Mag. Marko Štepec: Ob 100. obletnici prve svetovne vojne - 3. 2. 2015
Za uvod v predavanje nam je najprej zapel Ženski pevski zbor Utrinek dve pesmi: Tam, kjer teče bistra Zila in Ljubezen do domovine. Ga. Marjana Slemenšek pa nam je posebej doživeto recitirala pesem: Oj Doberdob.
Po tem kratkem programu nam je g. Riko Černigoj predstavil predavatelja. G. Marko Štepec je zaposlen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije kot kustos.
Opisal nam je razmere Slovencev na bojiščih in zaledju prve svetovne vojne med 1914 – 1918.
Sarajevski atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in na njegovo ženo ni vzrok za prvo svetovno vojno, ki je bila znana tudi kot velika vojna. To je bilo samo izhodišče za vojno.
Mobilizacija se je pričela konec julija 1914. Opisal nam je odhod vojakov v avgustu 1914 iz domovine v Galicijo, vzdušje, ki je velo med ljudmi in vojaki, organizacijo, opremljenost… Odšli so v prepričanju, da se bodo do božiča že vrnili nazaj domov. Pokazal nam je fotografije fantov, ki so odhajali v vojno. Spremljale so jih množice. Pred odhodi so potekale poslovilne maše. V Ljubljani jo je daroval škof Jeglič.
Vojaki so odhajali s 40 kg opreme. Zgodil se je tudi sončni mrk, kar je bilo slabo znamenje.
V Galiciji so doživeli izredne vremenske razmere mraza, predvsem pa taktiko vojske. Bali so se Kozakov .Tam so jih pričakali s topovi in mitraljezi. Umaknili so se proti Karpatom. Številni grobovi so zunaj naših meja. Pomembna pričevanja so vzeta iz dnevniških zapisov in pisem vojakov. Ivan Matičič zapiše »takšne vojne si nismo predstavljali«, s to mislijo povzame svoje ter splošne občutke ljudi.
Malo se ve o tem, da je Kavčič roj. 1879 v Sevnici izumil periskop – serijska proizvodnja, ki je bil namenjen tudi za potrebe vojske.
Ko so Italijani usmerili ofenzivo na Kras, so odšli slovenski vojaki na soško bojišče , kjer je visoko gorje. Bilo je tudi hudo pomanjkanje vode. Velik del vojakov je odšel na kraški rob, kjer je Doberdob postal sinonim trdih bojev slovenskih vojakov. Vrhovni poveljnik soške fronte je bil Svetozar Borojević. V Posočju se je bojevalo 400.000 vojakov. Za enega vojaka pa je bilo potrebnih 5 do 20 delavcev v zaledju. Glavna središča so bili Bohinjska Bistrica, Kranjska Gora in razna letališča. Padlo je na tisoče vojakov za 200 m ozemlja. Maja 1915 so prišli na soško fronto tudi vojaki iz Galicije, v upanju, da bodo videli svoje domove. Vojaki so izgubili vse dobre navade, postali so barbari, vedli so se kot divjaki. Obstreljevanje s topništvom je je trajalo od pol ure do nekaj dni. Novince so neizmerno maltretirali. Delalo se je samo ponoči. V zaledju je bil delovni čas ukinjen, potrebno je bilo delati tudi ob nedeljah. Na delovnih mestih, kjer bi naj delali moški, ki so bili v vojni, so delale ženske-tudi n.pr. v železarnah ali na železnici. Izgubili so vso vero v vrednote.
Iz Posočja je odšlo v maju 1915 80.000 Slovencev v begunstvo, drugi val pa je bil 1916, ko pade Gorica. Mesta so bila v krizi zaradi pomanjkanja hrane, ki je bila na karte. Ljudje so pričeli iskati hrano na podeželju. Marija Remec je izdala knjigo Varčna kuharica.
1917 pride v dunajskem parlamentu do tako imenovane majniške deklaracije, ki jo zahtevajo slovenski, hrvaški in srbski poslanci, prebere jo Anton Korošec. Zahteva se združitev Južni h Slovanov v monarhiji v avtonomno enoto.
V letih 1917 in 1918 se je na obeh straneh fronte pričelo širiti nezadovoljstvo, ki je oznanjalo korenite družbene in politične spremembe. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija in Rusija je izstopila iz vojne. Formalno je končala vojno Versajska mirovna konferenca, 28. julija 1919.
