»Krasna si, hči planin!« - Most na Soči, 2. 6. 2022
Na zadnjem potepanju na Ptuju je padla ideja, da gremo na Most na Soči. Ali se sploh pride tja z vlakom?! Seveda, vlak nas popelje v številne prelepe kotičke Slovenije, tudi na Most na Soči.
Tako se nas je na dooolgo vožnjo z vlakom (v eno smer 3 in pol ure, nazaj pa 4 in 40 min) odpravilo 21 radovednežev (14 študentk in 7 študentov). Vstati je trebalo kar zgodaj, saj je vlak zapiskal odhod ob 6.05. In potovanje sploh ni bilo dolgo! Kar naenkrat je v Ljubljani prisedla še Branka in na Jesenicah nas je že čakal vlak ter nam »ponudil« svoj vagon. Super, saj smo tako laže podelili sladkarije in poslušali pesem Soči in Mlakarjeve Štorije in baldorije. Po številnih tunelih smo na en, dva, tri bili na Mostu oz. železniški z imenom Postaja. Alenka, ki ni mogla z nami, nam je pripravila opise poti, priskrbela informacije o ladjici in prehrani.
Ladjica Lucija, kapitan s svojimi štorijami, kava in pijača, sonce, zelenomodra Soča – bilo je fantastično! Izvedeli smo, zakaj je jezero takšnih čudovitih barv. Ampak to naj ostane skrivnost za tiste, ki se bodo odpravili na ladjico. Mi se pa lahko pohvalimo, da smo tako lepo zapeli dve pesmi, ki ju je spesnila Romana, da je celo srnjak pritekel iz gozda, skočil v jezero in ga preplaval vsem nam na očeh. Pa recite, če to ni čudež!
Po enourni vožnji smo lakoto odpravili z zelo okusnimi postrvmi in picami.
In še sprehod po Mostu na Soči s čudovitim pogledom na celotno jezero! Planinec, gorski reševalec in fotograf Miljko Lesjak (poglejte spletno stran ZA DRAŽIT PRIJATELJE) si je vzel čas in nas popeljal po senčni poti mimo ostankov rimskega mesta (že Rimljani so imeli savne, rekli pa so jim potilnice!) do železniške postaje. Zaupal nam je, da največkrat pomaga letalcem, ki so tudi ta dan krožili nad jezerom, da pomaga s svojimi fotografijami predstavljati avtohtono življenje Soče, njenih gora in planin ter seveda domačinov.
Pot domov? Nekaj manj kot 5 ur je v dobri družbi minilo, kot bi mignil. Preživeli smo krasen dan – tako, kot je zapisal Simon Gregorčič: »Krasna si, hči planin!«
Zapisala: Jelka Slukan
Fotografije: Drago Slukan
Video Romane Ivačič
Tako se nas je na dooolgo vožnjo z vlakom (v eno smer 3 in pol ure, nazaj pa 4 in 40 min) odpravilo 21 radovednežev (14 študentk in 7 študentov). Vstati je trebalo kar zgodaj, saj je vlak zapiskal odhod ob 6.05. In potovanje sploh ni bilo dolgo! Kar naenkrat je v Ljubljani prisedla še Branka in na Jesenicah nas je že čakal vlak ter nam »ponudil« svoj vagon. Super, saj smo tako laže podelili sladkarije in poslušali pesem Soči in Mlakarjeve Štorije in baldorije. Po številnih tunelih smo na en, dva, tri bili na Mostu oz. železniški z imenom Postaja. Alenka, ki ni mogla z nami, nam je pripravila opise poti, priskrbela informacije o ladjici in prehrani.
Ladjica Lucija, kapitan s svojimi štorijami, kava in pijača, sonce, zelenomodra Soča – bilo je fantastično! Izvedeli smo, zakaj je jezero takšnih čudovitih barv. Ampak to naj ostane skrivnost za tiste, ki se bodo odpravili na ladjico. Mi se pa lahko pohvalimo, da smo tako lepo zapeli dve pesmi, ki ju je spesnila Romana, da je celo srnjak pritekel iz gozda, skočil v jezero in ga preplaval vsem nam na očeh. Pa recite, če to ni čudež!
Po enourni vožnji smo lakoto odpravili z zelo okusnimi postrvmi in picami.
In še sprehod po Mostu na Soči s čudovitim pogledom na celotno jezero! Planinec, gorski reševalec in fotograf Miljko Lesjak (poglejte spletno stran ZA DRAŽIT PRIJATELJE) si je vzel čas in nas popeljal po senčni poti mimo ostankov rimskega mesta (že Rimljani so imeli savne, rekli pa so jim potilnice!) do železniške postaje. Zaupal nam je, da največkrat pomaga letalcem, ki so tudi ta dan krožili nad jezerom, da pomaga s svojimi fotografijami predstavljati avtohtono življenje Soče, njenih gora in planin ter seveda domačinov.
Pot domov? Nekaj manj kot 5 ur je v dobri družbi minilo, kot bi mignil. Preživeli smo krasen dan – tako, kot je zapisal Simon Gregorčič: »Krasna si, hči planin!«
Zapisala: Jelka Slukan
Fotografije: Drago Slukan
Video Romane Ivačič