Majda Širca: Ženske - 28. 2. 2017
Foto: Jože Sečen. Več njegovih posnetkov.
Življenje in delo
Blog
Facebook
Dokumentarni film Ženska, 1. del
Najprej nas Sašo obvesti, da smo dobili prostore blizu Komunale in bomo tam lahko imeli svoje dejavnosti. Možno bo cca 20 stolov za krožke.
Majda Širca je novinarka, političarka, poslanka, bila tudi ministrica za kulturo. Naredila je nacionalno potreben projekt Žensko gibanje za enakopravnost.
Že pred 70 leti je bila ta borba potrebna. Sedaj pa je večkrat le na papirju kot v praksi.
Iz zgodovine: Pobudo o mednarodnem dnevu žena je v začetku 20. stoletja dala nemška socialistka in borka za ženske pravice Clare Zetkin, ki se je za enakopravnost žensk borila vse od leta 1889. Prvič so ga praznovali 19. marca 1911 v le nekaj državah (Avstriji, Nemčiji, Švici, Danski). Datum, ki ga danes poznamo kot dan žena pa je stopil v veljavo šest let kasneje.
V Ameriki je do tega prišlo v New Yorku, kjer 140 žensk zgori v tovarni.
Sedaj podarjanje mož rož ženam zamegli namen.
Volilna pravica je najpomembnejša. Pri delu za film, je v bližini fakultet naredila anketo med mladimi, kdaj so ženske dobile volilno pravico. Vedelo je le 7% ljudi.
Vse borke – Zofka Kveder, Angela Vode, so spregledane, a so imele zaradi svojega prepričanja težave v življenju.
Ženske so bile zelo zaposlene. Na mnogih fotografijah v tovarnah je spredaj en moški, ostalo so ženske.
Najbolj progresivne so bile učiteljice, ki so zaradi poklica morale živeti v celibatu. Ženske se niso smele ukvarjati s politiko. Eno od prvih društev za enakopravnost žensk je bilo društvo učiteljic. Borile so se tudi za socialne pravice.
Tudi slovenske ženske so se istočasno izpostavile z izdajo časopisa 1897 – glasilo Slovenke v Trstu. Danica Elvira Dolinar: »1/2 vsega človeštva je zatiranega, brez svobodne volje, pod moško oblastjo.«
Moško mnenje takrat: »Če bi k volitvam prepustili ženske, bi lahko tudi otroke in norce.«
Leta 1907 na volitvah zmaga Ivan Hribar, so dekleta ta dogodek praznovale na ulicah - Pavla Hribar: prvič so stopile na ulice in zgubile štipendije in bile kaznovane . . .
To je veljalo do leta 1945, ko dobijo ženske volilno pravico. V partizanih so jo dobila dekleta nad 18 let že 1942 leta. Tako so 27.10.1946 želele voliti vse ženske in 9 jih je kandidiralo in bile so tudi izvoljene.
Vida Tomšič je pomembnejša, kot se ve, ker je en del zgodovine zakrit. Aktivna je bila še v 80 letih. Bila je zelo žensko angažirana. Bila je komunistka, poročena s Tonetom in imela enega otroka. Njo in Toneta so mučili. Njega so 30 skušali rešiti, a so ga na koncu usmrtili. Zadnji poiskus naj bi povzročili bolezen, da bi ga tako rešili, a je to sam zavrnil. Ona pa se je takrat popolnoma spremenila.
Vse te ženske so dale svoje ideale pred svoje življenje. Ženske so prevzemale nove funkcije ob domačem delu.
Emancipacija se dogaja že po 1.svet. vojni.
Na švedskem se je pogovarjala o emancipaciji spolov in dobila odgovor, da so se moški bojevali in veliko potovali. Ženske pa so se morale osamosvojiti, da niso propadli. To je bila preživetvena vojna, ki jo niso doživeli moški.
Po drugi svet. Vojni so bile pravice tudi le navidezne. AFŽ – 30% - so bile premočne – bile za moške »nevarnost« in so to gibanje 1954 ukinili.
Miško Kranjec je 1948 zapisal: »Dobro, tisto je ustava, a doma ji bom pisal svojo ustavo!«.
Ženske so dobile možnost odločanja o svojih otrocih, vrtce, skupne pralnice, šivalnice.
V parlamentu so bile ženske zastopane cca v 20 %, danes 35%, v vladi 50%. v gospodarstvu jih je premalo. V 70-letih je Vida Tomšič priznala, da so potrebne ženske kvote. Tudi sama to pritznava v 2004 – kot pozitivno diskriminacijo. Pri Prešernovih nagradah je to razmerje 1 :10. zapostavljenost žensk se vidi v umetnosti – tudi pri SAZASu, pri poimenovanju ulic, tudi v učbenikih se ženske pojavijo le v 12%.
Pomemben mejnik v Sloveniji je leto 1974 – uzakoni se pravica odločanja o rojstvih, splavu 1977. od 1955 v Savi v Kranju izdelujejo obroček – diafragmo.
Sedaj pa se opažajo težnje po zmanjševanju pravic. Kapitalistične težnje in njihova logika prizadevajo ženske. Nekoč pomembna tekstilna industrija v Sloveniji sedaj z globalizacijo izginja. Čuti se težnja po vrnitvi »slabih, dobrih časov«. Želi se vrniti žensko v podrejeni položaj. Nevede se zmanjšujejo možnosti odločanja. Zmanjšuje se liberalna nota. To danes spodnašati je nevarno. Populistično izražanje proti splavu je nevarno. Podaljševanje porodniškega dopusta, očetovski porodniški dopust. Ob tem pa velik vprašaj, če bo žensko čakala služba.
Včasih smo imeli urad za enakopravnost spolov, ki sedaj ni več samostojen in ki je bil včasih zelo pozoren na dosežene pravice.
Ne sme se biti tiho.
? Dostikrat se o feminizmu govori danes negativno.
Ko se je začel, je bila to težka borbena pot. Ženske so morale biti močne – možačaste. Bolj kot to pa se je feminizem spremenil v psovko, saj je bilo to gibanje nevarna moč. Njej se to ne zdi prav, je pa ženskam na teh poteh težje, saj je toliko več ovir. Že če sedaj pogledamo garderobo – v moško se nihče ne spotakne – ženska pa je glede tega stalno na udaru. Zato so ženske s tem obremenjene, za moške pa je vsem vseeno. Ženske so tudi bolj čustvene, kar je tudi dodatna obremenitev. Feminizem se skozi obdobja spreminja, a važno je, da ne izgine.
? Dvojina – par – doma sta oba in tudi v javnem življenju – nič ni samoumevno. Potrebno je pomniti. Deljenje porodniškega dopusta je tudi pomembno. Kornhavzerjeva ni imela za hčerko varstva in je bila z njo med študenti. Kako je usklajevala, ko tudi mož ni bil doma. Mira Mihelič – meščansko dete – žena županovega sina, preživela vojno, po vojni ostala sama in se začela boriti zase. Prvi kruh zaslužila s prevajanjem in postala pisateljica.
Usklajevanje kariere in družine je umetnost.
Marija Jazbec poudari, da bi lahko dali priznanje moškim, ki mogoče ženine kariere niso podprli a je vsaj ovirali niso.
Moški naj delajo le zaželene otroke in bo tudi manj problemov. Moške, ki pretepajo pa dati na prisilno delo.
Prostitucija v Braziliji – nihče se ne ozre na koristnike teh uslug.
Janja opozori, da je gasilska enota le z en im moškim – moška enota. Problem je tudi, da ženske ne volijo žensk. Ž
Janko postavi pod vprašaj Svetlana Makarovič in Marko Rupnik. Ona od nagrade sprejme le denar in s tem je omadeževala njega.
Nune so bile bolničarke in učiteljice. Svetlana Makarovič ima oster, pogumen pogled na svet. Rupnik – mozaik za Vatikan – predlog je prišel po neobičajnih poteh – zato tudi trenja. V javnosti njegova dela niso bila predstavljena in javnost tega ni razumela. Šele potem se pojavi knjiga o mozaikih. Pri mozaiku je sodelovalo dosti žensk.
Zapisala
Nevenka Vahtar
Življenje in delo
Blog
Dokumentarni film Ženska, 1. del
Najprej nas Sašo obvesti, da smo dobili prostore blizu Komunale in bomo tam lahko imeli svoje dejavnosti. Možno bo cca 20 stolov za krožke.
Majda Širca je novinarka, političarka, poslanka, bila tudi ministrica za kulturo. Naredila je nacionalno potreben projekt Žensko gibanje za enakopravnost.
Že pred 70 leti je bila ta borba potrebna. Sedaj pa je večkrat le na papirju kot v praksi.
Iz zgodovine: Pobudo o mednarodnem dnevu žena je v začetku 20. stoletja dala nemška socialistka in borka za ženske pravice Clare Zetkin, ki se je za enakopravnost žensk borila vse od leta 1889. Prvič so ga praznovali 19. marca 1911 v le nekaj državah (Avstriji, Nemčiji, Švici, Danski). Datum, ki ga danes poznamo kot dan žena pa je stopil v veljavo šest let kasneje.
V Ameriki je do tega prišlo v New Yorku, kjer 140 žensk zgori v tovarni.
Sedaj podarjanje mož rož ženam zamegli namen.
Volilna pravica je najpomembnejša. Pri delu za film, je v bližini fakultet naredila anketo med mladimi, kdaj so ženske dobile volilno pravico. Vedelo je le 7% ljudi.
Vse borke – Zofka Kveder, Angela Vode, so spregledane, a so imele zaradi svojega prepričanja težave v življenju.
Ženske so bile zelo zaposlene. Na mnogih fotografijah v tovarnah je spredaj en moški, ostalo so ženske.
Najbolj progresivne so bile učiteljice, ki so zaradi poklica morale živeti v celibatu. Ženske se niso smele ukvarjati s politiko. Eno od prvih društev za enakopravnost žensk je bilo društvo učiteljic. Borile so se tudi za socialne pravice.
Tudi slovenske ženske so se istočasno izpostavile z izdajo časopisa 1897 – glasilo Slovenke v Trstu. Danica Elvira Dolinar: »1/2 vsega človeštva je zatiranega, brez svobodne volje, pod moško oblastjo.«
Moško mnenje takrat: »Če bi k volitvam prepustili ženske, bi lahko tudi otroke in norce.«
Leta 1907 na volitvah zmaga Ivan Hribar, so dekleta ta dogodek praznovale na ulicah - Pavla Hribar: prvič so stopile na ulice in zgubile štipendije in bile kaznovane . . .
To je veljalo do leta 1945, ko dobijo ženske volilno pravico. V partizanih so jo dobila dekleta nad 18 let že 1942 leta. Tako so 27.10.1946 želele voliti vse ženske in 9 jih je kandidiralo in bile so tudi izvoljene.
Vida Tomšič je pomembnejša, kot se ve, ker je en del zgodovine zakrit. Aktivna je bila še v 80 letih. Bila je zelo žensko angažirana. Bila je komunistka, poročena s Tonetom in imela enega otroka. Njo in Toneta so mučili. Njega so 30 skušali rešiti, a so ga na koncu usmrtili. Zadnji poiskus naj bi povzročili bolezen, da bi ga tako rešili, a je to sam zavrnil. Ona pa se je takrat popolnoma spremenila.
Vse te ženske so dale svoje ideale pred svoje življenje. Ženske so prevzemale nove funkcije ob domačem delu.
Emancipacija se dogaja že po 1.svet. vojni.
Na švedskem se je pogovarjala o emancipaciji spolov in dobila odgovor, da so se moški bojevali in veliko potovali. Ženske pa so se morale osamosvojiti, da niso propadli. To je bila preživetvena vojna, ki jo niso doživeli moški.
Po drugi svet. Vojni so bile pravice tudi le navidezne. AFŽ – 30% - so bile premočne – bile za moške »nevarnost« in so to gibanje 1954 ukinili.
Miško Kranjec je 1948 zapisal: »Dobro, tisto je ustava, a doma ji bom pisal svojo ustavo!«.
Ženske so dobile možnost odločanja o svojih otrocih, vrtce, skupne pralnice, šivalnice.
V parlamentu so bile ženske zastopane cca v 20 %, danes 35%, v vladi 50%. v gospodarstvu jih je premalo. V 70-letih je Vida Tomšič priznala, da so potrebne ženske kvote. Tudi sama to pritznava v 2004 – kot pozitivno diskriminacijo. Pri Prešernovih nagradah je to razmerje 1 :10. zapostavljenost žensk se vidi v umetnosti – tudi pri SAZASu, pri poimenovanju ulic, tudi v učbenikih se ženske pojavijo le v 12%.
Pomemben mejnik v Sloveniji je leto 1974 – uzakoni se pravica odločanja o rojstvih, splavu 1977. od 1955 v Savi v Kranju izdelujejo obroček – diafragmo.
Sedaj pa se opažajo težnje po zmanjševanju pravic. Kapitalistične težnje in njihova logika prizadevajo ženske. Nekoč pomembna tekstilna industrija v Sloveniji sedaj z globalizacijo izginja. Čuti se težnja po vrnitvi »slabih, dobrih časov«. Želi se vrniti žensko v podrejeni položaj. Nevede se zmanjšujejo možnosti odločanja. Zmanjšuje se liberalna nota. To danes spodnašati je nevarno. Populistično izražanje proti splavu je nevarno. Podaljševanje porodniškega dopusta, očetovski porodniški dopust. Ob tem pa velik vprašaj, če bo žensko čakala služba.
Včasih smo imeli urad za enakopravnost spolov, ki sedaj ni več samostojen in ki je bil včasih zelo pozoren na dosežene pravice.
Ne sme se biti tiho.
? Dostikrat se o feminizmu govori danes negativno.
Ko se je začel, je bila to težka borbena pot. Ženske so morale biti močne – možačaste. Bolj kot to pa se je feminizem spremenil v psovko, saj je bilo to gibanje nevarna moč. Njej se to ne zdi prav, je pa ženskam na teh poteh težje, saj je toliko več ovir. Že če sedaj pogledamo garderobo – v moško se nihče ne spotakne – ženska pa je glede tega stalno na udaru. Zato so ženske s tem obremenjene, za moške pa je vsem vseeno. Ženske so tudi bolj čustvene, kar je tudi dodatna obremenitev. Feminizem se skozi obdobja spreminja, a važno je, da ne izgine.
? Dvojina – par – doma sta oba in tudi v javnem življenju – nič ni samoumevno. Potrebno je pomniti. Deljenje porodniškega dopusta je tudi pomembno. Kornhavzerjeva ni imela za hčerko varstva in je bila z njo med študenti. Kako je usklajevala, ko tudi mož ni bil doma. Mira Mihelič – meščansko dete – žena županovega sina, preživela vojno, po vojni ostala sama in se začela boriti zase. Prvi kruh zaslužila s prevajanjem in postala pisateljica.
Usklajevanje kariere in družine je umetnost.
Marija Jazbec poudari, da bi lahko dali priznanje moškim, ki mogoče ženine kariere niso podprli a je vsaj ovirali niso.
Moški naj delajo le zaželene otroke in bo tudi manj problemov. Moške, ki pretepajo pa dati na prisilno delo.
Prostitucija v Braziliji – nihče se ne ozre na koristnike teh uslug.
Janja opozori, da je gasilska enota le z en im moškim – moška enota. Problem je tudi, da ženske ne volijo žensk. Ž
Janko postavi pod vprašaj Svetlana Makarovič in Marko Rupnik. Ona od nagrade sprejme le denar in s tem je omadeževala njega.
Nune so bile bolničarke in učiteljice. Svetlana Makarovič ima oster, pogumen pogled na svet. Rupnik – mozaik za Vatikan – predlog je prišel po neobičajnih poteh – zato tudi trenja. V javnosti njegova dela niso bila predstavljena in javnost tega ni razumela. Šele potem se pojavi knjiga o mozaikih. Pri mozaiku je sodelovalo dosti žensk.
Zapisala
Nevenka Vahtar