11. 4. 2012
Žigarski vrh, Čanje
Ko smo se ob osmih zbrali, nam je Vinko pokazal »vražje balinčke«, ki jih je imel v avtu. Sedaj ve, kje je to, in čez 14 dni si bomo to tudi ogledali.
Od rondoja smo se odpeljali do Dolnjega Brezovega in jo skozi vas mahnili v ozko globel med hišami (Dolnje Brezovo 23). Do cerkvice sv. Benedikta na Žigrskem Vrhu z lepo lipo ob njej. Ni nam dalo mira, da se ne bi povzpeli v zvonik in malo pozvonili. Vse je v cerkvici miniaturno. Zunanje stopnice so obnovljene, a v notranjosti nas je postalo kar malo strah, ker deske za enega niso sigurne, še posebno ne za nas tolike, ki smo se notri nagnetli. Potem pa nas je kar malo skrbelo, če nas bo takole na oddaljenosti približno en meter presenetilo zvonenje, ki deluje na elektriko.
Malo naprej se odpre pogled na Žigrski vrh – ustavili smo se nad domom Majde in Janeza Košarja, kjer je sedež Ajde Posavje. Pogledali smo ribnik s »hotelom za čmrlje« in kompostne kupe ob gozdu. Videli smo tudi pripravljene visoke grede.
Od tam se cesta spušča strmo v naslednjo dolino. Ustavili smo se v Čanju pri kmetiji, ki ima prav zanimiv živalski vrt: navadne in zlate fazane, pave, pure, gosi, kokoši »hrvatice«.
Gospodinja nam je pokazala jajca puranov, gosi, malih kokoši – zelene in za primerjavo še od navadnih kokoši. Zelena jajca so brez holesterola. Za kmetijo so ob potoku brežine z luknjami, kjer bi lahko gnezdili čebelarji.
Čanje se dviguje v hrib in na vrhu smo prispeli do Gračke gore. Tam je lepa cerkvica, ki ji pa manjka kakšna preprosta klop, saj smo se na sončni strani, v zavetju, lahko posušili od potu in se spočili. Če ni dovolj toplo, pa ni prijetno sesti na tla.
Prijazna gospodarja s kmetije ob cerkvi sta nam odprla cerkev, da smo si jo lahko ogledali od znotraj. Posvečena je Mariji vnebovzeti. Stranska oltarja pa sta od sv. Apolonije in sv. Jerneja. Cerkvica ima tudi kor. Zadnjič je bila obnovljena 1898 leta. Cerkev je polna slik.
Na primeru smo videli, kako se naredi rog iz lubja in kako se nanj igra. Ivan je še razložil, da včasih naredijo več rogov različnih velikosti in na njih igrajo, a jih je težko uglasiti.
Spremljalo nas je dobro vreme, čeprav smo bili vsi pripravljeni, da lahko tudi kaj pade. Ni vedno sijalo sonce, a ko je, je postalo čudovito, saj je bil gozd zračen in lep – čist. Tako so med krošnjami prodirali žarki do tal. Borovnic je tu veliko in že se iz cvetov tvorijo plodovi. Kar precej je škrlatnega teloha, ki sedaj kaže že semena.
Tukajšnje kmetije so lepo urejene z dosti cvetja. V gozdu smo tudi videli konjska kopita – torej se tu delo opravlja tudi s konji, oziroma po gozdnih poteh jahajo konje. Videli smo nekaj ovac, dolgodlako škotsko govedo in v hlevu male teličke.
Sedaj cvetijo cekinčki in vijolične in modre drobne travniške cvetlice, ki jim moramo izvedeti ime. So pa sedaj čudoviti pogledi na cvetoče hruške, jabolka in češnje ter razne grmovnice, kot je španski bezeg in japonska kutina.
Tokrat smo veliko hodili po asfaltiranih cestah, a nazaj zopet ubrali pot kar po bližnjici in se napotili čez en »kucelj« prehitro in prišli v dolino pri elektrarni na Blanci. Pot skozi gozd v dolino je bila tu po sredini poglobljena od deževja, tako je bila kar težko prehodna.
Tokrat je bila kavica v »Plusu« in še Vinkova ugotovitev, da je normalna dolžina poti 2 uri za nas dovolj, saj se ob vsaki zanimivosti ustavimo in je to potem mimogrede 3 in pol do 4 ure.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Ko smo se ob osmih zbrali, nam je Vinko pokazal »vražje balinčke«, ki jih je imel v avtu. Sedaj ve, kje je to, in čez 14 dni si bomo to tudi ogledali.
Od rondoja smo se odpeljali do Dolnjega Brezovega in jo skozi vas mahnili v ozko globel med hišami (Dolnje Brezovo 23). Do cerkvice sv. Benedikta na Žigrskem Vrhu z lepo lipo ob njej. Ni nam dalo mira, da se ne bi povzpeli v zvonik in malo pozvonili. Vse je v cerkvici miniaturno. Zunanje stopnice so obnovljene, a v notranjosti nas je postalo kar malo strah, ker deske za enega niso sigurne, še posebno ne za nas tolike, ki smo se notri nagnetli. Potem pa nas je kar malo skrbelo, če nas bo takole na oddaljenosti približno en meter presenetilo zvonenje, ki deluje na elektriko.
Malo naprej se odpre pogled na Žigrski vrh – ustavili smo se nad domom Majde in Janeza Košarja, kjer je sedež Ajde Posavje. Pogledali smo ribnik s »hotelom za čmrlje« in kompostne kupe ob gozdu. Videli smo tudi pripravljene visoke grede.
Od tam se cesta spušča strmo v naslednjo dolino. Ustavili smo se v Čanju pri kmetiji, ki ima prav zanimiv živalski vrt: navadne in zlate fazane, pave, pure, gosi, kokoši »hrvatice«.
Gospodinja nam je pokazala jajca puranov, gosi, malih kokoši – zelene in za primerjavo še od navadnih kokoši. Zelena jajca so brez holesterola. Za kmetijo so ob potoku brežine z luknjami, kjer bi lahko gnezdili čebelarji.
Čanje se dviguje v hrib in na vrhu smo prispeli do Gračke gore. Tam je lepa cerkvica, ki ji pa manjka kakšna preprosta klop, saj smo se na sončni strani, v zavetju, lahko posušili od potu in se spočili. Če ni dovolj toplo, pa ni prijetno sesti na tla.
Prijazna gospodarja s kmetije ob cerkvi sta nam odprla cerkev, da smo si jo lahko ogledali od znotraj. Posvečena je Mariji vnebovzeti. Stranska oltarja pa sta od sv. Apolonije in sv. Jerneja. Cerkvica ima tudi kor. Zadnjič je bila obnovljena 1898 leta. Cerkev je polna slik.
Na primeru smo videli, kako se naredi rog iz lubja in kako se nanj igra. Ivan je še razložil, da včasih naredijo več rogov različnih velikosti in na njih igrajo, a jih je težko uglasiti.
Spremljalo nas je dobro vreme, čeprav smo bili vsi pripravljeni, da lahko tudi kaj pade. Ni vedno sijalo sonce, a ko je, je postalo čudovito, saj je bil gozd zračen in lep – čist. Tako so med krošnjami prodirali žarki do tal. Borovnic je tu veliko in že se iz cvetov tvorijo plodovi. Kar precej je škrlatnega teloha, ki sedaj kaže že semena.
Tukajšnje kmetije so lepo urejene z dosti cvetja. V gozdu smo tudi videli konjska kopita – torej se tu delo opravlja tudi s konji, oziroma po gozdnih poteh jahajo konje. Videli smo nekaj ovac, dolgodlako škotsko govedo in v hlevu male teličke.
Sedaj cvetijo cekinčki in vijolične in modre drobne travniške cvetlice, ki jim moramo izvedeti ime. So pa sedaj čudoviti pogledi na cvetoče hruške, jabolka in češnje ter razne grmovnice, kot je španski bezeg in japonska kutina.
Tokrat smo veliko hodili po asfaltiranih cestah, a nazaj zopet ubrali pot kar po bližnjici in se napotili čez en »kucelj« prehitro in prišli v dolino pri elektrarni na Blanci. Pot skozi gozd v dolino je bila tu po sredini poglobljena od deževja, tako je bila kar težko prehodna.
Tokrat je bila kavica v »Plusu« in še Vinkova ugotovitev, da je normalna dolžina poti 2 uri za nas dovolj, saj se ob vsaki zanimivosti ustavimo in je to potem mimogrede 3 in pol do 4 ure.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar