|
Marija Jazbec - Prva dama U3 SevnicaRojena Štajerka, ki je šolske klopi gulila v Osnovni šoli Lenart, potem pa še na Srednji kmetijski šoli Maribor. V rednem roku je diplomirala na Višji ekonomski šoli Maribor, kasneje ob delu pa dokončala še študij na visoki stopnji. Prvi kruh si je zaslužila v Lenartu, Rušah in Mariboru, potem pa jo je pot z možem Jožetom pripeljala v Sevnico.
|
Sevničani in Sevničanke jo poznamo kot vodilno v Lisci, pa tudi kot prizadevno predsednico Izvršnega sveta Skupščine občine Sevnica. Na noge je postavila Inplet in za uspešno delo prejela nagrado Republiške Gospodarske zbornice. Predlagali so jo za Slovenko leta, kandidirala pa je tudi za republiško poslanko. Razdajala se je v številnih društvih, odborih, sekcijah. Mi iz tretjega življenjskega obdobja pa smo ji najbolj hvaležni za Društvo Univerza za tretje življensko obdobje, ki ga je z vsem žarom vodila 13 let, zdaj pa še vedno v njem aktivno dela.
KAJ JE POTREBNO, DA SI LAHKO V SLUŽBI TAKO USPEŠEN IN V PRIVATNEM ŽIVLJENJU ZADOVOLJEN?
KAJ JE POTREBNO, DA SI LAHKO V SLUŽBI TAKO USPEŠEN IN V PRIVATNEM ŽIVLJENJU ZADOVOLJEN?
Podpora družine.
Uspešno delo s kolektivom.
Ukvarjanje s konjički.
Polnjenje baterij s potovanji.
Druženje s sosedi.
Sproščanje.
Zdravo življenje z veliko gibanja.
MARIJA PA JE ZAČELA PISATI TUDI SPOMINE
1
Romanje na Sv. Goro pri Ptuju
To je bilo nekega julijskega dne in to na dan Marijinega vnebovzetja, leta 1944.
To so bili hudi časi, saj je Hitler preganjal vse zavedne Slovence in vso Evropo.
Ves čas sem vedela, da se dogajajo čudne stvari že od mojega spočetja naprej.
Ko me je oče spočel, je bila temna noč in je skrivaj prišel k mami v posteljo. Babica je prišla preverjat, če je hčerka dobro pokrita. Pa je pokrila oba. Od samega straha sta spočela mene. Potem je bilo hudo. Kmalu so očeta poslali v vojno, mama pa je pričakovala otročička, takrat so rekli pankrta. Uboga moja mama je kar naprej poslušala očitke, jaz pa tudi. Z vsem sem bila na tekočem,saj sem vse poslušala.
Postajala sem nemirna v maminem trebuhu, vedela, sem, da se bo kmalu nekaj zgodilo. Komaj sem čakala, saj v tej temi se ni dalo več vzdržati. Pošteno sem rogovilila in so poklicali babico, ki je bila babica za porode in moja prababica. Vsi ostali pri hiši pa so morali na romanje na Ptujsko goro: dedek, babica, stric Mirko in teta Rozinka. Čutila sem, da so vso pot strašno molili, da bi se jaz srečno rodila.
Pa se je res zgodil čudež, mama je ječala v porodnih bolečinah, meni pa je uspelo pobegniti iz brloga na svetlo. Oh, kako sem kričala, saj mi julijska svetloba skočila v oči in zazeblo me je, kljub julijski vročini. Mama je bila srečna, saj se ji je rodila hčerkica, čeprav nezaželena, pa še strah jo je bilo bolj kot mene. Prababica naju je tolažila in pripravila na sprejem romarjev, ko so se vrnili domov. Prababica je bila najbolj srečna, saj sem bila potem njena miljenka.
Glej, no glej, vsi so me bili zelo veseli, me gledali kot čudo, bil je velik praznik. Kurja juhica ni bila samo za mamo, ampak za vse. Kako bo pa ime našemu otroku ? Danes se je rodila ob 11. uri na Marijin praznik, naj bo Marija, pa še god bo imela na rojstni dan! Mene pa niso nič vprašali! Nisem več sledila in bolje, da ne vem.
Bilo mi je skoraj eno leto in pojavil se je moj oče. Ja, kaj bo pa sedaj ? Uh, kako me je gledal in bil ves nasmejan. Veš punčka, sedaj pa se bova z mamico poročila in vaju bom odpeljal v moj dom. Res sem dočakala poroko, mene so nesli v košari za ženinom in nevesto v novi dom. Spomnim se še samo fotografiranja, mene je teta držala v zadnji vrsti na skupinski poročni fotografiji, na njuni fotografiji pa sem bila namesto šopka v naročju.
