Rudarska pot "TK PAV" Šentjanž - 10. 10. 2012
Predstavitev Ljubota Motoreta.
|
|
Več posnetkov Vinka Šeška
Fotoreportaža Nevenke Vahtar
Fotografije Romana Ivačič
Videopredstavitev
TK PAV Krmelj
Z današnjim dnem smo pričeli novo sezono krožka. Zbralo se nas je kar precej – večina že stalnih članov in nekaj novih. Nekateri pa se danes niso mogli udeležiti pohoda in se nam pridružijo naslednjič. Barbara Sancin pa se nam verjetno letos ne bo pridružila. Danes prisotni: Vinko Šeško, , Ljubo Motore, Stanka Teraš, Irena Medvešek, Dušan Vintar (DUŠAN.VINTAR@gmail.com 031 317 451), Vojko in Marjana Dvojmoč, Lojzka Perc (LOJZKA.PERC@gmail.com ), Majda Žajbar (MAJDA.ZAJBAR@gmail.com), Fanika Gabrič, Ljubica Knežič (knezic.ljubica@siol.net), Martina Jamšek, Judith Zgonec, Romana Ivačič, Lado Šintler in Nevenka Vahtar – torej 16.
Naš namen je še vedno, hoditi po lepem vremenu. Danes pa nas je presenetil dež in slaba napoved. Kljub temu smo se zbrali, namenjeni opraviti vsaj uvodni sestanek. Nazadnje pa se vremenu nismo dali in se odločili opraviti vsaj ravninski del, kjer je možna uporaba dežnika. Pa se nas je potem usmililo vreme in smo se vrnili peš do začetne postaje na koncu Krmelja in nadaljevali do gostilne, kjer smo počakali, da so šoferji pripeljali avtomobile.
Ob kavici v gostilni Barbara smo obnovili pot in seznanili nove z našim načinom delovanja. Gostilna in naselje nosita ime po sv. Barbari, zavetnici rudarjev.
TK PAV je rudarska učna pot. Vse posavske občine so našle vsaka svojo znamenitost in skupaj nastopile pri pridobivanju evropskih sredstev za ureditev svojih projektov. Ta pot je bila odprta to soboto in ji še manjka nekaj malenkosti. So pa postavljene lične table (ki jih je v sevniški občini že kar nekaj). Tako se sprehajalec lahko informira o značilnostih na poti. Pot ni zahtevna in tudi ne predolga. To področje je bilo nekoč dnevni kop premoga. Ko je bilo izkoriščeno, so začeli kopati pod zemljo. To področje pa se je potem začelo zaraščati in, ker je to kotanja z vodonepropustnimi tlemi, je nastalo mokrišče. Tako je nastala črna mlaka, ki so jo uporabljali tudi za kopanje. Ko pa je v njej utopil otrok, so kopanje prepovedali.
Ustavili smo se ob visoki duglaziji. Drevo lahko zraste tudi do 100m, a pri nas to ni kvaliteten les, ker prehitro raste.
O starem kopu pa priča žičnica za rudniške vagončke, ki je bila v taki strmini, da se je ob spuščanju enega vagončka, drugi dvigal, ker nobene zavore ne bi vzdržale. Nad premogom je bila le tanka plast zemlje, ki so jo v začetku izpirali z vodo iz potoka Hinja, ki so jo morali najprej črpati na hrib. Šele s prihodom mehanizacije se je to spremenilo.
Na celotni poti so nas spremljale gobe, ki so nam bile namesto cvetlic, ki nas spremljajo spomladi. Neznane smo pustili pri miru, jurčki, turki in marele pa so šle z nami domov. Šli smo tudi mimo preže za jazbece.
Rudarjenje v Krmelju je začela družina Jakil. Ljubo ima o tem film, ki si ga bomo ob priliki pogledali v zavetišču po koncu ene naših poti. O mogočnosti družine Venčeslava Jakila priča tudi graščina v Krmelju.
Do avtomobilov je bilo kar malo daleč, zato smo za prevoz poprosili Milana Levsteka, ki nam je o Krmelju še marsikaj povedal. Najprej nas je hotel takoj popeljati še do rudnika in še po nekaterih zanimivostih, a smo se odločili, da bomo za to naredili še en izlet.
Pod vasjo Hince je še en rudnik. Bilo je več dnevnih kopov, ki so bili v glavnem pod kotom 25 %. Ko dnevni kop ni bil več primeren za izkoriščanje, so ga zasuli in šli v kopanje rovov. Postavili smo tudi vprašanje – kateri premog se je kopal v Krmelju, ker se ob rjavem premogu omenja tudi lignit. V Krmelju so kopali rjavi premog, a ker je bil prevoz za lignit cenejši, so ga preimenovali v lignit.
Prvotno se je rudnik imenoval Premogovnik Šentjanž na Dolenjskem, ker kraj Krmelj ni obstajal. Šele z razvojem novega naselja, se je kraj poimenoval po II. svetovni vojni po družini Krmelj – mlinarju na potoku Hinja. Hiše rudarskega naselja pa imenujejo Kolonija.
Od leta 1962 ni bila več zasigurana prodaja premoga in so rudnik opustili, ljudi pa upokojili ali zaposlili v Metalni. Preiskanih zalog je še za približno 15 let, kar ni dovolj, da bi se s to dejavnostjo nadaljevalo. Ob zapiranju je bilo tu zaposlenih približno 500 delavcev. Metalna jih je prevzela 100 in potem narasla na 400 delavcev. Sedaj je to Impos z le 100 zaposlenimi. Nekdanja rudarska bolnica je sedaj stara šola.
Pri koncu Krmelja je na zidu ob cesti spomenik – lastovke – spomin na mejo Nemčija / Italija v II. svetovni vojni. O tem času se na gričku nad Krmeljem vidijo tudi takratni ostanki.
Ker Barbare Sancin ni, smo izbrali za novega blagajnika Ivanko Vintar (jo je potrdil kar mož). Nevenka Vahtar pa bom še vedno pisala zapisnik. Tokrat sem tudi pobrala denar – po 10 eur (tudi za Ivanko Vintar) – 10 x 17 = 170 eur , ki je za poplačilo naših stroškov – predvsem plačilo kilometrine za tiste šoferje, ki nas popeljejo od Rondoja do izbranega izhodišča. Vse potrebno bom Ivanki predala na naslednjem srečanju, ko bomo tudi direkli višino kilometrine. Današnja pot je bila 18 km x 2 = 36 km.
Jamšek Martini smo še zapeli Vse najboljše . . . za 60-letnico in se odločili, da tradicija rojstnih dnevov ostane.
Glede na vreme, nas Vinko obvesti po mailu o naslednjem pohodu, ki ga bosta še naprej pripravljala z Ljubotom.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar
Fotografije Romana Ivačič
Videopredstavitev
TK PAV Krmelj
Z današnjim dnem smo pričeli novo sezono krožka. Zbralo se nas je kar precej – večina že stalnih članov in nekaj novih. Nekateri pa se danes niso mogli udeležiti pohoda in se nam pridružijo naslednjič. Barbara Sancin pa se nam verjetno letos ne bo pridružila. Danes prisotni: Vinko Šeško, , Ljubo Motore, Stanka Teraš, Irena Medvešek, Dušan Vintar (DUŠAN.VINTAR@gmail.com 031 317 451), Vojko in Marjana Dvojmoč, Lojzka Perc (LOJZKA.PERC@gmail.com ), Majda Žajbar (MAJDA.ZAJBAR@gmail.com), Fanika Gabrič, Ljubica Knežič (knezic.ljubica@siol.net), Martina Jamšek, Judith Zgonec, Romana Ivačič, Lado Šintler in Nevenka Vahtar – torej 16.
Naš namen je še vedno, hoditi po lepem vremenu. Danes pa nas je presenetil dež in slaba napoved. Kljub temu smo se zbrali, namenjeni opraviti vsaj uvodni sestanek. Nazadnje pa se vremenu nismo dali in se odločili opraviti vsaj ravninski del, kjer je možna uporaba dežnika. Pa se nas je potem usmililo vreme in smo se vrnili peš do začetne postaje na koncu Krmelja in nadaljevali do gostilne, kjer smo počakali, da so šoferji pripeljali avtomobile.
Ob kavici v gostilni Barbara smo obnovili pot in seznanili nove z našim načinom delovanja. Gostilna in naselje nosita ime po sv. Barbari, zavetnici rudarjev.
TK PAV je rudarska učna pot. Vse posavske občine so našle vsaka svojo znamenitost in skupaj nastopile pri pridobivanju evropskih sredstev za ureditev svojih projektov. Ta pot je bila odprta to soboto in ji še manjka nekaj malenkosti. So pa postavljene lične table (ki jih je v sevniški občini že kar nekaj). Tako se sprehajalec lahko informira o značilnostih na poti. Pot ni zahtevna in tudi ne predolga. To področje je bilo nekoč dnevni kop premoga. Ko je bilo izkoriščeno, so začeli kopati pod zemljo. To področje pa se je potem začelo zaraščati in, ker je to kotanja z vodonepropustnimi tlemi, je nastalo mokrišče. Tako je nastala črna mlaka, ki so jo uporabljali tudi za kopanje. Ko pa je v njej utopil otrok, so kopanje prepovedali.
Ustavili smo se ob visoki duglaziji. Drevo lahko zraste tudi do 100m, a pri nas to ni kvaliteten les, ker prehitro raste.
O starem kopu pa priča žičnica za rudniške vagončke, ki je bila v taki strmini, da se je ob spuščanju enega vagončka, drugi dvigal, ker nobene zavore ne bi vzdržale. Nad premogom je bila le tanka plast zemlje, ki so jo v začetku izpirali z vodo iz potoka Hinja, ki so jo morali najprej črpati na hrib. Šele s prihodom mehanizacije se je to spremenilo.
Na celotni poti so nas spremljale gobe, ki so nam bile namesto cvetlic, ki nas spremljajo spomladi. Neznane smo pustili pri miru, jurčki, turki in marele pa so šle z nami domov. Šli smo tudi mimo preže za jazbece.
Rudarjenje v Krmelju je začela družina Jakil. Ljubo ima o tem film, ki si ga bomo ob priliki pogledali v zavetišču po koncu ene naših poti. O mogočnosti družine Venčeslava Jakila priča tudi graščina v Krmelju.
Do avtomobilov je bilo kar malo daleč, zato smo za prevoz poprosili Milana Levsteka, ki nam je o Krmelju še marsikaj povedal. Najprej nas je hotel takoj popeljati še do rudnika in še po nekaterih zanimivostih, a smo se odločili, da bomo za to naredili še en izlet.
Pod vasjo Hince je še en rudnik. Bilo je več dnevnih kopov, ki so bili v glavnem pod kotom 25 %. Ko dnevni kop ni bil več primeren za izkoriščanje, so ga zasuli in šli v kopanje rovov. Postavili smo tudi vprašanje – kateri premog se je kopal v Krmelju, ker se ob rjavem premogu omenja tudi lignit. V Krmelju so kopali rjavi premog, a ker je bil prevoz za lignit cenejši, so ga preimenovali v lignit.
Prvotno se je rudnik imenoval Premogovnik Šentjanž na Dolenjskem, ker kraj Krmelj ni obstajal. Šele z razvojem novega naselja, se je kraj poimenoval po II. svetovni vojni po družini Krmelj – mlinarju na potoku Hinja. Hiše rudarskega naselja pa imenujejo Kolonija.
Od leta 1962 ni bila več zasigurana prodaja premoga in so rudnik opustili, ljudi pa upokojili ali zaposlili v Metalni. Preiskanih zalog je še za približno 15 let, kar ni dovolj, da bi se s to dejavnostjo nadaljevalo. Ob zapiranju je bilo tu zaposlenih približno 500 delavcev. Metalna jih je prevzela 100 in potem narasla na 400 delavcev. Sedaj je to Impos z le 100 zaposlenimi. Nekdanja rudarska bolnica je sedaj stara šola.
Pri koncu Krmelja je na zidu ob cesti spomenik – lastovke – spomin na mejo Nemčija / Italija v II. svetovni vojni. O tem času se na gričku nad Krmeljem vidijo tudi takratni ostanki.
Ker Barbare Sancin ni, smo izbrali za novega blagajnika Ivanko Vintar (jo je potrdil kar mož). Nevenka Vahtar pa bom še vedno pisala zapisnik. Tokrat sem tudi pobrala denar – po 10 eur (tudi za Ivanko Vintar) – 10 x 17 = 170 eur , ki je za poplačilo naših stroškov – predvsem plačilo kilometrine za tiste šoferje, ki nas popeljejo od Rondoja do izbranega izhodišča. Vse potrebno bom Ivanki predala na naslednjem srečanju, ko bomo tudi direkli višino kilometrine. Današnja pot je bila 18 km x 2 = 36 km.
Jamšek Martini smo še zapeli Vse najboljše . . . za 60-letnico in se odločili, da tradicija rojstnih dnevov ostane.
Glede na vreme, nas Vinko obvesti po mailu o naslednjem pohodu, ki ga bosta še naprej pripravljala z Ljubotom.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
