18. 1. 2012
|
Na razpotju na cesti Lončarjev dol - Vranje pod Ajdovim gradcem smo pustili avtomobile in se povzpeli na lepo urejeno področje, ki ni le zgodovinska znamenitost, je tudi prijetna okolica za pohodnike.
Motore Ljubo nam je povedal osnovne značilnosti tega naselja, za katerega sklepajo, da je bil škofovski sedež okrožja in, da je moral biti verjetno na hitro zapuščen – vojni vdor – ker so ostali predmeti, ki so za vsakdanjo rabo in bi jih ljudje vzeli s seboj, če bi se preseljevali. Verjetno škofova hiša – je imela talno ogrevanje. Glavna cerkev je imela škofov sedež in krstilnico. V tem sklopu je tudi globok vodnjak, v katerem je bilo tudi najdenih več predmetov. Imeli so svoje pokopališče na severnem pobočju hriba – sedaj je zaraslo, a o tem pričajo nagrobni kamni.
Od tu vodi tudi planinska pot Završe na Veliki vrh, kjer stoji pretvornik. Vinko je skonstruiral simpatično napravico za planinsko štampiljko, ki smo jo fotografirali.
Z Velikega vrha je lep razgled na Lisco, Kum.
Prečkali smo cesto Zabukovje – Podvrh.
Ob topli zimi brez snega nas je razveselila ledena idila na potočku, ki smo ga nekajkrat prečkali. V gozdu srečujemo jablane, sadno drevje, ki spominja na kmetije, od katerih mogoče tudi razvalin ni več. Ustavili smo se ob mogočnem srobotu. Področje ima veliko hrastov, kostanja. Pri kmetiji je bil mogočen ileks.
Področje ima strme južne lege in kotanjasto dosti zavetrno lego, saj je polno vinogradov. Zanimive so še stare - žal zapuščene hiške. Namesto zidanic pa rastejo velika domovanja, saj je cesta za dostop lepa. Med vinogradi so tudi čebelnjaki. Ob običajnih vinogradih pa je pritegnil pogled zadnji, ki je imel zelo močne – verjetno kostanjeve stebre, a so bili obrnjeni vsak v svojo smer, kot da je zemlja plazovita – kar ni izgledalo, ali, da je gospodar pred delom preveč pogledal v kozarec.
Ob vseh božjih znamenjih, ki jih je v tem področju res veliko, pa je posebno pritegnilo pogled znamenje iz leta 1743 – na vinski cesti, pri turistični kmetiji.
Ob telohih se na teh legah že sončijo trobentice, pri kmetiji pa tudi mačice.
Videli in poizkusili smo tudi jagode črnega trna, ki so – čeprav jih je dobil mraz – še vedno trpke.
Na poti smo prečkali strugo hudourniškega potoka, ki je imel lepo urejene pregrade za zmanjšanje hitrosti vode. Na enem delu je bila stena kot suhi slap. Del poti pa je bil tudi »zaznamovan« s sledmi takih vod.
Ob povratku smo videli lepo speljano vodo v napajališče.
Ker je bil to za nas tudi poseben dan, smo se ob kavici še posladkali in počastili »šefov« rojstni dan: »Še na mnoga zdrava leta, Vinko!«
Zaključili smo ob 13.00, ko smo se dogovorili, da se vidimo naslednji teden.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Motore Ljubo nam je povedal osnovne značilnosti tega naselja, za katerega sklepajo, da je bil škofovski sedež okrožja in, da je moral biti verjetno na hitro zapuščen – vojni vdor – ker so ostali predmeti, ki so za vsakdanjo rabo in bi jih ljudje vzeli s seboj, če bi se preseljevali. Verjetno škofova hiša – je imela talno ogrevanje. Glavna cerkev je imela škofov sedež in krstilnico. V tem sklopu je tudi globok vodnjak, v katerem je bilo tudi najdenih več predmetov. Imeli so svoje pokopališče na severnem pobočju hriba – sedaj je zaraslo, a o tem pričajo nagrobni kamni.
Od tu vodi tudi planinska pot Završe na Veliki vrh, kjer stoji pretvornik. Vinko je skonstruiral simpatično napravico za planinsko štampiljko, ki smo jo fotografirali.
Z Velikega vrha je lep razgled na Lisco, Kum.
Prečkali smo cesto Zabukovje – Podvrh.
Ob topli zimi brez snega nas je razveselila ledena idila na potočku, ki smo ga nekajkrat prečkali. V gozdu srečujemo jablane, sadno drevje, ki spominja na kmetije, od katerih mogoče tudi razvalin ni več. Ustavili smo se ob mogočnem srobotu. Področje ima veliko hrastov, kostanja. Pri kmetiji je bil mogočen ileks.
Področje ima strme južne lege in kotanjasto dosti zavetrno lego, saj je polno vinogradov. Zanimive so še stare - žal zapuščene hiške. Namesto zidanic pa rastejo velika domovanja, saj je cesta za dostop lepa. Med vinogradi so tudi čebelnjaki. Ob običajnih vinogradih pa je pritegnil pogled zadnji, ki je imel zelo močne – verjetno kostanjeve stebre, a so bili obrnjeni vsak v svojo smer, kot da je zemlja plazovita – kar ni izgledalo, ali, da je gospodar pred delom preveč pogledal v kozarec.
Ob vseh božjih znamenjih, ki jih je v tem področju res veliko, pa je posebno pritegnilo pogled znamenje iz leta 1743 – na vinski cesti, pri turistični kmetiji.
Ob telohih se na teh legah že sončijo trobentice, pri kmetiji pa tudi mačice.
Videli in poizkusili smo tudi jagode črnega trna, ki so – čeprav jih je dobil mraz – še vedno trpke.
Na poti smo prečkali strugo hudourniškega potoka, ki je imel lepo urejene pregrade za zmanjšanje hitrosti vode. Na enem delu je bila stena kot suhi slap. Del poti pa je bil tudi »zaznamovan« s sledmi takih vod.
Ob povratku smo videli lepo speljano vodo v napajališče.
Ker je bil to za nas tudi poseben dan, smo se ob kavici še posladkali in počastili »šefov« rojstni dan: »Še na mnoga zdrava leta, Vinko!«
Zaključili smo ob 13.00, ko smo se dogovorili, da se vidimo naslednji teden.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
