Na lepše v Mozirski gaj na 7. BOŽIČNO BAJKO SLOVENIJE, v četrtek, 8. 12. 2022
Načrtovati potepanje v veselem decembru je dvorezni meč: ko pomisliš na veseli december, vidiš v mislih lučke, stojnice, vesele ljudi … Ko se ta dan približuje, pa spremljaš vreme in naenkrat se ti ideja o potepanju po temi ne zdi več odlična, sploh če je napovedan dež. Tako je bilo tudi ta četrtek, ki se je začel z dežjem, nadaljeval z rosenjem, pa spet s kratko dežno ploho …
»Grem na železniško, in če bo kdo sploh prišel, ga povabim na kavo in klepet, nato pa domov,« sem se končno odločila. Za vsak primer pa sem se opremila za popoldansko-večerni potep. In na železniški naju je čakalo 8 članic, opremljenih za dež, mraz, a z veliko dobre volje. Še dež je v tistem ponehal in odločitev je padla: »Gremo, saj nismo iz cukra!«
Vlak, prestop v Zidanem Mostu, avtobus v Celju, in to nek avtobus, ki je peljal po avtocesti, tako da smo v Mozirje prispeli še pred odprtjem. Nebo se je celo posvetlilo, izza oblakov je tu in tam pokukal sončni žarek, mraza ni bilo, gneče pa tudi nobene. Malo smo počakali pred vhodom, prižgalo se je 1.700.000 lučk in pravljica se je začela. Barvna paleta, prijetna glasba , navdušenje, kaj vse so pričarali in kod vse so napeljali lučke. O vtisih bodo največ povedale fotografije. V eni uri se je stemnilo in lučke so nas napolnile z dobro voljo. Da pa se ne bi podhladili, smo zavili na nekaj toplega v bližnjo gostilno.
Ob 18. uri nas je avtobus, na katerem smo bili skoraj edini potniki, odpeljal v Celje. Ker smo imeli še čas, smo se sprehodili po centru, kjer je bilo zelo lepo. Veliko lučk, trije glasbeniki na ulici, precej ljudi in velikanska projekcija pravljične hiške z božičkom. Res je Celje PRAVLJIČNO!
Še skok na vlak, prestop v Zidanem Mostu in cel popoldan brez dežja v Sevnico. Še luna in zvezda sta nam pomahali za lahko noč!
Zapisala: Jelka Slukan
Fotografije: Drago Slukan
»Grem na železniško, in če bo kdo sploh prišel, ga povabim na kavo in klepet, nato pa domov,« sem se končno odločila. Za vsak primer pa sem se opremila za popoldansko-večerni potep. In na železniški naju je čakalo 8 članic, opremljenih za dež, mraz, a z veliko dobre volje. Še dež je v tistem ponehal in odločitev je padla: »Gremo, saj nismo iz cukra!«
Vlak, prestop v Zidanem Mostu, avtobus v Celju, in to nek avtobus, ki je peljal po avtocesti, tako da smo v Mozirje prispeli še pred odprtjem. Nebo se je celo posvetlilo, izza oblakov je tu in tam pokukal sončni žarek, mraza ni bilo, gneče pa tudi nobene. Malo smo počakali pred vhodom, prižgalo se je 1.700.000 lučk in pravljica se je začela. Barvna paleta, prijetna glasba , navdušenje, kaj vse so pričarali in kod vse so napeljali lučke. O vtisih bodo največ povedale fotografije. V eni uri se je stemnilo in lučke so nas napolnile z dobro voljo. Da pa se ne bi podhladili, smo zavili na nekaj toplega v bližnjo gostilno.
Ob 18. uri nas je avtobus, na katerem smo bili skoraj edini potniki, odpeljal v Celje. Ker smo imeli še čas, smo se sprehodili po centru, kjer je bilo zelo lepo. Veliko lučk, trije glasbeniki na ulici, precej ljudi in velikanska projekcija pravljične hiške z božičkom. Res je Celje PRAVLJIČNO!
Še skok na vlak, prestop v Zidanem Mostu in cel popoldan brez dežja v Sevnico. Še luna in zvezda sta nam pomahali za lahko noč!
Zapisala: Jelka Slukan
Fotografije: Drago Slukan