Oče se je vrnil brez ene roke, kakšna sreča, da se je sploh vrnil, stari oče pa je rekel mami, kako se bo poročila s takim „ drajtaclom ". Hitler je pobil skoraj vse moške, mlade in stare, nešteto otrok in žensk. Tako sem jaz dobila tudi očeta, mama moža in jaz nisem bila več pankrt. Čez dve leti sem dobila sestrico, ki je bila prava nagajivka, čez 7 let pa še bratca.
2
Moja nova domačija
Ko so me prinesli v novi dom, na domačijo mojega očeta, se nisem takoj znašla. Dobila sem še novo babico Barbaro in dedka Martina, teto Lojzko in strica Frančeka. Joj, koliko novih ljudi. Vsi so me imeli radi, a me niso imeli časa veliko gledati, le toliko, da sem bila sita, da se nisem preveč drla.
Le kje so vsi ves čas? Ko sem shodila, sem se odločila, da si ogledam, kje sem. Spala sem v štublu, podnevi so me dali v ta veliko sobo, kjer so bili vsi pri fruštiku, obedu in pri večerji okrog velike mize. V kotu nad mizo je bil bogec obložen s suhimi rožami. V drugem kotu je bila velika krušna peč, ki je bila običajno prijetno topla. Okna so bila tako majhna, da je bilo skoraj temno v sobi. Pa še ena postelja je bila tam. Zvečer je svetila šturmanca na petrolej, tudi petrolejka so ji rekli.
Ko so bili vsi za mizo, je bilo zelo glasno. Nič nisem razumela, le govora je bilo o njivah, štali, o kravah, prašičih, jabolkih, o drevesnici. Vsi so govorili, kaj vse morajo delati. Tudi skregali so se včasih. Ugotovila sem, da sem sigurno na kmetiji in sem samo čakala, kdaj mi bodo dali vile, grablje ali motiko v roke.
Kaj bom revica, ko sem že malo bolj hodila, sem šla čez prag in našla črno kuhinjo. V peči je bil ogenj, črni lonci, lepo je dišalo. Zraven so stali loparji, burklje, zaboj z drvi in škaf vode. V sobi je bil lesen pod, tukaj v kuhinji pa je bila kar zemlja na tleh.
Pobegnila sem kar ven in ugotovila, da sem v cimprani hiši, lepo pobeljeni, z rožami na oknih in z slamnato streho. Saj je bilo lepo, tako se je meni zdelo, dokler, mi niso dali motike v roko.
Nekega dne sem ugotovila, da je sosednja zgradba štala, v njej krave, voli, kure, prašiči pa še kaj. Hitro sem rasla in hitro sem vedela, kaj je to motika, kako je treba pasti krave in videla, kako vsi delajo.
To je večja, napredna kmetija, kjer dela ni nikoli zmanjkalo. Kmalu sem ugotovila, da se pri hiši preveč kregajo, za vse je bila kriva moja mama, mogoče tudi oče. Bili so dvojni gospodarji pri hiši. Kmalu sta dedek in babica kupila hišo v Hočah in se odselila skupaj s hčerko.
Moj oče je imel že takrat kmetijsko šolo in tako se je kmetija razvijala v sadjarstvu in drevesničarstvu, tudi čebele smo imeli. Sadja je bilo zelo veliko: mošančki, bobovci, carjevič in druge sorte. Na vozovih so odvažali jabolka nekam na zbirno mesto za prodajo na Dunaj. Drevesnica je bila ena redkih v tem času in pomembna za obnovo sadjarstva. Bila je napredna kmetija. Vsega ne vem, ker meni niso veliko povedali.
3
Povojna gradnja domovine in socializma
Vsega nisem razumela, a sem opazovala z budnimi očmi. Selce in ostali kraji okrog so bili zelo revni, saj je bilo tam okrog veliko viničarjev, ki so pred vojno delali za mariborsko gospodo in bogate kmete, ki so imeli v teh krajih vinograde. Viničarji so živeli v slamnatih hišah, imeli so polno otrok, kolikor jim jih je bog dal. Viničarji so delali skoraj vse dneve za skromno plačilo ali za hrano, ki so jo morali odslužiti pri kmetih. Starši so bili skoraj vsi pijanci, pili so tuklo - sadjevec, vino zelo malo, pogosto tudi šnops - žganje.
Otroci viničarjev so hodili v šolo lačni, za zajtrk so dobili le tuklo, kruha pogosto niso imeli. Otroci viničarjev so že v rani mladosti šli za hlapce bogatim kmetom.
Ceste so bile blatne, v lojterne voze pa so bile vprežene krave in voli le za tiste, ki so to premogli.
Moj oče je bil član partije že pred vojno in socialist. Težko je gledal to revščino, zato se je vključil v zadrugo, ki so jih takrat ustanavljali po vojni.
Ne morem verjeti, da je svojo kmetijo sam predal v zadrugo, bogatim kmetom pa so jih nasilno po zakonu odvzeli. Tako se je začelo zadružništvo in v teh krajih razvoj sadjarstva. Viničarji so dobili delo v zadrugi in tudi plačilo za delo. Oče je postal vodja zadruge in predan socializmu, da morajo vsi ljudje dobiti plačilo za delo in bolje živeti.
To so bili hudi časi, vsi kmetje so ponoreli, ker so ostali le z minimalno kmetijo. Tudi pri naši hiši je bil cel hudir, saj je od kmetije ostala le ohišnica, mama je temu nasprotovala, a je vseeno morala vzeti ceker z malico in motiko ter iti v zadrugo na delo.
V Selcih in okoliških krajih je v 10 letih postalo napredno sadjarstvo s 400 hektarji, urejene ceste, brez lačnih otrok, danes so vse hiše zidane.
1
Romanje na Sv. Goro pri Ptuju
To je bilo nekega julijskega dne in to na dan Marijinega vnebovzetja, leta 1944.
To so bili hudi časi, saj je Hitler preganjal vse zavedne Slovence in vso Evropo.
Ves čas sem vedela, da se dogajajo čudne stvari že od mojega spočetja naprej.
Ko me je oče spočel, je bila temna noč in je skrivaj prišel k mami v posteljo. Babica je prišla preverjat, če je hčerka dobro pokrita. Pa je pokrila oba. Od samega straha sta spočela mene. Potem je bilo hudo. Kmalu so očeta poslali v vojno, mama pa je pričakovala otročička, takrat so rekli pankrta. Uboga moja mama je kar naprej poslušala očitke, jaz pa tudi. Z vsem sem bila na tekočem,saj sem vse poslušala.
Postajala sem nemirna v maminem trebuhu, vedela, sem, da se bo kmalu nekaj zgodilo. Komaj sem čakala, saj v tej temi se ni dalo več vzdržati. Pošteno sem rogovilila in so poklicali babico, ki je bila babica za porode in moja prababica. Vsi ostali pri hiši pa so morali na romanje na Ptujsko goro: dedek, babica, stric Mirko in teta Rozinka. Čutila sem, da so vso pot strašno molili, da bi se jaz srečno rodila.
Pa se je res zgodil čudež, mama je ječala v porodnih bolečinah, meni pa je uspelo pobegniti iz brloga na svetlo. Oh, kako sem kričala, saj mi julijska svetloba skočila v oči in zazeblo me je, kljub julijski vročini. Mama je bila srečna, saj se ji je rodila hčerkica, čeprav nezaželena, pa še strah jo je bilo bolj kot mene. Prababica naju je tolažila in pripravila na sprejem romarjev, ko so se vrnili domov. Prababica je bila najbolj srečna, saj sem bila potem njena miljenka.
Glej, no glej, vsi so me bili zelo veseli, me gledali kot čudo, bil je velik praznik. Kurja juhica ni bila samo za mamo, ampak za vse. Kako bo pa ime našemu otroku ? Danes se je rodila ob 11. uri na Marijin praznik, naj bo Marija, pa še god bo imela na rojstni dan! Mene pa niso nič vprašali! Nisem več sledila in bolje, da ne vem.
Bilo mi je skoraj eno leto in pojavil se je moj oče. Ja, kaj bo pa sedaj ? Uh, kako me je gledal in bil ves nasmejan. Veš punčka, sedaj pa se bova z mamico poročila in vaju bom odpeljal v moj dom. Res sem dočakala poroko, mene so nesli v košari za ženinom in nevesto v novi dom. Spomnim se še samo fotografiranja, mene je teta držala v zadnji vrsti na skupinski poročni fotografiji, na njuni fotografiji pa sem bila namesto šopka v naročju.
Oče se je vrnil brez ene roke, kakšna sreča, da se je sploh vrnil, stari oče pa je rekel mami, kako se bo poročila s takim „ drajtaclom ". Hitler je pobil skoraj vse moške, mlade in stare, nešteto otrok in žensk. Tako sem jaz dobila tudi očeta, mama moža in jaz nisem bila več pankrt. Čez dve leti sem dobila sestrico, ki je bila prava nagajivka, čez 7 let pa še bratca.
2
Moja nova domačija
Ko so me prinesli v novi dom, na domačijo mojega očeta, se nisem takoj znašla. Dobila sem še novo babico Barbaro in dedka Martina, teto Lojzko in strica Frančeka. Joj, koliko novih ljudi. Vsi so me imeli radi, a me niso imeli časa veliko gledati, le toliko, da sem bila sita, da se nisem preveč drla.
Le kje so vsi ves čas? Ko sem shodila, sem se odločila, da si ogledam, kje sem. Spala sem v štublu, podnevi so me dali v ta veliko sobo, kjer so bili vsi pri fruštiku, obedu in pri večerji okrog velike mize. V kotu nad mizo je bil bogec obložen s suhimi rožami. V drugem kotu je bila velika krušna peč, ki je bila običajno prijetno topla. Okna so bila tako majhna, da je bilo skoraj temno v sobi. Pa še ena postelja je bila tam. Zvečer je svetila šturmanca na petrolej, tudi petrolejka so ji rekli.
Ko so bili vsi za mizo, je bilo zelo glasno. Nič nisem razumela, le govora je bilo o njivah, štali, o kravah, prašičih, jabolkih, o drevesnici. Vsi so govorili, kaj vse morajo delati. Tudi skregali so se včasih. Ugotovila sem, da sem sigurno na kmetiji in sem samo čakala, kdaj mi bodo dali vile, grablje ali motiko v roke.
Kaj bom revica, ko sem že malo bolj hodila, sem šla čez prag in našla črno kuhinjo. V peči je bil ogenj, črni lonci, lepo je dišalo. Zraven so stali loparji, burklje, zaboj z drvi in škaf vode. V sobi je bil lesen pod, tukaj v kuhinji pa je bila kar zemlja na tleh.
Pobegnila sem kar ven in ugotovila, da sem v cimprani hiši, lepo pobeljeni, z rožami na oknih in z slamnato streho. Saj je bilo lepo, tako se je meni zdelo, dokler, mi niso dali motike v roko.
Nekega dne sem ugotovila, da je sosednja zgradba štala, v njej krave, voli, kure, prašiči pa še kaj. Hitro sem rasla in hitro sem vedela, kaj je to motika, kako je treba pasti krave in videla, kako vsi delajo.
To je večja, napredna kmetija, kjer dela ni nikoli zmanjkalo. Kmalu sem ugotovila, da se pri hiši preveč kregajo, za vse je bila kriva moja mama, mogoče tudi oče. Bili so dvojni gospodarji pri hiši. Kmalu sta dedek in babica kupila hišo v Hočah in se odselila skupaj s hčerko.
Moj oče je imel že takrat kmetijsko šolo in tako se je kmetija razvijala v sadjarstvu in drevesničarstvu, tudi čebele smo imeli. Sadja je bilo zelo veliko: mošančki, bobovci, carjevič in druge sorte. Na vozovih so odvažali jabolka nekam na zbirno mesto za prodajo na Dunaj. Drevesnica je bila ena redkih v tem času in pomembna za obnovo sadjarstva. Bila je napredna kmetija. Vsega ne vem, ker meni niso veliko povedali.
3
Povojna gradnja domovine in socializma
Vsega nisem razumela, a sem opazovala z budnimi očmi. Selce in ostali kraji okrog so bili zelo revni, saj je bilo tam okrog veliko viničarjev, ki so pred vojno delali za mariborsko gospodo in bogate kmete, ki so imeli v teh krajih vinograde. Viničarji so živeli v slamnatih hišah, imeli so polno otrok, kolikor jim jih je bog dal. Viničarji so delali skoraj vse dneve za skromno plačilo ali za hrano, ki so jo morali odslužiti pri kmetih. Starši so bili skoraj vsi pijanci, pili so tuklo - sadjevec, vino zelo malo, pogosto tudi šnops - žganje.
Otroci viničarjev so hodili v šolo lačni, za zajtrk so dobili le tuklo, kruha pogosto niso imeli. Otroci viničarjev so že v rani mladosti šli za hlapce bogatim kmetom.
Ceste so bile blatne, v lojterne voze pa so bile vprežene krave in voli le za tiste, ki so to premogli.
Moj oče je bil član partije že pred vojno in socialist. Težko je gledal to revščino, zato se je vključil v zadrugo, ki so jih takrat ustanavljali po vojni.
Ne morem verjeti, da je svojo kmetijo sam predal v zadrugo, bogatim kmetom pa so jih nasilno po zakonu odvzeli. Tako se je začelo zadružništvo in v teh krajih razvoj sadjarstva. Viničarji so dobili delo v zadrugi in tudi plačilo za delo. Oče je postal vodja zadruge in predan socializmu, da morajo vsi ljudje dobiti plačilo za delo in bolje živeti.
To so bili hudi časi, vsi kmetje so ponoreli, ker so ostali le z minimalno kmetijo. Tudi pri naši hiši je bil cel hudir, saj je od kmetije ostala le ohišnica, mama je temu nasprotovala, a je vseeno morala vzeti ceker z malico in motiko ter iti v zadrugo na delo.
V Selcih in okoliških krajih je v 10 letih postalo napredno sadjarstvo s 400 hektarji, urejene ceste, brez lačnih otrok, danes so vse hiše zidane.
