Magolnik - 25. 3. 2015
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Magolnik – dan gozdov
Na rondoju se tokrat ob 8.30 zberejo Sevničani. Janka poberejo v Vrhovem in Nevenko v Radečah.
Plan je najprej ogled Svibanjske cerkve, viteški oklepi pri kovaču Oblaku, Jeračeva smreka, Spomenik Scheierju na Počakovem in prireditev ob dnevu gozdov na Magolniku.
Svibanjsko cerkev nam predstavi Svibenški župnik, ki žal nima talenta podajati svojega znanja, ki ga ima veliko. Razloži, kako je bila nekoč cerkev manjša – oltarni del je naknadno dozidan in s tem povečana cerkev – 1325 leta. Tako je tudi s stransko ladjo, ki je v levo precej razširila cerkev. Tabernakelj v zidu je eden redkih ohranjenih. Pri slikah križevega pota manjkajo originalni okvirji. Lestenec je iz leta 1895. Orgle so iz leta 1858 – ne delujejo, ker so zelo poškodovane in veliko – več kot ½ - piščali manjka. Tlak in klopi, spovednica so bili obnovljeni 2010 – tla iz naravnega kamna iz Zidanega Mosta. Cerkev ima grobnico pri oltarju, a je prazna. Podporni zid hriba je bil obnovljen, da je stabilen, saj sta na njem cerkev in obkrožajoče pokopališče. Svibno je bilo povezano s Stiškim samostanom od 1169 leta. V cerkvi je tudi ostanek romanskega zidu in fresk. Tako vseeno nekaj izvemo in pofotografiramo zanimivo notranjost. Tu so ostanki že iz rimskih časov. Na vrhu hriba je ostanek gradu, za katerega pa se zelo mačehovsko skrbi in propada. Okrog hriba je narejena krožna pot za potrebo procesije in ob njej 4 kapelice okoliških vasi: Počakovega, Svibnega, Zagrada in Jagnjenice – nastale po 2. svetovni vojni.
Nato se odpeljemo malo naprej na obisk kovačije Oblak. Doma je tudi sin, ki bi ga lahko srečali tudi na radeškem splavu. Najprej nam postrežejo nekaj kratkega. Nato si pogledamo mini kovačijo, v kateri je vse potrebno za očeta, ki pri 85 letih še vedno ustvarja. Tako nam naredi odtis sevniškega, radeškega in svibniškega grba. Tudi vedno tli žerjavica, da je takoj ogenj, ki doseže tudi do 2000' C. nato se prestavimo v muzejski – razstavni prostor, kjer lahko občudujemo njegove izdelke. Žal za obleči enega »našega viteza« v oklep, ni dovolj časa. Ob ogledu pa gospod Oblak razloži, zakaj so meči različni in kako dodela, zaščiti oklep, da ne rjavi – ga polakira. Pove, da še dela 4 oklepe Rajhenburškega Hansa. Vklesani so v kamnu. Te so šli fotografirat in po teh predlogah dela. Za en oklep potrebuje po 1 leto. Teža oklepa je približno 30 kg.
Njegov sin pa nam razkaže stari, še uporabni traktor - na »kurbl« - ko štarta, se kar dobro pokadi.
Le malo naprej, pod pobočjem Magolnika se oglasimo še do njegovega brata kmeta Oblaka, ki je doma blizu Jeračeve smreke, ki je zavarovana, in nas do nje pospremi. To je le kratek sprehod od domačije čez z gnojnico polite travnike, ker upajo, da bo malo več dežja. V gozdu pa se obrnemo le nekaj ovinkov po gozdni cesti in Jeračevo smreko zagledamo, kot da se stiska sama vase. Je le za malo več, kot je debla. Veje so kratke in stisnjene ob deblo. Ko je bila še bolj tanko drevo, so jo prepoznali. Jo tudi stalno merijo, a on sedaj ne ve mer na pamet. Smreka ima premer preko 30 cm in je 23 m visoka. Take smreke poznamo v visokogorju, da se hitreje rešijo veliko snega. Tu pa je edinstvena – ne vedo, a je verjetno mutacija. Več je takih – kot na primer vražja smreka, ki raste ob cesti od Zabukovja proti Skalici. Kdaj je registrirana njena drugačnost, ne ve točno. Domačini so jo prepoznali kot posebnost, ko je bila še drobna. Vsi revirni gozdarji imajo dolžnost napisati, če opazijo kaj posebnega, izjemnega. Storžev še nima in tudi ni velika verjetnost, da bi bili potomci taki ali le navadne smreke. Opazimo, da tu raste tudi jelka. Če bi bilo lepo vreme, bi se od tu lahko hitro povzpeli na Magolnik.
Tako pa se vrnemo po isti poti in na odcepu za Magolnik naredimo postanek.
Pogledamo si spomenik Mauriciju Scheierju na Počakovem – gozdarju in dobrotniku, ter pomembni osebi pri pripravi in izgradnji kovičenega mostu na Savi v Radečah. O njem sedaj obstaja knjiga – o njegovem delu in življenju.
Z vrha Magolnika se vidi na Kladje. Mednarodni dan gozdov je bil 21.3. in dan voda 22.3.. Slovenija ima 26.000 hudournikov, 60% gozdov, 71 različnih drevesnih vrst.
Ker je v planu tudi dež, se na vse lokacije tudi odpeljemo z avti – tako se potem ustavimo pri lovskem bivaku na Magolniku. Tudi tu je za lažje »zbiranje« poskrbljeno – topel lovski bivak in kaj za »na zob«. Za bivakom pa je v gozdu polno kronc. Posebnost pa ena, ki drži svoj cvet obrnjen navzgor, česar še nismo videli.
Jože Prah nam ob spominski tabli o močnem vetrolomu prebere nekaj iz spomina Mauricija Scheierja in takratni problematiki gozdov, ko je bilo 400 ha pogozdenih na Jatni. Sekretar taborniške zveze Slovenije je poudaril, da se oni poslužujejo gozdnega okolja pri svoji dejavnosti in zato jim je bilo pomembno pristopiti k tej akciji obnove gozdov. Posadili bodo 50.000 drevesc tudi s pomočjo prostovoljcev. – tu na Jatni 6.000. Drevesa pa bo potrebno s količki še označiti, da bodo te površine potem lahko vzdrževali. Torej bo potrebnih še več akcij. Tu bodo še pogozdovali 23.5. in vse vabijo k sodelovanju. Prisotni so bili tudi predstavniki Javnega sklada gozdov, predstavnik koncesionarjev in lastnikov gozdov Gozdnega gospodarstva.Brežice.
Lastnik tega gozda je Oblak, ki odkrije tablo.
Po protokolu pa je v planu ogled razstave Vinka Šeška – Gozd skozi vse letne čase v domu na Magolniku, kjer nas pozdravi še Marija Imperl. Ob razstavi uživamo.
Na koncu je še druženje ob odlični malici.
Žal so se na kavico spomnili nekateri prepozno in se je nismo v Galeriji Cafee udeležili vsi.
Zaključili lep sprehod ob približno 14.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Magolnik – dan gozdov
Na rondoju se tokrat ob 8.30 zberejo Sevničani. Janka poberejo v Vrhovem in Nevenko v Radečah.
Plan je najprej ogled Svibanjske cerkve, viteški oklepi pri kovaču Oblaku, Jeračeva smreka, Spomenik Scheierju na Počakovem in prireditev ob dnevu gozdov na Magolniku.
Svibanjsko cerkev nam predstavi Svibenški župnik, ki žal nima talenta podajati svojega znanja, ki ga ima veliko. Razloži, kako je bila nekoč cerkev manjša – oltarni del je naknadno dozidan in s tem povečana cerkev – 1325 leta. Tako je tudi s stransko ladjo, ki je v levo precej razširila cerkev. Tabernakelj v zidu je eden redkih ohranjenih. Pri slikah križevega pota manjkajo originalni okvirji. Lestenec je iz leta 1895. Orgle so iz leta 1858 – ne delujejo, ker so zelo poškodovane in veliko – več kot ½ - piščali manjka. Tlak in klopi, spovednica so bili obnovljeni 2010 – tla iz naravnega kamna iz Zidanega Mosta. Cerkev ima grobnico pri oltarju, a je prazna. Podporni zid hriba je bil obnovljen, da je stabilen, saj sta na njem cerkev in obkrožajoče pokopališče. Svibno je bilo povezano s Stiškim samostanom od 1169 leta. V cerkvi je tudi ostanek romanskega zidu in fresk. Tako vseeno nekaj izvemo in pofotografiramo zanimivo notranjost. Tu so ostanki že iz rimskih časov. Na vrhu hriba je ostanek gradu, za katerega pa se zelo mačehovsko skrbi in propada. Okrog hriba je narejena krožna pot za potrebo procesije in ob njej 4 kapelice okoliških vasi: Počakovega, Svibnega, Zagrada in Jagnjenice – nastale po 2. svetovni vojni.