Zapisala
Regina Pinosa
__________________________________________________________________
Po uvodnih dveh pesmih in recitaciji skupine U3nek (Utrinek) nam je o prvi svetovni vojni spregovoril magister Marko Štepec. Predavatelj je zgodovinar, zaposlen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, kjer opravlja delo kustosa (je vodja kustosov) in muzejskega svetovalca. Svojo poklicno pot je posvetil raziskovanju prve svetovne vojne. Je avtor številnih strokovnih člankov in razstav, scenarist dokumentarne serije o prvi svetovni vojni na TV Slovenija. Februarja lani je televizija predvajala tudi intervju z njim. Je soavtor razstave Tam za hribi je tako kot tukaj, ki je gostovala po vsej Evropi; skupaj s sodelavci pa je za razstavo Družabno življenje prejel Valvasorjevo nagrado. V mesecu juniju 2014 so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli razstavo z naslovom Take vojne si nismo predstavljali.
Njegovo predavanje za U3: Slovenci na bojiščih in zaledju prve svetovne vojne 1914 - 1918 mi je znova pokazalo, kako malo vem o tem obdobju. Saj smo o vojni slišali pri zgodovini, kot otrok sem poslušala starejše govoriti o Galiciji, kljub temu me pa vedno znova presenetijo razsežnosti in okoliščine. Predavatelj je opozoril na to, da so se slovenski vojaki v sicer avsto-ogrski vojski borili v skoraj čisto slovenskih polkih, pogosto pod slovensko zastavo poleg avtro-ogrske. Po mobilizaciji poleti 1914 in slavnostnem odhodu na bojišče in pričakovanju, da bo vojna kratka in, da se vrnejo do božiča, pa jih je čakala v Galiciji kruta realnost, ko so izpostavljeni topovskemu ognju in mitraljezom, načinu bojevanja, za katere niso imeli izkušenj. To grozljivo srečanje z vojno zahteva ogromno žrtev. Posebno je znana bitka za Przemyśl, oziroma njegovo obleganje.
Ob omembi umika proti Karpatom se spomnim pohodnega tabora Planinskega društva Lisca Sevnica v Ukrajino, ko smo se v bližini prelaza Jablunica ustavili na lepo vzdrževanem vojaškem pokopališču. Na nekaterih križih so trakovi v barvah poljske in madžarske zastave, gotovo pa so tu pokopani tudi slovenski vojaki. Kar sama se nam prikrade na usta žalostna pesem:
Mati piše pismo belo: sin si živ, ne pišeš nič?
Pismo v ogrsko deželo v kljunčku nese droben ptič.
Tam, kjer gore so Karpati, kjer ni cest ne belih hiš,
tam na zeleneči trati grob stoji, na grobu križ.
Tam se droben ptič ustavi, pismo belo izpusti.
Veter zašumi po travi, tiho ptiču govori.
Reci mamici ljubljeni, da mi je prav dobro tu,
naj še ona pride k meni, jaz ne morem več domu.
Mati čaka, čaka, čaka. Kje si ptič tak dolgo bil?
Droben ptiček pa zaplaka: Mati, sin tvoj ni več živ.
Po tem kratkem programu nam je g. Riko Černigoj predstavil predavatelja. G. Marko Štepec je zaposlen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije kot kustos.
Opisal nam je razmere Slovencev na bojiščih in zaledju prve svetovne vojne med 1914 – 1918.
Sarajevski atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in na njegovo ženo ni vzrok za prvo svetovno vojno, ki je bila znana tudi kot velika vojna. To je bilo samo izhodišče za vojno.
Mobilizacija se je pričela konec julija 1914. Opisal nam je odhod vojakov v avgustu 1914 iz domovine v Galicijo, vzdušje, ki je velo med ljudmi in vojaki, organizacijo, opremljenost… Odšli so v prepričanju, da se bodo do božiča že vrnili nazaj domov. Pokazal nam je fotografije fantov, ki so odhajali v vojno. Spremljale so jih množice. Pred odhodi so potekale poslovilne maše. V Ljubljani jo je daroval škof Jeglič.
Vojaki so odhajali s 40 kg opreme. Zgodil se je tudi sončni mrk, kar je bilo slabo znamenje.
V Galiciji so doživeli izredne vremenske razmere mraza, predvsem pa taktiko vojske. Bali so se Kozakov .Tam so jih pričakali s topovi in mitraljezi. Umaknili so se proti Karpatom. Številni grobovi so zunaj naših meja. Pomembna pričevanja so vzeta iz dnevniških zapisov in pisem vojakov. Ivan Matičič zapiše »takšne vojne si nismo predstavljali«, s to mislijo povzame svoje ter splošne občutke ljudi.
Malo se ve o tem, da je Kavčič roj. 1879 v Sevnici izumil periskop – serijska proizvodnja, ki je bil namenjen tudi za potrebe vojske.
Ko so Italijani usmerili ofenzivo na Kras, so odšli slovenski vojaki na soško bojišče , kjer je visoko gorje. Bilo je tudi hudo pomanjkanje vode. Velik del vojakov je odšel na kraški rob, kjer je Doberdob postal sinonim trdih bojev slovenskih vojakov. Vrhovni poveljnik soške fronte je bil Svetozar Borojević. V Posočju se je bojevalo 400.000 vojakov. Za enega vojaka pa je bilo potrebnih 5 do 20 delavcev v zaledju. Glavna središča so bili Bohinjska Bistrica, Kranjska Gora in razna letališča. Padlo je na tisoče vojakov za 200 m ozemlja. Maja 1915 so prišli na soško fronto tudi vojaki iz Galicije, v upanju, da bodo videli svoje domove. Vojaki so izgubili vse dobre navade, postali so barbari, vedli so se kot divjaki. Obstreljevanje s topništvom je je trajalo od pol ure do nekaj dni. Novince so neizmerno maltretirali. Delalo se je samo ponoči. V zaledju je bil delovni čas ukinjen, potrebno je bilo delati tudi ob nedeljah. Na delovnih mestih, kjer bi naj delali moški, ki so bili v vojni, so delale ženske-tudi n.pr. v železarnah ali na železnici. Izgubili so vso vero v vrednote.
Iz Posočja je odšlo v maju 1915 80.000 Slovencev v begunstvo, drugi val pa je bil 1916, ko pade Gorica. Mesta so bila v krizi zaradi pomanjkanja hrane, ki je bila na karte. Ljudje so pričeli iskati hrano na podeželju. Marija Remec je izdala knjigo Varčna kuharica.
1917 pride v dunajskem parlamentu do tako imenovane majniške deklaracije, ki jo zahtevajo slovenski, hrvaški in srbski poslanci, prebere jo Anton Korošec. Zahteva se združitev Južni h Slovanov v monarhiji v avtonomno enoto.
V letih 1917 in 1918 se je na obeh straneh fronte pričelo širiti nezadovoljstvo, ki je oznanjalo korenite družbene in politične spremembe. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija in Rusija je izstopila iz vojne. Formalno je končala vojno Versajska mirovna konferenca, 28. julija 1919.
Zapisala
Regina Pinosa
__________________________________________________________________
Po uvodnih dveh pesmih in recitaciji skupine U3nek (Utrinek) nam je o prvi svetovni vojni spregovoril magister Marko Štepec. Predavatelj je zgodovinar, zaposlen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, kjer opravlja delo kustosa (je vodja kustosov) in muzejskega svetovalca. Svojo poklicno pot je posvetil raziskovanju prve svetovne vojne. Je avtor številnih strokovnih člankov in razstav, scenarist dokumentarne serije o prvi svetovni vojni na TV Slovenija. Februarja lani je televizija predvajala tudi intervju z njim. Je soavtor razstave Tam za hribi je tako kot tukaj, ki je gostovala po vsej Evropi; skupaj s sodelavci pa je za razstavo Družabno življenje prejel Valvasorjevo nagrado. V mesecu juniju 2014 so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli razstavo z naslovom Take vojne si nismo predstavljali.
Njegovo predavanje za U3: Slovenci na bojiščih in zaledju prve svetovne vojne 1914 - 1918 mi je znova pokazalo, kako malo vem o tem obdobju. Saj smo o vojni slišali pri zgodovini, kot otrok sem poslušala starejše govoriti o Galiciji, kljub temu me pa vedno znova presenetijo razsežnosti in okoliščine. Predavatelj je opozoril na to, da so se slovenski vojaki v sicer avsto-ogrski vojski borili v skoraj čisto slovenskih polkih, pogosto pod slovensko zastavo poleg avtro-ogrske. Po mobilizaciji poleti 1914 in slavnostnem odhodu na bojišče in pričakovanju, da bo vojna kratka in, da se vrnejo do božiča, pa jih je čakala v Galiciji kruta realnost, ko so izpostavljeni topovskemu ognju in mitraljezom, načinu bojevanja, za katere niso imeli izkušenj. To grozljivo srečanje z vojno zahteva ogromno žrtev. Posebno je znana bitka za Przemyśl, oziroma njegovo obleganje.
Ob omembi umika proti Karpatom se spomnim pohodnega tabora Planinskega društva Lisca Sevnica v Ukrajino, ko smo se v bližini prelaza Jablunica ustavili na lepo vzdrževanem vojaškem pokopališču. Na nekaterih križih so trakovi v barvah poljske in madžarske zastave, gotovo pa so tu pokopani tudi slovenski vojaki. Kar sama se nam prikrade na usta žalostna pesem:
Mati piše pismo belo: sin si živ, ne pišeš nič?
Pismo v ogrsko deželo v kljunčku nese droben ptič.
Tam, kjer gore so Karpati, kjer ni cest ne belih hiš,
tam na zeleneči trati grob stoji, na grobu križ.
Tam se droben ptič ustavi, pismo belo izpusti.
Veter zašumi po travi, tiho ptiču govori.
