo nagrado Unesca »Mesto miru« za multikulturnost, tolerantnost in sprejem prebežnikov iz Hrvaške. Od leta 2000 je mesto pod zaščito Unescove kulturne dediščine. Leta 2010 je bil Pečuh evropska prestolnica kulture. Pečuh je tudi najstarejše univerzitetno mesto v Madžarski.
Do Pečuha se bomo peljali preko mejnega prehoda Obrežje, mimo Zagreba in po podravski magistrali proti Virovitici. Hrvaško-madžarsko mejo bomo prestopili na prehodu Terezino polje nato pa nadaljevali proti Pečuhu. Vmes bomo seveda imeli postanke za kavico. Računati moramo na dolgo vožnjo – preko 300 km, od tega le 126 km po avtocesti, dvakrat prečkamo šengensko mejo.
V Pečuhu si bomo ogledali mestni trg Széchenyi, ki je najboljši pokazatelj zgodovine mesta, staro mestno gledališče, mestno hišo, ostanke turške Gazi Kasim Paša mošeje. Videli bomo tudi eno izmed največjih katedral v Evropi, najdaljše in največje mestno obzidje na Madžarskem ter številne lepe mestne stavbe in palače. Kraj je poznan tudi po tovarni porcelana Zsolnay – ogledali si bomo njihov muzej in obiskali njihovo trgovino. Po ogledu mesta bomo imeli kosilo in pokušino vina v vinski kleti v centru mesta. Po kosilu bo še nekaj časa za samostojno spoznavanje mesta ali kavico.
Proti domu se bomo odpravili ob 18:00 uri, v Sevnico pa bomo prišli v poznih večernih urah.
Cena: 55 EUR
Cena vključuje: prevoz, kosilo z degustacijo vina, vstopnino za katedralo in muzej keramike, organizacijo, izvedbo, osnovno turistično zavarovanje in vodenje.
Ekskurzijo organiziramo skupaj z AP WEBER – Tadej Košmerl, s.p.
Rezerviran je avtobus z 49 sedeži.
Denar bomo pobirale 12. in 19. februarja.
Informacije: Joža Senica, tel. 81 65 165 med 19. in 20. uro.
Animatorka za ekskurzije
Joža Senica