Na Škovc in Sveti Rok - 11. 2. 2015
Avtor: Ljubo Motore.
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video: Romana Ivačič.
»V novo desetletje«
Čeprav si je Vinko težko našel čas, se le dobimo ob 8.00 na rondoju. Nabere se nas 15 – torej lepa skupina. Spremlja nas megla, a nebo le obeta modrino. Mraz preteklih dni je malo popustil, a je večerna odjuga naredila zato poledenele dele ceste. Previdnost pri hoji ni bila odveč.
Današnji dan smo namenili še »obetom na toplem« in smo pot zastavili krajše in zaradi vremena po asfaltnih cestah. Odločimo se za Drožanje – velik krog okoli tega področja – s stalnim pogledom na cerkvico Sv. Roka. Ko področje obhodimo, se nam po malem kaže tudi sonce. Končno prispemo tudi do sv. Roka. Tokrat imamo tudi srečo, da si je Ivanka priskrbela ključ in smo lahko v cerkvico tudi vstopili in si jo ogledali. Resnično je lepa in vredna ogleda. Žal pa smo opazili v zakristiji lepo omaro potrebno obnove, ki bo propadla, če se je ne bo nihče usmilil.
Ker si nisem od Ivankine razlage nič zapisala, sem si pomagala z internetom:
»Cerkev ima prostorno pravokotno ladjo in pravokoten prezbiterij. Letnica 1632 v notranjščini cerkve pove, da je verjetno takrat dobila tako podobo. V kasnejših časih so jo seveda večkrat dodatno krasili. Najlepši okras so trije baročni oltarji in prižnica. Glavni nima znane letnice izdelave, nastal naj bi v prvi polovici 18. stoletja, stranska dva se lahko pohvalita z izbrano lepima podobama sv. Valentina in svetih Kuzma in Damijana. Sliki je napravil Valentin Metzinger. Zadnji celovit okras je dobilo svetišče leta 1908, ko ga je poslikal slikar Osvald Bierti. Na obokih ladje in prezbiterija je upodobil prizore iz Marijinega, na stenah prezbiterija pa Jezusovega življenja. V glavnem oltarju je poleg kipov sv. Roka, sv. Boštjana, sv. Petra in Pavla, Janeza Nepomuka in drugih izredno razgibana in lepa skupina Marijinega vnebovzetja, kar spominja na povezanost dveh praznovanj: šmarnega in Rokovega...
Čeprav je cerkev sv. Roka nad Sevnico prostorna, je ob velikem romanju na Rokovo premajhna za vse množice. Za take priložnosti so pred zvonikom pozidali odprto lopo z oltarjem in prižnico. Tu je bila vselej jutranja božja služba, kakor poroča kronika. Našo pozornost privabi zvonik s preprosto koničasto streho. Pred vojno je imel značilno baročno čebulasto. Ko so leta 1939 krovci delali novo streho, so jim menda zelo nagajali sršeni, pa so jo poenostavili... Ta hudomušna razlaga je razlog več za dobro voljo. Ob pogledu na svet, ki se odpira okrog cerkve, obiskovalec pač ne more biti ravnodušen, ampak vesel. Kronika pravi, da se od tod vidi 27 cerkva in še več krajev in zaselkov. Če ne verjamete, jih preštejte!« - Avtor: Franci Petrič
Ker ima cerkev zunaj tudi prižnico, smo tokrat namenili maševanje Janku Pinosi, ki je to »s težko muko« opravil – in nam ni privoščil blagoslova, ker se je za vsak slučaj trdno držal pohodnih palic, čeprav pod streho ni bilo ledeno: »Dragi farani . . .!« nas je le lepo nagovoril.
Ko se želimo spustiti do avtomobilov, pa nas pod cerkvijo preseneti – za prevoz – zaprta in nesplužena cesta. Malo naprej je na cesti, pod snegom, velik kup peska. Ko se približamo, ugotovimo, da je več kot ½ širine ceste odneslo v dolino.
Še mimo Ivankinega in Dušanovega vikenda in že smo pri Dušanu doma. Šli smo ga pozdravit, ker se mora še opomoči po operaciji. Vesel nas pričaka in privoščimo si krajši klepet ob čaju in kavi s piškoti, da vidimo, da gre z njim res na bolje.
Med sadovnjaki še do avtomobilov in v Plus – v staro Sevnico - kjer je naša današnja zadnja postaja. Privoščimo si malico s posebnim poudarkom na 70-letnici Janka Pinose, ki je naš gostitelj.
Pridruži nam se še soproga Regina Pinosa. Juha je že topla in pripravljena, da si jo sami postrežemo. Le Regino postreže – vedno galantni – soprog. Živ-žav se poleže in že je tu malica po predhodnem naročilu, pa še malo kuhanega vina zraven.
Ob sladici je čas za »vse najboljše . . .« in »kol'kor kapljic . . .« ter darilo – uokvirjeno Vinkovo fotografijo Janka na našem pohodu. Po našem ogledu fotografije – komentar – »pot je odprta naprej v še veliko desetletij - Vinko s fotoaparatom je spredaj (fotografira) in kaže, da je tudi v letih, ki so pred Jankom, še veliko lepega. Drugi – mlajši pa gremo vztrajno za njim.«
Na sliko se mu vsi zadaj podpišemo in Nevenka še v imenu vseh čestita:
»Prej je šlo vse bolj po železnici – od Ljubljane do Beograda in še v kak »tunel«, ko pa se vrne živet v domače Vrhovo in aktivnost zamenja s penzijo, je poiskal bolj mirne poti. Da pa ne bodo osamljene, smo ga sprejeli medse, da bo pot še naprej vesela. Tako bo lahko veselo aktiven še v naslednjih desetletjih.«
Ob kavici smo zaključili okrog 12.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video: Romana Ivačič.
»V novo desetletje«
Čeprav si je Vinko težko našel čas, se le dobimo ob 8.00 na rondoju. Nabere se nas 15 – torej lepa skupina. Spremlja nas megla, a nebo le obeta modrino. Mraz preteklih dni je malo popustil, a je večerna odjuga naredila zato poledenele dele ceste. Previdnost pri hoji ni bila odveč.
Današnji dan smo namenili še »obetom na toplem« in smo pot zastavili krajše in zaradi vremena po asfaltnih cestah. Odločimo se za Drožanje – velik krog okoli tega področja – s stalnim pogledom na cerkvico Sv. Roka. Ko področje obhodimo, se nam po malem kaže tudi sonce. Končno prispemo tudi do sv. Roka. Tokrat imamo tudi srečo, da si je Ivanka priskrbela ključ in smo lahko v cerkvico tudi vstopili in si jo ogledali. Resnično je lepa in vredna ogleda. Žal pa smo opazili v zakristiji lepo omaro potrebno obnove, ki bo propadla, če se je ne bo nihče usmilil.
Ker si nisem od Ivankine razlage nič zapisala, sem si pomagala z internetom:
»Cerkev ima prostorno pravokotno ladjo in pravokoten prezbiterij. Letnica 1632 v notranjščini cerkve pove, da je verjetno takrat dobila tako podobo. V kasnejših časih so jo seveda večkrat dodatno krasili. Najlepši okras so trije baročni oltarji in prižnica. Glavni nima znane letnice izdelave, nastal naj bi v prvi polovici 18. stoletja, stranska dva se lahko pohvalita z izbrano lepima podobama sv. Valentina in svetih Kuzma in Damijana. Sliki je napravil Valentin Metzinger. Zadnji celovit okras je dobilo svetišče leta 1908, ko ga je poslikal slikar Osvald Bierti. Na obokih ladje in prezbiterija je upodobil prizore iz Marijinega, na stenah prezbiterija pa Jezusovega življenja. V glavnem oltarju je poleg kipov sv. Roka, sv. Boštjana, sv. Petra in Pavla, Janeza Nepomuka in drugih izredno razgibana in lepa skupina Marijinega vnebovzetja, kar spominja na povezanost dveh praznovanj: šmarnega in Rokovega...
Čeprav je cerkev sv. Roka nad Sevnico prostorna, je ob velikem romanju na Rokovo premajhna za vse množice. Za take priložnosti so pred zvonikom pozidali odprto lopo z oltarjem in prižnico. Tu je bila vselej jutranja božja služba, kakor poroča kronika. Našo pozornost privabi zvonik s preprosto koničasto streho. Pred vojno je imel značilno baročno čebulasto. Ko so leta 1939 krovci delali novo streho, so jim menda zelo nagajali sršeni, pa so jo poenostavili... Ta hudomušna razlaga je razlog več za dobro voljo. Ob pogledu na svet, ki se odpira okrog cerkve, obiskovalec pač ne more biti ravnodušen, ampak vesel. Kronika pravi, da se od tod vidi 27 cerkva in še več krajev in zaselkov. Če ne verjamete, jih preštejte!« - Avtor: Franci Petrič
Ker ima cerkev zunaj tudi prižnico, smo tokrat namenili maševanje Janku Pinosi, ki je to »s težko muko« opravil – in nam ni privoščil blagoslova, ker se je za vsak slučaj trdno držal pohodnih palic, čeprav pod streho ni bilo ledeno: »Dragi farani . . .!« nas je le lepo nagovoril.
Ko se želimo spustiti do avtomobilov, pa nas pod cerkvijo preseneti – za prevoz – zaprta in nesplužena cesta. Malo naprej je na cesti, pod snegom, velik kup peska. Ko se približamo, ugotovimo, da je več kot ½ širine ceste odneslo v dolino.
Še mimo Ivankinega in Dušanovega vikenda in že smo pri Dušanu doma. Šli smo ga pozdravit, ker se mora še opomoči po operaciji. Vesel nas pričaka in privoščimo si krajši klepet ob čaju in kavi s piškoti, da vidimo, da gre z njim res na bolje.
Med sadovnjaki še do avtomobilov in v Plus – v staro Sevnico - kjer je naša današnja zadnja postaja. Privoščimo si malico s posebnim poudarkom na 70-letnici Janka Pinose, ki je naš gostitelj.
Pridruži nam se še soproga Regina Pinosa. Juha je že topla in pripravljena, da si jo sami postrežemo. Le Regino postreže – vedno galantni – soprog. Živ-žav se poleže in že je tu malica po predhodnem naročilu, pa še malo kuhanega vina zraven.
Ob sladici je čas za »vse najboljše . . .« in »kol'kor kapljic . . .« ter darilo – uokvirjeno Vinkovo fotografijo Janka na našem pohodu. Po našem ogledu fotografije – komentar – »pot je odprta naprej v še veliko desetletij - Vinko s fotoaparatom je spredaj (fotografira) in kaže, da je tudi v letih, ki so pred Jankom, še veliko lepega. Drugi – mlajši pa gremo vztrajno za njim.«
Na sliko se mu vsi zadaj podpišemo in Nevenka še v imenu vseh čestita:
»Prej je šlo vse bolj po železnici – od Ljubljane do Beograda in še v kak »tunel«, ko pa se vrne živet v domače Vrhovo in aktivnost zamenja s penzijo, je poiskal bolj mirne poti. Da pa ne bodo osamljene, smo ga sprejeli medse, da bo pot še naprej vesela. Tako bo lahko veselo aktiven še v naslednjih desetletjih.«
Ob kavici smo zaključili okrog 12.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