Reci mamici ljubljeni, da mi je prav dobro tu,
naj še ona pride k meni, jaz ne morem več domu.
Mati čaka, čaka, čaka. Kje si ptič tak dolgo bil?
Droben ptiček pa zaplaka: Mati, sin tvoj ni več živ.
Kar dolgo je veljala trditev, da je bila prva svetovna vojna taka vojna, kjer so bila bojišča ločena od zaledja. Ampak v zaledje so se kmalu začele vračati trume ranjencev, pridejo prvi begunci, hrana je vse dražja in na karte. Delo v tovarnah, dobrodelnih društvih, prve mirovniške pobude prevzamejo ženske.
Slovenski vojaki doživijo zlom in umik tudi na balkanskem bojišču, z odpiranjem soške fronte leta 1915 pa ima marsikdo verjetno prvič občutek, da res brani svoj dom. Enajst italijanskih ofenziv, nemogoče razmere v strelskih jarkih v vročini, pomanjkanju vode zahteva veliko žrtev, ranjencev, pa tudi okrog sto tisoč beguncev. Za oskrbovanje bojišč gradijo proge, ceste, žičnice, tudi v zaledju je vse podrejeno vojski. Med vojaki, predvsem ozdravljenimi ranjenci, raste nezadovoljstvo zaradi razlik med zaledjem in bojišči, kjer se v strelskih jarkih izgublja hierarhija, izginevajo vrednote in se krepi preživetveno tovarištvo. Naši vojaki so se res borili na strani premaganih, njihova zasluga pa je, da Italija ni posegla še globje na ozemlje Slovenije.
Mogoče se kdo vpraša, zakaj se toliko ukvarjamo s preteklimi vojnami. Odgovor je preprost: da se ne bi nikdar več ponovile. Ko bom spet hodila mimo kamnitega stola poveljnika Svetozarja Borojevića na Cerju, obiskovala pokopališča in ostanke vojne v dolini Soče, se ustavila ob trdnjavi Kluže in mogoče naletela na prikaz dramske skupine 1313, se čudila ostankom okrog Krnskega jezera, morda obiskala Galicijo, bom na vse skupaj gledala z drugačnimi očmi. Predavatelj me je prepričal, da je 36 tisoč padlih slovenskih vojakov vredno spomina, poklona in strokovne obravnave tega časa. V veliko veselje mi bo, če bo še kdaj pripravljen z nami deliti svoje bogato znanje, zagnanost in prepričljivost. Kako malo vemo o tem času dokazuje tudi dejstvo, da sploh nismo poznali imena Fridolina Kaučiča, slovenskega častnika, književnika, strokovnega pisca in izumitelja, ki se je rodil v Sevnici. Po tem predavanju vemo veliko več!
Zapisala
Romana Ivačič
Slovenski vojaki doživijo zlom in umik tudi na balkanskem bojišču, z odpiranjem soške fronte leta 1915 pa ima marsikdo verjetno prvič občutek, da res brani svoj dom. Enajst italijanskih ofenziv, nemogoče razmere v strelskih jarkih v vročini, pomanjkanju vode zahteva veliko žrtev, ranjencev, pa tudi okrog sto tisoč beguncev. Za oskrbovanje bojišč gradijo proge, ceste, žičnice, tudi v zaledju je vse podrejeno vojski. Med vojaki, predvsem ozdravljenimi ranjenci, raste nezadovoljstvo zaradi razlik med zaledjem in bojišči, kjer se v strelskih jarkih izgublja hierarhija, izginevajo vrednote in se krepi preživetveno tovarištvo. Naši vojaki so se res borili na strani premaganih, njihova zasluga pa je, da Italija ni posegla še globje na ozemlje Slovenije.
Mogoče se kdo vpraša, zakaj se toliko ukvarjamo s preteklimi vojnami. Odgovor je preprost: da se ne bi nikdar več ponovile. Ko bom spet hodila mimo kamnitega stola poveljnika Svetozarja Borojevića na Cerju, obiskovala pokopališča in ostanke vojne v dolini Soče, se ustavila ob trdnjavi Kluže in mogoče naletela na prikaz dramske skupine 1313, se čudila ostankom okrog Krnskega jezera, morda obiskala Galicijo, bom na vse skupaj gledala z drugačnimi očmi. Predavatelj me je prepričal, da je 36 tisoč padlih slovenskih vojakov vredno spomina, poklona in strokovne obravnave tega časa. V veliko veselje mi bo, če bo še kdaj pripravljen z nami deliti svoje bogato znanje, zagnanost in prepričljivost. Kako malo vemo o tem času dokazuje tudi dejstvo, da sploh nismo poznali imena Fridolina Kaučiča, slovenskega častnika, književnika, strokovnega pisca in izumitelja, ki se je rodil v Sevnici. Po tem predavanju vemo veliko več!
Zapisala
Romana Ivačič
