Mohor in Grmada - 28. 11. 2018
Danes gremo člani in članice študijskega krožka Spoznavanje vrednot na pot z vlakom, zato večina pride kar na železniško postajo. Zbere se nas devet, ena pa nas pride samo pogledat in pozdravit.
V veselem razpoloženju se zapeljemo do Brestanice, tam pa usmerimo naš korak k predoru nekdanje ozkotirne rudniške železnice, ki je od leta 2016 kolesarska in pohodniška steza. Na začetku je sicer napis o prepovedi prehoda, ampak domačin nam pojasni, da so kamenje, ki je padlo na stezo, že odstranili. Prvi vlak je po 521,6 metrov dolgem predoru zapeljal leta 1921 in je Premogovniku Senovo omogočil hitrejšo pot do železnice Dobova - Zidani Most. Le del so morali okrepiti z betonom, drugo so pretežno italijanski vojni ujetniki vklesali v skalo. Leta 1922 so morali malo dlje naprej zgraditi še dodatni 55 metrov dolgi predor, ker je voda potoka spodjedala teren. Sprehodimo se še skozi tega in uzremo cerkev svetega Boštjana ter Baziliko Lurške Matere Božje, ki je največja cerkev v Posavju. Posvetili so jo leta 1914, ravno na dan, ko so mimo Brestanice z vlakom peljali truplo cesarskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda z ženo Zofijo.
Vrnemo se med oba predora in se začnemo vzpenjati po Janezovi poti proti Mohorju.
Pot je sicer strma, vendar lepo speljana in na kritičnih mestih zavarovana s leseno ograjo. Bravo, Turistično društvo Brestanica! Ko se pot malo zravna, kukamo proti Elektrarni Brestanica, trgu s cerkvijo svetega Petra in mogočnemu gradu. Kmalu se priključimo poti, ki pelje iz bližine železniške postaje, sopihamo v hrib in si ogledujemo ostanke nekdanjih stavb in strelske jarke, ki jih prerašča grmovje in drevje. Ko pridemo na travnik pod cerkvijo na Mohorju, se nam odpre veličasten pogled na okljuke Save v dolini, kot na dlani pa je tudi zgornji grad. Ta je eden nastarejših v Sloveniji: gotovo iz 12. stoletja, če ni še starejši. Med drugimi različnimi lastniki so od leta 1881 gotovo pomembni trapisti, ki so v okolje prinesli veliko modernih stvari v kmetijstvu, znani pa so bili predvsem po izdelavi sira, čokolade in likerjev. To je tudi kraj žalostnih spominov za vseh 45 tisoč ljudi, ki so na začetku druge svetovne vojne tu prebili nekaj časa v zbirnem taborišču pred izgonom kam drugam. Zdaj si v gradu lahko ogledamo različne muzejske zbirke in razstave, bogate pa so tudi številne prireditve.
Cerkev svetih Mohorja in Fortunata ima osnovo v manjši zgradbi iz leta 1477, v 18. stoletju so jo dogradili in iz tega časa je tudi čudovito poslikana Notburgina kapelica. To je bila dobrosrčna in pobožna deklica, ki je rada pomagala revežem, znana pa je tudi po tem, da ni več želela delati v soboto popoldne, ker bi se rada pravočasno pripravila na Gospodov dan. Gospodar je vztrajal pri zahtevi, naj dela naprej, ona pa je dvignila srp, ga spustila iz rok in ostal je v zraku. Znak, da je imela prav. Pri cerkvi so tudi streljali v nevihtne oblake proti toči in pri tem še zvonili. Mežnar je, ko je videl, da pri njem pada toča, preko Save pa sije sonce, baje dejal: "Sveti Mohor in Fortunat, dej še mal po Kranjski plat." Notranjosti cerkve si na žalost ne moremo ogledati, ker pri hiši, kjer imajo ključ, dopoldne zaradi službe ni nikogar doma. Napravimo pa skupinski posnetek, uporabimo zanimiv daljnogled in pri mizi pomalicamo.
Po malem se kaže sonce in ni več tako mrzlo, mi pa korakoma naprej: mimo vinogradov, kjer še veliko grozdja čaka na pozno ali ledeno trgatev, opazimo pa tudi neverjetno debel šipek in dve drevesci nešpelj. Pri turistični kmetiji Radej se tokrat ne ustavljamo, ker se nismo naročili, smo pa pred časom tu že uživali ob kuhanem vinu, sadnem kruhu in plesu na cesti pred hišo.
Proti Grmadi hodimo nekaj časa po cesti mimo cvetočega nepozebnika, potem pa po lepi gozdni poti, na kateri nam šumi listje pod nogami; na njem, pa na gobi in podrtem drevju ob poti se leskečejo posamezne snežinke.
Od planinske koče na nadmorski višini 488 metrov občudujemo krasen razgled: nazaj proti Mohorju, v daljavi se kaže "Brežiško morje" (akumulacija za elektrarno), pred njim se nam dobrikaLibna s cerkvijo, pod nami pa sta Videm in Krško lepo razporejena ob Savi. Malo se zadržimo na tem lepo urejenem prostoru, potem pa začnemo spuščati v dolino.
Prehod po delu privatne poti je sicer prepovedan, ampak gremo kljub temu preko, ker je to najbolj ugodna pot. Na levo se odpirajo razgledi na gričke do Orlice in Sljemena, kjer se že kaže znano smučišče. V velikem vinogradu na desni opazimo, da so kar veliko vrst že obrezali. Takoj se začnemo spraševati, če je to pametno. Grmada s sremiškimi vinogradi ostaja za nami, pod njimi stoji tudi nekdanja trapistovska klet, levo od nje obnovljena restavracija in hotel Tri lučke. Izberemo bližnjico skozi velik nasad orehov, kjer si ogledamo tudi nekdanjo trapistovsko kapelico svetih Petra in Pavla. Asfaltirano cesto samo prečkamo in že smo na prijetni stezi, ki vodi navzdol k izviru s kapelico. Zdaj pa je res treba po trdi cesti, na desni pod njo pa je prava globel.
Sonce že lepo greje, oglasijo se opoldanski zvonovi, mi pa imamo še toliko časa, da se sprehodimo k Ribniku Resa. Uživamo ob račkah, jaz pa tudi na gugalnici. Blizu šole se ustavimo v parku s spomenikom dvema velikanoma reformacije: Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu.
Lokal Polna šefla je vedno vredno obiskati že zaradi lepe urejenosti, mi pa smo uživali pri kavi, čaju in klepetu.
Štiri ure smo uživali na kakšnih desetih kilometrih poti s postanki in polni novih načrtov smo se z vlakom vrniliv Sevnico.
Zapisala
Romana Ivačič
Podrobnosti v spletnem dnevniku.