Nato se odpeljemo malo naprej na obisk kovačije Oblak. Doma je tudi sin, ki bi ga lahko srečali tudi na radeškem splavu. Najprej nam postrežejo nekaj kratkega. Nato si pogledamo mini kovačijo, v kateri je vse potrebno za očeta, ki pri 85 letih še vedno ustvarja. Tako nam naredi odtis sevniškega, radeškega in svibniškega grba. Tudi vedno tli žerjavica, da je takoj ogenj, ki doseže tudi do 2000' C. nato se prestavimo v muzejski – razstavni prostor, kjer lahko občudujemo njegove izdelke. Žal za obleči enega »našega viteza« v oklep, ni dovolj časa. Ob ogledu pa gospod Oblak razloži, zakaj so meči različni in kako dodela, zaščiti oklep, da ne rjavi – ga polakira. Pove, da še dela 4 oklepe Rajhenburškega Hansa. Vklesani so v kamnu. Te so šli fotografirat in po teh predlogah dela. Za en oklep potrebuje po 1 leto. Teža oklepa je približno 30 kg.
Njegov sin pa nam razkaže stari, še uporabni traktor - na »kurbl« - ko štarta, se kar dobro pokadi.
Le malo naprej, pod pobočjem Magolnika se oglasimo še do njegovega brata kmeta Oblaka, ki je doma blizu Jeračeve smreke, ki je zavarovana, in nas do nje pospremi. To je le kratek sprehod od domačije čez z gnojnico polite travnike, ker upajo, da bo malo več dežja. V gozdu pa se obrnemo le nekaj ovinkov po gozdni cesti in Jeračevo smreko zagledamo, kot da se stiska sama vase. Je le za malo več, kot je debla. Veje so kratke in stisnjene ob deblo. Ko je bila še bolj tanko drevo, so jo prepoznali. Jo tudi stalno merijo, a on sedaj ne ve mer na pamet. Smreka ima premer preko 30 cm in je 23 m visoka. Take smreke poznamo v visokogorju, da se hitreje rešijo veliko snega. Tu pa je edinstvena – ne vedo, a je verjetno mutacija. Več je takih – kot na primer vražja smreka, ki raste ob cesti od Zabukovja proti Skalici. Kdaj je registrirana njena drugačnost, ne ve točno. Domačini so jo prepoznali kot posebnost, ko je bila še drobna. Vsi revirni gozdarji imajo dolžnost napisati, če opazijo kaj posebnega, izjemnega. Storžev še nima in tudi ni velika verjetnost, da bi bili potomci taki ali le navadne smreke. Opazimo, da tu raste tudi jelka. Če bi bilo lepo vreme, bi se od tu lahko hitro povzpeli na Magolnik.
Tako pa se vrnemo po isti poti in na odcepu za Magolnik naredimo postanek.
Pogledamo si spomenik Mauriciju Scheierju na Počakovem – gozdarju in dobrotniku, ter pomembni osebi pri pripravi in izgradnji kovičenega mostu na Savi v Radečah. O njem sedaj obstaja knjiga – o njegovem delu in življenju.
Z vrha Magolnika se vidi na Kladje. Mednarodni dan gozdov je bil 21.3. in dan voda 22.3.. Slovenija ima 26.000 hudournikov, 60% gozdov, 71 različnih drevesnih vrst.
Ker je v planu tudi dež, se na vse lokacije tudi odpeljemo z avti – tako se potem ustavimo pri lovskem bivaku na Magolniku. Tudi tu je za lažje »zbiranje« poskrbljeno – topel lovski bivak in kaj za »na zob«. Za bivakom pa je v gozdu polno kronc. Posebnost pa ena, ki drži svoj cvet obrnjen navzgor, česar še nismo videli.
Jože Prah nam ob spominski tabli o močnem vetrolomu prebere nekaj iz spomina Mauricija Scheierja in takratni problematiki gozdov, ko je bilo 400 ha pogozdenih na Jatni. Sekretar taborniške zveze Slovenije je poudaril, da se oni poslužujejo gozdnega okolja pri svoji dejavnosti in zato jim je bilo pomembno pristopiti k tej akciji obnove gozdov. Posadili bodo 50.000 drevesc tudi s pomočjo prostovoljcev. – tu na Jatni 6.000. Drevesa pa bo potrebno s količki še označiti, da bodo te površine potem lahko vzdrževali. Torej bo potrebnih še več akcij. Tu bodo še pogozdovali 23.5. in vse vabijo k sodelovanju. Prisotni so bili tudi predstavniki Javnega sklada gozdov, predstavnik koncesionarjev in lastnikov gozdov Gozdnega gospodarstva.Brežice.
Lastnik tega gozda je Oblak, ki odkrije tablo.
Po protokolu pa je v planu ogled razstave Vinka Šeška – Gozd skozi vse letne čase v domu na Magolniku, kjer nas pozdravi še Marija Imperl. Ob razstavi uživamo.
Na koncu je še druženje ob odlični malici.
Žal so se na kavico spomnili nekateri prepozno in se je nismo v Galeriji Cafee udeležili vsi.
Zaključili lep sprehod ob približno 14.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar