Mrtovec - 6. 3. 2013
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video zapis Romane Ivačič.
Ob 8h na rondoju; z Janezom, Olgo in Nevenko pa se zberemo pri tenis igrišči LIJE v Lisičjih jamah. Skupaj nas je 15.
Tudi to pot se prepustimo vodstvu Janeza Levstika, ki je tu domač.
Najprej pove, da so tu imeli namen Nemci narediti elektrarno, ki bi z jezerom zalila Kompolje, Šmarčno, Vrhovo in tudi Radeče.
Tu so kopali svinec in je bilo veliko prekopanega – rovi še obstajajo. Na drugi strani Save pa so kopali kamenje, bila je tudi drobilnica kamenja.
Potok, ki tu priteče v Savo, pa je bil zravnan – usmerjen tok ob graditvi Boštanjske elektrarne.
Tenis igrišča so se odločile narediti tu stanujoče 4 družine na precej močvirnem terenu. Sedaj je narejena močna drenaža in trakove za označevanje igralnega polja čez zimo le prekrijejo s peskom, kar jih ohrani na pravem mestu.
Potok se imenuje Trnigovje. Osem let nazaj je bila tu močna poplava, tako je potok nanesel tudi na igrišče zelo debelo plast peska in zemlje, kar so potem rezali v kocke in previdno odstranjevali in uspeli ohraniti tenis igrišče nepoškodovano.
Hiši nad igriščem sta bili nekoč mlina (eden je bil od Levstikovih). Mleli so za ves okoliš.
Tu si bili kostanji, dosti gob in borovnic.
Eden od Novšakovih je v grapi naredil prijeten vikend, ki pa je sedaj zapuščen.
Gozdne poti pa so sedaj precej blatne, saj so gozdarji na delu. Zaradi mokrega terena pa so na traktorskih kolesih debele verige, ki gozdne ceste, ki so še v snegu, »zmeljejo«.
Pridemo do razpotja za Živo goro in Mrtovec. V času kuge so v Mrtovcu vsi pomrli in je kraj tako dobil ime. Enako je bilo z Živo goro, ker so tam preživeli.
Lisca je predvsem apnenec. Tu pa je bolj granit, lapor in tudi uran.
Naselje Kobiljek je dobil ime, ker so tu prali konje. Janez nam razloži, da so v dokumentih vnesli to ime za hrib, ki je od tu oddaljen 500 m. Narobe je tudi priimek GNIDICA (narobe se uporablja uradno Gnilc). To je najstarejša hiša na Živi gori. Za obe ti dve napaki bi morali opozoriti, da se popravijo.
Na vrgu hriba pridemo do hiše Mrtovec 1 – kmetič iz Boštanja – na karti Omerzel. Od tu je pogled na Prapretno, Vrhovo, Radeče, Loko, Elektrarno Vrhovo, Šentjur na polju, Breg. Vidi se tudi Gunte in na Zajčjo goro.
Gnidic Justi je kuhala za Tita, bila na Brionih tudi njegova sobarica, sedaj je že nekaj let pokojna. Sedaj so izdali njene pesmi in življenjepis – dve lični knjižici v enem ovitku. Njena starša sta bila Francka Gnidic in ruski vojak, ki je obljubil, da se bo vrnil, a ga je odnesla vojna. Bila je zelo podjetna, spretna. Janez nam je prebral dve njeni pesmi in imeli smo občutek, kot da so napisane za sedanji čas.
Ustavili smo se še na Mali Dobravi – sedaj je to gozd – nekoč travnik. V času Marije Terezije so tu raziskovali – izkopaval je Maševar, ker so odkrili gomile iz 8.-7. stoletja pred Kristusom.
Ustavili smo se še pri duglaziji. Teh je tam kar nekaj na kupu. Ena pa je še posebno mogočna. Ko smo odtrgali vejico, smo ugotovili, da ima zelo nežne iglice. Prej so podpirali gojenje duglazije, zelenega bora in smreke. Sedaj pa se zopet zavzemamo za avtohtone sorte listavcev in gozdnega sadnega drevja. Rdeči bor, tisa, brin so tudi naravni v tem okolju. Jelka je na Bohorju. Smreka na gorskem področju.
Zaključili smo v Čičbaru , kjer smo počastili rojstni dan od Ljubice.
Vinko je povedal plan za naprej, jaz pa sem zaprosila Janeza, da nam to, kar je pripovedoval in imel zapisano, prekopira – tudi obe pesmi – da jih lahko priložimo k zapisniku.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video zapis Romane Ivačič.
Ob 8h na rondoju; z Janezom, Olgo in Nevenko pa se zberemo pri tenis igrišči LIJE v Lisičjih jamah. Skupaj nas je 15.
Tudi to pot se prepustimo vodstvu Janeza Levstika, ki je tu domač.
Najprej pove, da so tu imeli namen Nemci narediti elektrarno, ki bi z jezerom zalila Kompolje, Šmarčno, Vrhovo in tudi Radeče.
Tu so kopali svinec in je bilo veliko prekopanega – rovi še obstajajo. Na drugi strani Save pa so kopali kamenje, bila je tudi drobilnica kamenja.
Potok, ki tu priteče v Savo, pa je bil zravnan – usmerjen tok ob graditvi Boštanjske elektrarne.
Tenis igrišča so se odločile narediti tu stanujoče 4 družine na precej močvirnem terenu. Sedaj je narejena močna drenaža in trakove za označevanje igralnega polja čez zimo le prekrijejo s peskom, kar jih ohrani na pravem mestu.
Potok se imenuje Trnigovje. Osem let nazaj je bila tu močna poplava, tako je potok nanesel tudi na igrišče zelo debelo plast peska in zemlje, kar so potem rezali v kocke in previdno odstranjevali in uspeli ohraniti tenis igrišče nepoškodovano.
Hiši nad igriščem sta bili nekoč mlina (eden je bil od Levstikovih). Mleli so za ves okoliš.
Tu si bili kostanji, dosti gob in borovnic.
Eden od Novšakovih je v grapi naredil prijeten vikend, ki pa je sedaj zapuščen.
Gozdne poti pa so sedaj precej blatne, saj so gozdarji na delu. Zaradi mokrega terena pa so na traktorskih kolesih debele verige, ki gozdne ceste, ki so še v snegu, »zmeljejo«.
Pridemo do razpotja za Živo goro in Mrtovec. V času kuge so v Mrtovcu vsi pomrli in je kraj tako dobil ime. Enako je bilo z Živo goro, ker so tam preživeli.
Lisca je predvsem apnenec. Tu pa je bolj granit, lapor in tudi uran.
Naselje Kobiljek je dobil ime, ker so tu prali konje. Janez nam razloži, da so v dokumentih vnesli to ime za hrib, ki je od tu oddaljen 500 m. Narobe je tudi priimek GNIDICA (narobe se uporablja uradno Gnilc). To je najstarejša hiša na Živi gori. Za obe ti dve napaki bi morali opozoriti, da se popravijo.
Na vrgu hriba pridemo do hiše Mrtovec 1 – kmetič iz Boštanja – na karti Omerzel. Od tu je pogled na Prapretno, Vrhovo, Radeče, Loko, Elektrarno Vrhovo, Šentjur na polju, Breg. Vidi se tudi Gunte in na Zajčjo goro.
Gnidic Justi je kuhala za Tita, bila na Brionih tudi njegova sobarica, sedaj je že nekaj let pokojna. Sedaj so izdali njene pesmi in življenjepis – dve lični knjižici v enem ovitku. Njena starša sta bila Francka Gnidic in ruski vojak, ki je obljubil, da se bo vrnil, a ga je odnesla vojna. Bila je zelo podjetna, spretna. Janez nam je prebral dve njeni pesmi in imeli smo občutek, kot da so napisane za sedanji čas.
Ustavili smo se še na Mali Dobravi – sedaj je to gozd – nekoč travnik. V času Marije Terezije so tu raziskovali – izkopaval je Maševar, ker so odkrili gomile iz 8.-7. stoletja pred Kristusom.
Ustavili smo se še pri duglaziji. Teh je tam kar nekaj na kupu. Ena pa je še posebno mogočna. Ko smo odtrgali vejico, smo ugotovili, da ima zelo nežne iglice. Prej so podpirali gojenje duglazije, zelenega bora in smreke. Sedaj pa se zopet zavzemamo za avtohtone sorte listavcev in gozdnega sadnega drevja. Rdeči bor, tisa, brin so tudi naravni v tem okolju. Jelka je na Bohorju. Smreka na gorskem področju.
Zaključili smo v Čičbaru , kjer smo počastili rojstni dan od Ljubice.
Vinko je povedal plan za naprej, jaz pa sem zaprosila Janeza, da nam to, kar je pripovedoval in imel zapisano, prekopira – tudi obe pesmi – da jih lahko priložimo k zapisniku.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar