Na Sveti Rok in Lamperče - 26. 9. 2018
Tokrat nas je 5. V mrzlem jutru so strehe senčnih leg bele. Prilegle bi se že rokavice, a upamo na sonček, ki nas bo segrel. A Lamprče so še hladne. Toplo postane šele na povratku okrog Sv. Roka. Hvala Ivanki za kavico! Zaključili ob 12.30 h.
Vse so se po poti "razgubile" tako sem sama prišla na rondo.
Zapisala
Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Vse so se po poti "razgubile" tako sem sama prišla na rondo.
Zapisala
Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Ob osmih nas na parkirišče pri rondoju v Šmarju (Sevnica) pride pozdravit Sonja, ki gre sicer s fotografi, nas pa "obremeni" z dišečo "ognjeno vodo" s Sremiča in nesramno dobrimi orehovimi keksi. Na pot se nas tokrat od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica odpravi pet. Roke stiskamo v žepe, ker je presneto mraz, ko hitimo mimo Kopitarne.
Na Prvomajski kmalu opazimo slano na travi in pobeljene strehe nekaterih hiš. Nas pa vabi sonce više proti Svetemu Roku. S hojo navkreber se ogrevamo, za nami pa ostajajo pogledi na Sevnico. Ko pridemo s steze na cesto, nam pot zagradi kup peska: cestišče posodabljajo. Okolica pa je "okrašena" za otvoritev s pravo gredo ambrozije na robu ceste.
Samo ozremo se proti cerkvi svetega Roka iz leta 1632, ki so jo zgradili v spomin na kugo. Postala je znana romarska cerkev s posebno slovesnostjo 16. avgusta. Pod njo še stoji poslopje, ki ga je imel v lasti zaslužni Sevničan Ernest Krulej. Mi pa krenemo na levo, pozdravimo škotsko govedo in mimo Kozinčeve hiše začnemo riniti v gozd. Tudi preko žic ograje je treba splezati. Na gozdni poti moramo kar paziti, da ne pohodimo celih vrtičkov gob, ki pa niso užitne. Po manj in bolj shojenih poteh pridemo mimo dveh gomil do nekdanje Peternelove hiše. Kup drv dokazuje, da je po dolgem času, ko je spala kot Trnjulčica, zdaj spet obljudena. Kasneje izvemo, da jo je kupil mlad par in že popravil streho.
Mimo ograje kozjega pašnika pridemo na vrh Lamperč (uradno naselje Drožanje) in si pri bogato obloženih hruškah in balah namesto miz privoščimo malico. Potem se sprehodimo še do cerkve svetega Martina iz 16. stoletja, katere zvonik je precej izpostavljen in je bil v preteklosti večkrat tarča strele in neurij. Poklepetamo z gospodinjo, občudujemo koze in uživamo v razgledih.
Po že malo poškodovanih kamnih na poti navzdol se spuščamo in pogostimo z neškropljenimi jabolki in grozdjem. Na markirani poti proti gozdu pa nas pričakata dva neprivezana psa, ki se glasno jezita na nas. Njuni gospodarji pa verjetno tudi, saj pot vodi tik mimo njihovega praga in skozi kozolec. Planinsko društvo Lisca Sevnica že razmišlja o prestavitvi trase.
Srečno pridemo mimo psov, se sprehodimo skozi gozd in pri gostoljubni hiši Cizlovih pustimo kavo in pozdrave. Tu nas vedno pogostijo, danes pa ni nikogar doma. Pri Kozinčevih "zašpilimo" klobaso našega severnega dela poti. Malo po cesti, potem pa spet na levo v gozd: kratek vzpon, potem pa strm spust do travnika na severni strani cerkve svetega Roka. Najdemo tudi nekaj kostanja, v glavnem je pa še zelen.
Pri Vintarjevi zidanici se spet priključimo na cesto, pri njih doma pa z Ivanko popijemo kavo z dodatki. Tem za klepet kar ne zmanjka, ampak počasi je treba naprej: naše poti se razcepijo - tri krenejo proti stari Sevnici, z Nevenko pa se spustiva skozi gozd in mimo bazena v Naselje heroja Maroka.
Osem kilometrov v štirih urah? Kakšna hitrost! Zato pa temeljita raziskava terena in ljudi.
Zapisala
Romana Ivačič
Na Prvomajski kmalu opazimo slano na travi in pobeljene strehe nekaterih hiš. Nas pa vabi sonce više proti Svetemu Roku. S hojo navkreber se ogrevamo, za nami pa ostajajo pogledi na Sevnico. Ko pridemo s steze na cesto, nam pot zagradi kup peska: cestišče posodabljajo. Okolica pa je "okrašena" za otvoritev s pravo gredo ambrozije na robu ceste.
Samo ozremo se proti cerkvi svetega Roka iz leta 1632, ki so jo zgradili v spomin na kugo. Postala je znana romarska cerkev s posebno slovesnostjo 16. avgusta. Pod njo še stoji poslopje, ki ga je imel v lasti zaslužni Sevničan Ernest Krulej. Mi pa krenemo na levo, pozdravimo škotsko govedo in mimo Kozinčeve hiše začnemo riniti v gozd. Tudi preko žic ograje je treba splezati. Na gozdni poti moramo kar paziti, da ne pohodimo celih vrtičkov gob, ki pa niso užitne. Po manj in bolj shojenih poteh pridemo mimo dveh gomil do nekdanje Peternelove hiše. Kup drv dokazuje, da je po dolgem času, ko je spala kot Trnjulčica, zdaj spet obljudena. Kasneje izvemo, da jo je kupil mlad par in že popravil streho.
Mimo ograje kozjega pašnika pridemo na vrh Lamperč (uradno naselje Drožanje) in si pri bogato obloženih hruškah in balah namesto miz privoščimo malico. Potem se sprehodimo še do cerkve svetega Martina iz 16. stoletja, katere zvonik je precej izpostavljen in je bil v preteklosti večkrat tarča strele in neurij. Poklepetamo z gospodinjo, občudujemo koze in uživamo v razgledih.
Po že malo poškodovanih kamnih na poti navzdol se spuščamo in pogostimo z neškropljenimi jabolki in grozdjem. Na markirani poti proti gozdu pa nas pričakata dva neprivezana psa, ki se glasno jezita na nas. Njuni gospodarji pa verjetno tudi, saj pot vodi tik mimo njihovega praga in skozi kozolec. Planinsko društvo Lisca Sevnica že razmišlja o prestavitvi trase.
Srečno pridemo mimo psov, se sprehodimo skozi gozd in pri gostoljubni hiši Cizlovih pustimo kavo in pozdrave. Tu nas vedno pogostijo, danes pa ni nikogar doma. Pri Kozinčevih "zašpilimo" klobaso našega severnega dela poti. Malo po cesti, potem pa spet na levo v gozd: kratek vzpon, potem pa strm spust do travnika na severni strani cerkve svetega Roka. Najdemo tudi nekaj kostanja, v glavnem je pa še zelen.
Pri Vintarjevi zidanici se spet priključimo na cesto, pri njih doma pa z Ivanko popijemo kavo z dodatki. Tem za klepet kar ne zmanjka, ampak počasi je treba naprej: naše poti se razcepijo - tri krenejo proti stari Sevnici, z Nevenko pa se spustiva skozi gozd in mimo bazena v Naselje heroja Maroka.
Osem kilometrov v štirih urah? Kakšna hitrost! Zato pa temeljita raziskava terena in ljudi.
Zapisala
Romana Ivačič