14. 3. 2012
|
Po zboru pri rondoju ob 8h zjutraj, smo se napotili do Impoljce, kjer smo malo naprej ob cesti pustili avtomobile in se usmerili v stransko dolino Čagoškega potoka.
Dolina je ozka globel. Sam potok pa praktično suh, saj se ugotavlja splošna celoletna suša, ki je tu dobro vidna. Tudi suho listje, ki je še vedno rahlo, kaže na to.
Vinko nam razloži, zakaj delno spreminjamo pot – ker je po globeli slabo prehodno in bo reber primernejša. Smer poti je Kuštrina, Bošt in Ponikve pri Studencu, ter po drugi poti nazaj do Save.
Pozdravilo nas je megleno jutro, ki pa je napovedovalo sončen dan. Tako smo bili pozdravljeni od sončnih žarkov, ko smo se dvignili na odprto.
Čim smo se oddaljili od ceste, nas je prevzel čemaž, ki smo si ga nekateri takoj privoščili, drugi sproti nabirali za domov, tretji pa debatirali o nevarnosti zamenjave s strupenimi rastlinami – značilnost čemaža je najprej – ko list pomečkamo – vonj po česnu. Druga značilnost, da je list po dolžini raztegljiv. List je tudi nežen in sveže zelen. Iz ozkega peclja tudi blago prehaja v raztegnjeni s liniji v širino lista. Če vse to upoštevamo, ga ne moremo zamešati s podleskom ali šmarnico.
Ko nas pozdravi sonce, je to še v gozdu in ob blagi megli, tako opazujemo razpršene žarke med drevesnimi krošnjami, ki prebudi fotografsko žilico.
Namenjeni smo poiskati opuščeno drevesnico, kamor so nekoč prinašali tudi posebne vrste dreves. Vinko malo dvomi, če bo to še našel, a le po kratkem oziranju ugotovi, kje je to. Tako opazujemo velika drevesa, ki jih sedaj gozdarji čuvajo. Med listnatim gozdom je oaza iglavcev častitljive starosti in velikosti.
Vinko ugotavlja, katero drevje je to: (med 18 debelimi drevesi so kavkaška smreka, kanadska čuga, kavkaška jelka, zelena duglazija, sitka in zeleni bor )
Posebnost tega področja je značilno kraški teren z vrtačami – uvalami. Pa se prebudi debata, kaj pomeni beseda uvala. Predvsem nam je izraz znan z dopusta, ko gremo kam v zaliv – uvalo. Vinko pa razloži, da se tako imenuje vsak svet, ki se iz osnovne ravnine teren umakne navznoter v loku. Tako si pogledamo nekaj vrtač in ugotovimo, da so res kot velike sklede brez dolinskega odtoka vode. Ker tu ne nastaja jezero, pomeni, da voda odteka v podzemlje, ki ima kraške značilnosti. Ena vrtača je na Hudem Brezju, od koder je lep pogled na Studenec.
Opazujemo tudi lepo urejeno kmetijo v strmem bregu in odprto na jug. Po kratkem krepčilu se ozremo po vinogradu, ki je kot pometen. Posebnost je, da je osnovna trta čisto pri zemlji, ne kot je navada v tem okolišu – dvignjena od tal. Po opazovanju vidimo, da trta ni čisto mlada. Tako smo se spraševali, kako jim tako – dalmatinsko gojena trta – uspeva?!
Tudi tu smo opazili stara sadna drevesa, ki morajo biti avtohtone sorte.
Opazovali smo tudi prebujajoče cvetje – repuh, mah, jelenov jezik – praprot, črni teloh, trobentice, ogromno zvončkov in podleska. Tudi na rožah se vidi pomanjkanje vode.
Ob kavi smo se kratko zadržali, ker smo se skupno napotili še na boštanjsko pokopališče izreč sožalje našima kolegoma Marjani in Vojku.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Dolina je ozka globel. Sam potok pa praktično suh, saj se ugotavlja splošna celoletna suša, ki je tu dobro vidna. Tudi suho listje, ki je še vedno rahlo, kaže na to.
Vinko nam razloži, zakaj delno spreminjamo pot – ker je po globeli slabo prehodno in bo reber primernejša. Smer poti je Kuštrina, Bošt in Ponikve pri Studencu, ter po drugi poti nazaj do Save.
Pozdravilo nas je megleno jutro, ki pa je napovedovalo sončen dan. Tako smo bili pozdravljeni od sončnih žarkov, ko smo se dvignili na odprto.
Čim smo se oddaljili od ceste, nas je prevzel čemaž, ki smo si ga nekateri takoj privoščili, drugi sproti nabirali za domov, tretji pa debatirali o nevarnosti zamenjave s strupenimi rastlinami – značilnost čemaža je najprej – ko list pomečkamo – vonj po česnu. Druga značilnost, da je list po dolžini raztegljiv. List je tudi nežen in sveže zelen. Iz ozkega peclja tudi blago prehaja v raztegnjeni s liniji v širino lista. Če vse to upoštevamo, ga ne moremo zamešati s podleskom ali šmarnico.
Ko nas pozdravi sonce, je to še v gozdu in ob blagi megli, tako opazujemo razpršene žarke med drevesnimi krošnjami, ki prebudi fotografsko žilico.
Namenjeni smo poiskati opuščeno drevesnico, kamor so nekoč prinašali tudi posebne vrste dreves. Vinko malo dvomi, če bo to še našel, a le po kratkem oziranju ugotovi, kje je to. Tako opazujemo velika drevesa, ki jih sedaj gozdarji čuvajo. Med listnatim gozdom je oaza iglavcev častitljive starosti in velikosti.
Vinko ugotavlja, katero drevje je to: (med 18 debelimi drevesi so kavkaška smreka, kanadska čuga, kavkaška jelka, zelena duglazija, sitka in zeleni bor )
Posebnost tega področja je značilno kraški teren z vrtačami – uvalami. Pa se prebudi debata, kaj pomeni beseda uvala. Predvsem nam je izraz znan z dopusta, ko gremo kam v zaliv – uvalo. Vinko pa razloži, da se tako imenuje vsak svet, ki se iz osnovne ravnine teren umakne navznoter v loku. Tako si pogledamo nekaj vrtač in ugotovimo, da so res kot velike sklede brez dolinskega odtoka vode. Ker tu ne nastaja jezero, pomeni, da voda odteka v podzemlje, ki ima kraške značilnosti. Ena vrtača je na Hudem Brezju, od koder je lep pogled na Studenec.
Opazujemo tudi lepo urejeno kmetijo v strmem bregu in odprto na jug. Po kratkem krepčilu se ozremo po vinogradu, ki je kot pometen. Posebnost je, da je osnovna trta čisto pri zemlji, ne kot je navada v tem okolišu – dvignjena od tal. Po opazovanju vidimo, da trta ni čisto mlada. Tako smo se spraševali, kako jim tako – dalmatinsko gojena trta – uspeva?!
Tudi tu smo opazili stara sadna drevesa, ki morajo biti avtohtone sorte.
Opazovali smo tudi prebujajoče cvetje – repuh, mah, jelenov jezik – praprot, črni teloh, trobentice, ogromno zvončkov in podleska. Tudi na rožah se vidi pomanjkanje vode.
Ob kavi smo se kratko zadržali, ker smo se skupno napotili še na boštanjsko pokopališče izreč sožalje našima kolegoma Marjani in Vojku.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
