28. 3. 2012
Vrtača , Pečje
Danes smo se zapeljali le do konca stare Sevnice. Pod Vrtačo smo pustili avtomobile in pod vodstvom - tokrat Irene, krenili pod pečine.
Ob železnici se vije pot pod skalnim masivom, ki je prav impozanten. Skale se dvigujejo navpično in na enem delu se širijo v pot, po kateri smo hodili.
Dolina se za tem razširi - po domače je to Spodnje Vranje, uradno pa Zgornje Brezovo. Tu sedaj stoji nova – za sedaj še prazna stavba, ki je nastala s spremembo okolja zaradi elektrarne. Nekoč pa smo v gostilno, ki je tu stala, pogosto zahajali, saj je bila kar priljubljena za zaključene družbe.
Kragel – lastnik tudi bodoče gostilne, ima v bregu ob pečinah ogrado za jelene lopatarje. Blizu nam niso prišli, ker smo bili najverjetneje prehrupni. Videli smo jih le na daleč. V potoku pa je bil tudi par račk, ki smo jih uspeli tudi splašiti.
Ustavili smo se ob grmu, ki so ga nekatei uporabljali za križ na vrhu butare. Vinko pa je dopolnil, da so pri njih to naredili iz dišeče trave ali tudi imenovanih solzic.
Vinka je spet vleklo čez drn in strn, a Irena nas je peljala po pravi poti. Dvignili smo se do vasi Pečje, bili na Piramidi – tako se imenuje en vrh hriba. Najprej smo nadaljevali pot še do lesenega vikenda, ki ima v stene vgrajene deske iz stare ladje, ki je plula nekoč po Savi. Ljubo je ugotavljal, da bi ta les moral biti star kakšnih 200 let. Ugotavljali smo tudi, ali je les tesan ali žagan. Po izgledu je deloval žagan. Ker smo les bolj pozorno opazovali, sem opazila, da je zaščiten s premazom, ki je topen v vodi, ta pa odstopa od lesa, se v les ne vpije.
Ob vikendu je lepa okrogla miza s klopmi, kjer smo si privoščili mali prigrizek in ob tem občudovali mogočni beli gaber, ki poleti dela prijetno senco. Soseda nas je prišla prijazno pozdravit.
Občudovali smo staro gradnjo hiš ob cerkvi Sv. Marjete . Deli ometa so odpadli in se vidi spodnja izdelava. Na cerkvi je sodobnejša, na hiši ob njej pa je še star način z ročno – kovaško izdelanimi žeblji.
S področja vasi je lep razgled na Sv. Rok in »predvsem« na Zajčjo goro. Sevniški grad se vidi od zadaj – tudi zanimivo. Pogled se odpre tudi na Rudenik in Skalico.
Ogledali smo si dve razgledni točki nad skalami – prvo s klopco in tretjo s srnjakom in križem. Tudi tu smo imeli srečo, da še ni zeleno, tako je bil razgled kar dober. Žal z ozračjem še nismo imeli sreče in je tudi tokrat bil v daljavo pogled meglen. A lepo se je videlo na mostičke na Logu in na opuščeni kamnolom. Lepo se vidi tudi Pogačnikov litopunkturni krog – energetski krog ob Savi v drevoredu.
Na vrhu smo si ogledali vrtačo, ki je kraju dala ime. Vinko pa je razložil, da uvala ni beseda v slovenskem slovarju, je pa strokovni izraz za kraški pojav. Tako je največje kraško polje, uvala je srednje velikosti, vrtača pa najmanjša oblika »sklede - doline brez izhoda« - voda se zbira v dnu in odteče le tako, da pronica v podzemlje. Lizbona pa se imenuje uvala za Vrtačo.
Ob cerkvi smo videli belo japonsko kutino. Nam so najbolj znane roza, manj pogoste so rdeče. Belo smo videli prvič.
Ob poti nas je ustavila tudi mala, drobno cvetoča rastlina lipca, ki ima liste podobne lipi.
Da se je potešila tudi Vinkova želja po brezpotjih, smo se po hribu spustili naravnost navzdol do zgornje poti pod pečinami.
Vinko je omenil, da si bomo še šli ogledat kostanj v Peklu - pri sevniškem vodnem zajetju, ki ima obseg 5,5 m in premer cca 1,7 m.
Naslednjič si bomo ogledali krogle v apnenčasti skali, ki imajo menda močno energijo. To je na področju Laz, Kremenca, strelišča. Kranjčev Janez.
Odločili smo se, da bomo s pohodi nadaljevali tudi v aprilu in zaključili 25.4. v planinskem zavetišču. Najprej si bomo še pripravili manjšo turo, potem pa nam bo Ivan predvajal svoj dokumentarec o pticah. Če pa potem še kdo kaj najde v nahrbtniku, si bomo naredili piknik.
V »00« smo ob kavi sestavili zapisnik in končali ob 12.15.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Danes smo se zapeljali le do konca stare Sevnice. Pod Vrtačo smo pustili avtomobile in pod vodstvom - tokrat Irene, krenili pod pečine.
Ob železnici se vije pot pod skalnim masivom, ki je prav impozanten. Skale se dvigujejo navpično in na enem delu se širijo v pot, po kateri smo hodili.
Dolina se za tem razširi - po domače je to Spodnje Vranje, uradno pa Zgornje Brezovo. Tu sedaj stoji nova – za sedaj še prazna stavba, ki je nastala s spremembo okolja zaradi elektrarne. Nekoč pa smo v gostilno, ki je tu stala, pogosto zahajali, saj je bila kar priljubljena za zaključene družbe.
Kragel – lastnik tudi bodoče gostilne, ima v bregu ob pečinah ogrado za jelene lopatarje. Blizu nam niso prišli, ker smo bili najverjetneje prehrupni. Videli smo jih le na daleč. V potoku pa je bil tudi par račk, ki smo jih uspeli tudi splašiti.
Ustavili smo se ob grmu, ki so ga nekatei uporabljali za križ na vrhu butare. Vinko pa je dopolnil, da so pri njih to naredili iz dišeče trave ali tudi imenovanih solzic.
Vinka je spet vleklo čez drn in strn, a Irena nas je peljala po pravi poti. Dvignili smo se do vasi Pečje, bili na Piramidi – tako se imenuje en vrh hriba. Najprej smo nadaljevali pot še do lesenega vikenda, ki ima v stene vgrajene deske iz stare ladje, ki je plula nekoč po Savi. Ljubo je ugotavljal, da bi ta les moral biti star kakšnih 200 let. Ugotavljali smo tudi, ali je les tesan ali žagan. Po izgledu je deloval žagan. Ker smo les bolj pozorno opazovali, sem opazila, da je zaščiten s premazom, ki je topen v vodi, ta pa odstopa od lesa, se v les ne vpije.
Ob vikendu je lepa okrogla miza s klopmi, kjer smo si privoščili mali prigrizek in ob tem občudovali mogočni beli gaber, ki poleti dela prijetno senco. Soseda nas je prišla prijazno pozdravit.
Občudovali smo staro gradnjo hiš ob cerkvi Sv. Marjete . Deli ometa so odpadli in se vidi spodnja izdelava. Na cerkvi je sodobnejša, na hiši ob njej pa je še star način z ročno – kovaško izdelanimi žeblji.
S področja vasi je lep razgled na Sv. Rok in »predvsem« na Zajčjo goro. Sevniški grad se vidi od zadaj – tudi zanimivo. Pogled se odpre tudi na Rudenik in Skalico.
Ogledali smo si dve razgledni točki nad skalami – prvo s klopco in tretjo s srnjakom in križem. Tudi tu smo imeli srečo, da še ni zeleno, tako je bil razgled kar dober. Žal z ozračjem še nismo imeli sreče in je tudi tokrat bil v daljavo pogled meglen. A lepo se je videlo na mostičke na Logu in na opuščeni kamnolom. Lepo se vidi tudi Pogačnikov litopunkturni krog – energetski krog ob Savi v drevoredu.
Na vrhu smo si ogledali vrtačo, ki je kraju dala ime. Vinko pa je razložil, da uvala ni beseda v slovenskem slovarju, je pa strokovni izraz za kraški pojav. Tako je največje kraško polje, uvala je srednje velikosti, vrtača pa najmanjša oblika »sklede - doline brez izhoda« - voda se zbira v dnu in odteče le tako, da pronica v podzemlje. Lizbona pa se imenuje uvala za Vrtačo.
Ob cerkvi smo videli belo japonsko kutino. Nam so najbolj znane roza, manj pogoste so rdeče. Belo smo videli prvič.
Ob poti nas je ustavila tudi mala, drobno cvetoča rastlina lipca, ki ima liste podobne lipi.
Da se je potešila tudi Vinkova želja po brezpotjih, smo se po hribu spustili naravnost navzdol do zgornje poti pod pečinami.
Vinko je omenil, da si bomo še šli ogledat kostanj v Peklu - pri sevniškem vodnem zajetju, ki ima obseg 5,5 m in premer cca 1,7 m.
Naslednjič si bomo ogledali krogle v apnenčasti skali, ki imajo menda močno energijo. To je na področju Laz, Kremenca, strelišča. Kranjčev Janez.
Odločili smo se, da bomo s pohodi nadaljevali tudi v aprilu in zaključili 25.4. v planinskem zavetišču. Najprej si bomo še pripravili manjšo turo, potem pa nam bo Ivan predvajal svoj dokumentarec o pticah. Če pa potem še kdo kaj najde v nahrbtniku, si bomo naredili piknik.
V »00« smo ob kavi sestavili zapisnik in končali ob 12.15.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar