Malkovec, Čehnarjeva dolina - 23. 3. 2016
Več posnetkov Vinka Šeška.
Posnetki Marte Brežan.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Na rondoju nas je tokrat 16. S 4 avti se odpeljemo do Vinskega dvora Dev na Malkovcu. Tu nas že čaka Janez Valant.
Malo se ozremo naokrog: Zaplas – božja pot, desno Škofce, Žalostna gora nad Mokronogom. Gremo proti Pavli vasi. V 16. stoletju je pogorela.
Tu so kopali železovo rudo in jo talili v Dvoru pri Žužemberku. Kopali so tudi cink in svinec. Bili so dnevni kopi – površinski - Škovec (Tržišče), pa tudi rudniki – v rovih se še pozna sled karjol – šajtrg (samokolnic), ker so vozili vedno po isti sledi.
Tukajšnji prebivalci so zaposleni v Inkos Krmelj, na Dobu, v Novem mestu – IMV.
V rovih so se skrili med vojno, ko jih je eden izdal – ker je le ta odšel iz rova, se je drugim zdelo sumljivo in so tudi oni šli ven in se tako rešili, saj so Italijani vhod v rov zaprli s slamo, ki so jo zažgali.
Tu so tudi med vojno zbirali usnje in ga odvažali na Dolenjsko partizanom. Ker so to Italijani izvedeli, so prišli v vas. Usnje so domačini pravočasno odpeljali. Zato pa so Italijani streljali domačine in vas požgali, da je gorela cel teden. Tako je temu v spomin obeležje v vasi na Vili in še eni zidanici in spomenik vsem padlim – žrtvam - 54. Zgorelo pa je 42 hiš.
Koča, ki je ostala od Duletove čete – postojanka, je bila včasih štalca za eno kravco na kmetiji – bolj pomemben je bil tu mlin. V njem je bil tudi prostor – kovačija. To postojanko vzdržujejo ti, ki so sedaj spominska Duletova četa. Spominska je 1. sobota v avgustu, ko so Italijani 2.8. postrelili domačine in požgali vas. Same postojanke Italijani niso našli, saj so se vedno držali pravih poti, cest. V globeli se niso upali, tako je bila postojanka varna.
Dule je bil iz Primorja. Pred Italijani se je s Primorskega veliko Slovencev selilo v notranjost. Tako je on prišel v Novo mesto. Ko so Italijani prišli do tu, pa so mnogi šli v partizane. V začetku je deloval s svojo četo 50 partizanov. Postopno je napredoval. 1945 leta pa je bil komandant 31. divizije, ki je prišla prva v Trst in so jo pri Monfalconeju ustavili zavezniki. Te vse spomine ohranja spominska četa. Duletova žena Jelena je bila tudi aktivna in je danes še živa.
Zanimivost, da so pri tej postojanki našli opeko – strešnik - s peterokrako zvezdo, ki je sedaj del spominskega obeležja.
Na pohodu sta se nam pridružila še Valantova soproga in domačin ter tudi sin pokojnega Pungerčarja, ki nas je vodil skozi spomine in še pogostil, ko smo bili tu pred dvema letoma.
Na ta mrzli, vetrovni dan se je čajček res prilegal in ob kavici še puhla iz ocvirkov in skute. Hvala Valantovima za pogostitev!
Do avtov smo potem nadaljevali po ravninskem delu slemena hriba. Videli smo še trto, ki je dolga 15 metrov in krog na okrog objema zidanico. Zelo lepa je tudi »stena« iz sodarskih dog z dodanimi elementi soda, preše in drugih vinogradniških pripomočkov.
Začetna megla nam je ovirala pogled v daljavo. Zato pa je bil pogled na vinograde, ki jih od zgoraj »nadzirata« Pavlova vas in Malkovec in v grapi »združi kot v lijak« partizanska postojanka, zelo lep. Ta lijakasta uvala hriba, ki je obrnjen na jug, daje zelo primerno sončno lego za trto, ki ji veter ne škodi, obdrži pa se veliko toplote.
Potepanje končali ob 12.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
Posnetki Marte Brežan.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Na rondoju nas je tokrat 16. S 4 avti se odpeljemo do Vinskega dvora Dev na Malkovcu. Tu nas že čaka Janez Valant.
Malo se ozremo naokrog: Zaplas – božja pot, desno Škofce, Žalostna gora nad Mokronogom. Gremo proti Pavli vasi. V 16. stoletju je pogorela.
Tu so kopali železovo rudo in jo talili v Dvoru pri Žužemberku. Kopali so tudi cink in svinec. Bili so dnevni kopi – površinski - Škovec (Tržišče), pa tudi rudniki – v rovih se še pozna sled karjol – šajtrg (samokolnic), ker so vozili vedno po isti sledi.
Tukajšnji prebivalci so zaposleni v Inkos Krmelj, na Dobu, v Novem mestu – IMV.
V rovih so se skrili med vojno, ko jih je eden izdal – ker je le ta odšel iz rova, se je drugim zdelo sumljivo in so tudi oni šli ven in se tako rešili, saj so Italijani vhod v rov zaprli s slamo, ki so jo zažgali.
Tu so tudi med vojno zbirali usnje in ga odvažali na Dolenjsko partizanom. Ker so to Italijani izvedeli, so prišli v vas. Usnje so domačini pravočasno odpeljali. Zato pa so Italijani streljali domačine in vas požgali, da je gorela cel teden. Tako je temu v spomin obeležje v vasi na Vili in še eni zidanici in spomenik vsem padlim – žrtvam - 54. Zgorelo pa je 42 hiš.
Koča, ki je ostala od Duletove čete – postojanka, je bila včasih štalca za eno kravco na kmetiji – bolj pomemben je bil tu mlin. V njem je bil tudi prostor – kovačija. To postojanko vzdržujejo ti, ki so sedaj spominska Duletova četa. Spominska je 1. sobota v avgustu, ko so Italijani 2.8. postrelili domačine in požgali vas. Same postojanke Italijani niso našli, saj so se vedno držali pravih poti, cest. V globeli se niso upali, tako je bila postojanka varna.
Dule je bil iz Primorja. Pred Italijani se je s Primorskega veliko Slovencev selilo v notranjost. Tako je on prišel v Novo mesto. Ko so Italijani prišli do tu, pa so mnogi šli v partizane. V začetku je deloval s svojo četo 50 partizanov. Postopno je napredoval. 1945 leta pa je bil komandant 31. divizije, ki je prišla prva v Trst in so jo pri Monfalconeju ustavili zavezniki. Te vse spomine ohranja spominska četa. Duletova žena Jelena je bila tudi aktivna in je danes še živa.
Zanimivost, da so pri tej postojanki našli opeko – strešnik - s peterokrako zvezdo, ki je sedaj del spominskega obeležja.
Na pohodu sta se nam pridružila še Valantova soproga in domačin ter tudi sin pokojnega Pungerčarja, ki nas je vodil skozi spomine in še pogostil, ko smo bili tu pred dvema letoma.
Na ta mrzli, vetrovni dan se je čajček res prilegal in ob kavici še puhla iz ocvirkov in skute. Hvala Valantovima za pogostitev!
Do avtov smo potem nadaljevali po ravninskem delu slemena hriba. Videli smo še trto, ki je dolga 15 metrov in krog na okrog objema zidanico. Zelo lepa je tudi »stena« iz sodarskih dog z dodanimi elementi soda, preše in drugih vinogradniških pripomočkov.
Začetna megla nam je ovirala pogled v daljavo. Zato pa je bil pogled na vinograde, ki jih od zgoraj »nadzirata« Pavlova vas in Malkovec in v grapi »združi kot v lijak« partizanska postojanka, zelo lep. Ta lijakasta uvala hriba, ki je obrnjen na jug, daje zelo primerno sončno lego za trto, ki ji veter ne škodi, obdrži pa se veliko toplote.
Potepanje končali ob 12.30.
Zapisala Nevenka Vahtar