15. 2. 2012
Glede na zimo, v katero se je ovila pokrajina in nizke temperature, ki nam niso preveč po godu, smo se odločili za turo, ki fizično ni tako zahtevna, nam je pa glede na vreme dala tudi neke priložnosti, ki jih drugače ni.
Ko smo se zbrali, je bila najprej odločitev, da se sprehodimo ob zaledeneli Savi od boštanjske elektrarne navzgor. Ljubo pa je predlagal boljši predlog, da se sprehodimo po kranjski strani od Loga navzdol in si tako pogledamo še mostove na dotokih.
To so trije kamniti mostovi, ki so bili na srečo ob izgradnji elektrarn ohranjeni. Zgrajeni so bili leta 1840 in 20 let služili svojemu namenu – da so flosarji imeli celovito obalno pot za vleko čolnov z voli po reki navzgor. Ljubo je omenil tudi splavarsko postojanko – hišo, ki je stala še do nedavnega, a je ni uspel obvarovati pred rušenjem.
Leta 1862 je že bila zgrajena proga Zidani most – Zagreb in tako je potreba po splavarjenju izginila. Železnica je bila v osnovi zgrajena takoj za dva tira. A do leta 1942 je ostal eden. Šele takrat je potreba vojne pripeljala do drugega tira.
Leseni ostanek ene od ladij - deske, ki je vozila po Savi, je vzidan v eni zidanici na Pečju.
Sprehodili smo se mimo čistilne naprave za področje Sevnice. Ob njej se v Savo izliva neka voda, ki pa ni delovala prav nič čisto.
Ljubo nam je pokazal tudi približno mesto, kjer naj bi zgradili most čez Savo.
Pri tretjem mostu naj bi bili najdeni tudi ostanki Vile rustike – torej ostanki Rimljanov.
Pri prvem mostu smo bili preglasni in smo splašili jato račk, ki bi bile lahko lep prizor za naše fotografije. Kasneje pa smo le slišali nekaj ptic, ki pa jih ni bilo na spregled. Za tretjim mostom pa smo se spraševali o namenu ograje okrog neurejenega področja. Prišlo mi je na misel, da je mogoče zaščiteno področje za ptice. Ljubo se bo skušal o tem informirati.
V posebno veselje so nam bili pogledi na zaledenelo Savo in pritoke, ki so oblikovali razne vzorce. Mi pa smo iskali motive za dobre posnetke.
Za povratek smo se odločili, da prečkamo glavno cesto in se ob hribu vrnemo na Log. Prišlo je do debate, da gremo do – po domače Kapnka – Kapnika. To je graben in v bistvu nobeno posebno področje. Vasi, v katere vodi cesta, se imenujejo drugače. A smerokaz na cesti ima oznako pot za Kapnik.
Skozi vas Log smo prišli do avtomobilov, parkiranih pri gostilni, kjer smo popili kavo in še enkrat vsebinsko »preleteli« pot. Še enkrat smo se veselili rojstnega dne in z malo posluha zapeli. V vasi mi je zastal pogled na stari stavbi, ki je na zgornjem lesenem delu imela izrezljane motive – srednji je bil šopek – česar ne vidiš tako pogosto.
Malo čez 11. uro smo se poslovili v še vedno mrzlem in oblačnem dopoldnevu, ki pa je že kazal malo jasnine.
Ps.:
Ko sem se vračala domov, sem se ozrla na Savo še pri Lisičjih jamah, v Vrhovem in v Radečah. Vreme je bilo vsako minuto lepše – glede na sonce, a v Radečah je bil že pravi orkanski veter. Pozdravili so me tudi labodi in račke ter kormoran.
Ko pa sem se namenila še na obisk, sem dobila še zgodbico, ki se navezuje na naše potepanje. Gospa Juvančič Simona je povedala, da je splavarska hiša ob prvem mostu na Logu, ki je sedaj žal že podrta, delovala kot gostilna s prenočišči za flosarje. To je še tako delovalo pred 70 leti. Gospodarič Ljudmila se je poročila z Antonom Repovžem (stricem od gospe Juvančič) v gostilno Repovž v Šentjanž. V splavarski hiši pa je ostala sestra Marija. Imeli so mlin in mlinar, ki je bil najet, je bil tudi flosar – splav je bil za prevoz čez Savo, ki se je prevažal po »zajli« - jeklenici. Gostilna je imela poleti zunaj mize in tudi v prvem nadstropju prenočišča za splavarje. Tako se gospa Juvančič spominja, ko je bila še dekle, ko so se vozili k njim na obisk z vozom po Mirnski dolini. Kar pa je bilo nevarno početje – zaradi možnih napadov in so morali vedno konji hiteti, da jih kdo ne bi ustavil in napadel.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Ko smo se zbrali, je bila najprej odločitev, da se sprehodimo ob zaledeneli Savi od boštanjske elektrarne navzgor. Ljubo pa je predlagal boljši predlog, da se sprehodimo po kranjski strani od Loga navzdol in si tako pogledamo še mostove na dotokih.
To so trije kamniti mostovi, ki so bili na srečo ob izgradnji elektrarn ohranjeni. Zgrajeni so bili leta 1840 in 20 let služili svojemu namenu – da so flosarji imeli celovito obalno pot za vleko čolnov z voli po reki navzgor. Ljubo je omenil tudi splavarsko postojanko – hišo, ki je stala še do nedavnega, a je ni uspel obvarovati pred rušenjem.
Leta 1862 je že bila zgrajena proga Zidani most – Zagreb in tako je potreba po splavarjenju izginila. Železnica je bila v osnovi zgrajena takoj za dva tira. A do leta 1942 je ostal eden. Šele takrat je potreba vojne pripeljala do drugega tira.
Leseni ostanek ene od ladij - deske, ki je vozila po Savi, je vzidan v eni zidanici na Pečju.
Sprehodili smo se mimo čistilne naprave za področje Sevnice. Ob njej se v Savo izliva neka voda, ki pa ni delovala prav nič čisto.
Ljubo nam je pokazal tudi približno mesto, kjer naj bi zgradili most čez Savo.
Pri tretjem mostu naj bi bili najdeni tudi ostanki Vile rustike – torej ostanki Rimljanov.
Pri prvem mostu smo bili preglasni in smo splašili jato račk, ki bi bile lahko lep prizor za naše fotografije. Kasneje pa smo le slišali nekaj ptic, ki pa jih ni bilo na spregled. Za tretjim mostom pa smo se spraševali o namenu ograje okrog neurejenega področja. Prišlo mi je na misel, da je mogoče zaščiteno področje za ptice. Ljubo se bo skušal o tem informirati.
V posebno veselje so nam bili pogledi na zaledenelo Savo in pritoke, ki so oblikovali razne vzorce. Mi pa smo iskali motive za dobre posnetke.
Za povratek smo se odločili, da prečkamo glavno cesto in se ob hribu vrnemo na Log. Prišlo je do debate, da gremo do – po domače Kapnka – Kapnika. To je graben in v bistvu nobeno posebno področje. Vasi, v katere vodi cesta, se imenujejo drugače. A smerokaz na cesti ima oznako pot za Kapnik.
Skozi vas Log smo prišli do avtomobilov, parkiranih pri gostilni, kjer smo popili kavo in še enkrat vsebinsko »preleteli« pot. Še enkrat smo se veselili rojstnega dne in z malo posluha zapeli. V vasi mi je zastal pogled na stari stavbi, ki je na zgornjem lesenem delu imela izrezljane motive – srednji je bil šopek – česar ne vidiš tako pogosto.
Malo čez 11. uro smo se poslovili v še vedno mrzlem in oblačnem dopoldnevu, ki pa je že kazal malo jasnine.
Ps.:
Ko sem se vračala domov, sem se ozrla na Savo še pri Lisičjih jamah, v Vrhovem in v Radečah. Vreme je bilo vsako minuto lepše – glede na sonce, a v Radečah je bil že pravi orkanski veter. Pozdravili so me tudi labodi in račke ter kormoran.
Ko pa sem se namenila še na obisk, sem dobila še zgodbico, ki se navezuje na naše potepanje. Gospa Juvančič Simona je povedala, da je splavarska hiša ob prvem mostu na Logu, ki je sedaj žal že podrta, delovala kot gostilna s prenočišči za flosarje. To je še tako delovalo pred 70 leti. Gospodarič Ljudmila se je poročila z Antonom Repovžem (stricem od gospe Juvančič) v gostilno Repovž v Šentjanž. V splavarski hiši pa je ostala sestra Marija. Imeli so mlin in mlinar, ki je bil najet, je bil tudi flosar – splav je bil za prevoz čez Savo, ki se je prevažal po »zajli« - jeklenici. Gostilna je imela poleti zunaj mize in tudi v prvem nadstropju prenočišča za splavarje. Tako se gospa Juvančič spominja, ko je bila še dekle, ko so se vozili k njim na obisk z vozom po Mirnski dolini. Kar pa je bilo nevarno početje – zaradi možnih napadov in so morali vedno konji hiteti, da jih kdo ne bi ustavil in napadel.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar