29. 2. 2012
|
Ko smo se zbrali na rondoju, smo najprej ugotovili, če smo vsi, ki se nismo opravičili. Vinko nas je informiral, da žal ne bo Ljuba, ki ga je zadržala bolezen, je pa bil pobudnik današnje poti.
Ljubo je z Zalezina Vinkom in patrom Karlom Gržanom obiskal ta del Sevniške občine, ki se navezuje na raziskovanja patra Gržana. Bili smo že na »Orionovem pasu« pri Jurkloštru. Tu pa se je Zalezina Vinku razkril 400 metrov dolg zid, ki je bil patru takoj zanimiv in se je vklapljal v njegovo raziskovanje odslikave ozvezdij na zemlji, ki so na področju od Savinje do Sotle, severno od Save.
Z avti smo se odpeljali do Zalezina Vinka, Orešje nad Sevnico 27a in se takoj napotili na pot naših raziskovanj. Takoj nad domačijo, kjer se pogled bolj odpre, smo se razgledali: Lisca, Ješivec, ravnina Revanšce, Orehovec, Dolgi rt – Dougrt (Lojzka Imperl) - ki poteka z Male Lisce do Sevnične in drugi rt, ki poteka z Viševca do Sevnične.
Ker je Vinko Zalezina poln informacij, jim s sprotnim zapisovanjem nisem bila kos – tako so zadebeljeni deli teksta njegov dodatek k manjšim popravkom.
Revanšce so najdišče poznoantičnega oziroma. zgodnjega krščanstva. Pater je to preveril na kraju samem - v Zvezdarni pa so potrdili, da je to področje ozvezdja Ovna. Ko sta se Vinko Zalezina in pater o tem pogovarjala, je prišlo do dveletnega premora, potem pa so se zopet zbrali letos 31.1.2012 še z Motore Ljubom in že s pripravljenimi zemljevidi odkrivali to nahajališče, ki se je izkazalo kot stara keltska kultura. Proti zahodu je še treba raziskati skale, kamnolom.
Hribovje od Savinje do Planine pri Sevnici oklepata dve globoki dolini – na severu dolina Gračnice in na jugu dolina Sevnične. Oba potoka izvirata pod Planino. Dolina Orehovškega potoka, ki ga oklepata Dolgi rt in rt z Ješivca – oba se v Peklu skorajda zapreta – tvorita naravni amfiteater, ki ga na severu zapira strma reber med Lisco in Ješivcem. Vse to smo si pogledali v naravi.
Lisca in hribi do Savinje do Planine – Rudenik, dolina Sevnične, Gračnica, Rt nad Peklom – nad Štoreijem – dolini se zapreta – Orehovški potok, Podgorski potok – zaključek amfiteatra. Ko smo to razlago pogledali v naravi, smo videli, da se resnično oblikuje oblika amfiteatra v smeri severa. Pater je to opisal kot simboli vulve in falusa.
Ovinek Kompolje – zemljevid severno.
Stojimo pri stari Černičevi domačiji, na točki, ki je energetska. Napotimo se navzdol po rtu do vzpetine nad Peklom, na koto 392,6 m, ki se po patrovi razlagi imenuje Luna. Od tod dalje poteka eden od krakov z elementi sicer zasutega in deloma odstranjenega zidu, ki poteka od Lune pa vse do kote – planote na višini 495,2 m in se ji reče Sonce. Med potjo še razlaga – pojasnilo o Keltih, ki so naseljevali tudi ta prostor davno pred Rimljani in to vsaj 1500 let pred našim štetjem. Njihova duhovna zavest je bila na višji ravni od današnje. Vrh družabne piramide so tvorili druidi, ki so bili svečeniki in veliki učenjaki tiste dobe. Niso poznali pisave, zato se je to prenašalo ustno iz roda v rod. Vsak novi svečenik je bil asistent staremu najmanj 20 let, da je lahko potem deloval samostojno. Ob prihodu Rimljanov na to področje, ki je bilo del dežele Noricum, so Rimljani najprej neusmiljeno pobili druide, vso njihovo kulturo pa uničili. Pot, po kateri danes hodimo, zlasti oba kraka do svetišča na Soncu, so stare božje poti do druidskih keltskih svetišč.
Vinko Zalezina nam je v snegu narisal dvojni trikotnik, ki ga v naravi tvorijo točke: Ajdovski gradec, Sveti Rok – osnovnica. Od njih pa se kraka stikata na Revanjšcah nad Orehovim, ki je stičišče obeh trikotnikov. Od tu se širita naprej kraka preko Ješivca in Lisce, preko Svetega Jošta in se zaključita zadaj za Lisco. Ta dvojni trikotnik ponazarja kelih. Njegovo svetišče na Revanjšcah je pod ozvezdjem Ovna.
Stojimo malo nad domačijo, - na točki, ki je energetska. Od tu pa do Senicatove stare domačije se razteza 400 m starega zidu. Tu se tvori tudi trikotnik iz Pekla na rt na planoti - Sonce …
Pogledali si bomo Dolgi rt – od Lune do Sonca (desno – levo). Ugotavlja se, da so bile predkrščanske kulture na višji duhovni ravni kot smo sedaj. Danes odkrivamo dediščino Keltov (njihovi potomci so Škoti in Irci). Keltski svečeniki so bili druidi, ki so bili veliki učenjaki. Vsa znanost se je ohranjala ustno, tako je vajeništvo za ta poklic trajalo po 20 let, saj so morali vso to ustno izročilo osvojiti, preden so lahko samostojno delovali. Rimljani so z osvajanjem ozemlja najprej pobili druide – 3 - 4000 let nazaj.
Vinko Z. nam je narisal dvojni trikotnik, ki ga tvorijo točke za Padež, sv. Rok, Kovanšce, čez Ješivec, Lisca, sv. Jošt, Zalisca. Dvojni trikotnik ponazarja kelih pod ozvezdjem Ovna.
Pot smo nadaljevali do stare kmetije z velikim pušpanom in tremi starimi kostanji – eden se je posušil – kmetija Knez na Jelovcu – uradno Podgorica. Ogledali smo si staro poslopje ob hiši, ki je imela svojo štirno. To poslopje je imelo spredaj gank, do katerega so vodile stopnice, ki so bile spodnja polovica zidane iz betona, zgornja polovica pa je bila pod streho in lesena. Prostori pa so bili – pod za mlatiti pšenico in senik. Parna je bila ločena od senika. Ahker pa je bila kašča za spravilo pridelka. Kadar poda niso uporabljali za mlatev, so vanj tudi spravljali slamo ali seno.
Kranjc Frančka je bila »Jelovški telefon« - 3 x dnevno je prehodila pot od Senicovih do Zalezinovih in prenašala novice. Bila je izredno skromna ženska. Tako nam Vinko Z. pove anekdoto, ko je pekel na roštilju, se Frančka začudila nad potrato, ki se dela, ko kaplja mast v ogenj – tudi to vest je širila naokrog. Ko je dobila zrezek, je bila že ob prvem grižljaju nad okusom navdušena in je hotela zrezek stlačiti v žep, da ga bo podelila s prijateljico Kožuhovo Božo, a je potem dobila še en zrezek, da je svojega še toplega lahko pojedla do konca. Bila je legenda. Pozneje je po Jelovcu govorila, kako potratni so pri Cenčkovih.
Pr' Cenčet se je reklo pri Cenetu Zalezinatu – očetu od Vinka Z.
Še ena anekdota s Frančko. Frančka je na stara leta dobila elektriko in je prišla k Vinku Z., ker »se ji je elektrika potrla« - luč ni gorela. Ko jo je Vinko povprašal, kje so varovalke, ona o tem ni imela pojma. Pa se je spomnil, da jo vpraša, kje so bili elektrikarji nazadnje, preden je zagorela luč. Tako je našel varovalke in stikalo tik nad črno kuhinjo in vse so bile popolnoma črne. Vinko je prižgal stikalo. Frančka pa: »Hvala bogu očetu nebeškem!« Vinku se je to zdelo smešno in je stikalo izključil. Frančka pa takoj: »Sveta Marija, kaj sem se spet zamerila?!« (pred 30 leti).
Senicova domačija je obsegala 2 ha in 18 parcelnih številk. Nekoč majhne parcele do postopno dokupovali. Tudi 10 – 15 m2 je bila 1 parcelna številka. Naši skupini se je danes pridružil tudi Senica Štefan, ki je na tej domačiji rojen. Sedaj so to le razvaline, a se še vidi hiša – velika soba, v kateri so spali starši. Dimnik še stoji. Ob dimniku zadaj v hribu je bila črna kuhinja, spredaj pa hodnik. Desno pa je bila mala soba za otroke (deklica je mala umrla, bilo pa je še 11 fantov – najstarejši je bil od Štefana starejši 20 let in je padel na ruski fronti). V nadaljevanju hiše - zraven je bila še klet. V nadaljevanju pobočja približno 20 metrih pa je bila še štala - hlev in stranišče. Pri vsem tem, ko opazujemo to pobočje, ki je sedaj zaraslo in poslušamo zgodbe, da so bila to nekoč odprta področja – travniki, njive, vrtovi in da so še v gozd stisnjena sadna drevesa, ki so obkrožala domačije, se ne moremo načuditi, kje so nekoč ljudje živeli in kako so se morali truditi, da so iz tega brega kaj pridelali – strmina je neverjetna in le na roke si tu lahko obdeloval. Kmetije so imele ponavadi kravico ali dve, prašička in kure. Nobena trava ni šla vnemar – vse so pospravili. V koših so tudi daleč nosili gnoj in tudi drva z enega brega na drugega. Vse se je počelo, da se je kar največ pridelalo – pridobilo iz skromne zemlje. Hiške so bile majhne – kot iz pravljice in za toliko ljudi.
Vinko še ugotavlja, da, ko se travnik za 3 leta opusti, ga ni moč več povrniti v staro stanje, ker se že premočno zaraste.
Severno od tu se razteza stari Kelstki zid – 400 m – tu smo nekako na ½ dolžine. Vzhodno se konča nad 10 m visokim prepadom – je na splošno težko dostopen in sta se Vinko Z. z Vinkom Šeškom dogovorila, da še z Ljubotom to bolj raziščejo, da na nevarnih predelih ni en sam. Mi smo prehodili le en del ob zidu vzhodno, potem smo se povzpeli ob zidu severno do Sonca. Če stojiš na zidu, se nihalo giblje vzporedno z zidom, kot tudi tečejo energije zidu. Starost - po nihalu - pa je nad 6500 let. Po patru najmanj 3500 let.
Ko smo stali na zidu, se je odprl pogled v drugi amfiteater, ki ga tvorita graben Podgorskega potoka, Veliko Podgorje, Malo Podgorje. Pogled se nam je odprl na prehojeno pot pozimi od Podgorske cerkve na Ivce in skalo, ki ima lep razgled in danes bi ga videli, mi smo bili pa na njej v megli.
Tu so ostanki domačije Trupi, tudi Zvonko Kranjc. Nad jaso, ki se tu odpira, je vikend Savinčevih. Med brezami pa se skozi veje vidi na smreke ob Darinkinem vikendu na Ivcah. Za jaso se v pobočju kaže grič – bolj rdečkast od bukev – za katerega se sklepa, da je bil nekoč visok (10 m) stolp, ki se je sesedel. Naj bi bil drugi na Ajdovem gradcu. Med stolpoma naj bi imeli svetlobno signalizacijo. Obe točki sta približno na 700m nadmorske višine. Ljuba bomo prosili, da si naredi internetno sliko, da vidimo, če je bila možna direktna svetlobna povezava, ali pa je morala biti še kaka točka vmes (Padež). V rebri je zid, kjer je prestrmo za hoditi. Raziskati je treba reber Ješivca, ki se nadaljuje do cerkve v Podgorju – ki stoji na nekdanjem keltskem svetišču. Ivce Vedonov hrib. Za tem pobočjem je Jurklošter.
Vidi se Zarke – na prejšnjem izletu smo na kmetiji videli koze. Tam blizu so Muhuže – velike skale – megaliti v kotanji – jami.
Feličn laz – sreča – srečni laz – imenovali so tudi Feričn laz – kar bi se lahko navezovalo na železovo rudo – a prvi naziv je udomačen.
Nekoliko pod platojem Sonce je domačija Krajačevih. Tu je bil rojen in je preživel mladost Krajačev Tone – znani gostilničar na Ribnikih – Loke pri Zavratcu. Globoko spodaj v grabnu je zapuščena domačija drugih Kranjčevih, ki si s prvimi niso bili v sorodu. Tukaj je tektonska prelomnica. Staro ime za to domačijo je pri Zimškovih. Zadaj za hišo je izvirček tople vode, ki je imela 27'C. Znano je, da se je tukaj rodilo kar nekaj mrtvih potomcev – tudi živalskih – zlasti krave so imele pogosto predčasen porod. Vse to je bila posledica žarčenja iz globin tektonske prelomnice, ki so povzročale razne mutacije na plodovih.
Skupna značilnost okoliških domačij so njive v bregu – trebeži, ki so zahtevali veliko trdega dela. Vse, vključno z nošnjo gnoja, ročnim izkopom, spravilom pridelkov, je bilo opravljeno s košem. Otroci so – brez izjeme – morali pomagati in nositi koše.
Tam hoče pater to bolj raziskati – nad Kranjčevim Tonetom (sedaj živi na ribnikih) – pri smreki - pri tej domačiji je tektonska prelomnica. Pri Zimšku je topel izvir – 27'C. znano je da so se tam pogosto dogajale smrti otrok ali tudi defektno rojeni otroci.
Trebež – delali so otroci.
Pater Gržan z veseljem raziskuje te najdbe, a drugi žal tega ne znajo ceniti. Tudi sevniški župan se za to ni zavzel. Patru je le žal, da tega izkopavanja ne bo doživel, a je prepričan, da se bo to začelo dogajati čez 20 – 40 let.
Naš predlog – da se v Sevnici za to zavzamejo. Zelič Zoran je pomagal za Rovanšce.
Ko smo prišli do vrha zidu, smo bili na ravnini griča, ki je Sonce. Ena vdolbina v mahu deluje kot prestol. Kamni so tu zelo pokriti z mahom. Nihalo zaznava močne energije.
Nadaljevali smo pot proti Luni in tudi tu se da zaznavati povezavo s kamni – zidom do Lune, ki je ravnica griča nad Zalezinovo domačijo. Tako smo prehodili oba kraka svete keltske poti.
Govorili smo tudi o dogodkih, ki so se tu zgodili med drugo svetovno vojno. Bilo jih je veliko. Eden od njih je takorekoč del prvega kraka keltske poti od Sonca proti Luni, saj se nahaja nekaj korakov desno na prvem prevoju kraka pod Soncem. To je bilo brezpotno območje, vendar pa so po njem hodili tako partizani kot Nemci. Proti koncu leta 44 se je tako »od nikoder« pojavil angleško govoreči vojak. Vsi so mislili, da je angleški sestreljeni pilot, kajti to se je v tem času dogajalo. Po kopnem – peš po tem področju – niti v sanjah – ne bi pričakovali, da bi prišel angleški vojak na to področje. Pa je! Kot prostovoljca v angleških silah so ga kot vojaka maršala Montgomery-a komaj 12 letnega zajeli v severni Afriki vojaki nemške vojske legendarnega Ervina Roemel-a. Usoda ga je peljala od taborišča do taborišča navzgor po italijanskem škornju vse do Gradca. Od tam so ga prestavili v delovno taborišče v Mariboru, kjer je pomagal graditi vojni kompleks tovarne Cefal na Teznem. Pozneje je to postala uspešna tovarna TAM. Skupini vojnih ujetnikov je uspelo vzpostaviti stik s partizani in v oktobru leta 44 tudi pobegniti iz taborišča. Po zelo napornih pohodih s partizanskimi enotami je skupina angleških vojakov narasla na 36. Nekoč je skupina s partizani padla v nemško zasedo, iz katere sta se rešila samo James Paterson, o katerem govori ta resnična zgodba, in neki Novozelandec. Partizanska enota je medtem prešla na Dolenjsko. James-u pa so partizani svetovali, naj ostane pri ljudeh pod Lisco, vedeli so, da tu ni izdajalcev. Najprej se je oglasil pri Razbergerjevih ob poti v Podgorje. Ker daleč naokoli nihče ni znal angleško, so ga takoj povezali z Mirkom Bergantom iz Pekla. Bergant je bil povratnik iz ZDA, kjer je kot rudar delal v Wyomingu – državi v skalnem gorovju. Bergantova domačija je bila preblizu ceste iz Sevnice proti Planini, zato se je James premaknil višje v stransko dolino. Na hrani so ga imeli vsi prebivalci doline. Uredil si je nekaj bunkerjev, od koder je lahko v primeru nemških hajk varno opazoval okolje. Veliko se je zadrževal pri Kranjčevih (tik pod področjem Sonce). Nekoliko udobnejše skrivališče je imel v »šuplnu« hleva Zalezinovih., kjer je samo po sreči ostal živ, ko ga je prav tam presenetila nemška patrulja. Nekoliko udobnejši bunker – votlino si je izdelal nad strugo potočka v Dolgartski hosti. Nemci so nekajkrat stali nad bunkerjem, ne da bi ga odkrili. V začetku spomladi 45 so ga partizani varno peljali do Bele krajine, kjer je z enega od legendarnih partizanskih letališč odletel v Italijo in v svobodo. Po vojni je obiskal te kraje in ljudi pod Lisco kar 3 x. Na enem od obiskov sta bili z njim žena in hčerka. Na zadnjem obisku je bil leta 1985. Šele ob teh ponovnih snidenjih je lahko miren in sproščen občudoval lepoto pokrajine in ugotovil, da so ljudje ostali isti, saj se njih prijaznost ni spremenila.
Govorili smo tudi o dogajanju na tem področju med drugo svetovno vojno. To je bilo brezpotno področje, a so pogosto tod hodili tako partizani kot Nemci. Nekoč 44 leta sta se pojavil – »tako od nikoder« Anglež in so domačini sklepali, da je padalec – pilot. Šele potem se je razkrilo, da je bil ujetnik, ki je pobegnil iz tovarne TAM Maribor v skupini 30-tih. Druge so uglavnem polovili. Zanj pa so sklepali, da je tu nekje, a čeprav so jim prišli čisto blizu, ga niso odkrili. Domačini so skrivali tega ujetnika – James Peterson, ki je bil Avstralec iz Pertha in se je v angleško vojsko javil kot prostovoljec.ujet v Afriki je prepotoval celo Italijo od juga do severa in pristal v Gradcu. Pri Rasberger, sedaj Kunšek – so se najprej oglasili. Pri hiši ni nihče govoril angleško, tako so sklepali, da so zavezniki in ostalo ugibali. Šele Bergant Miha (blizu Zalezina, sosed od Šturbej) je bil povratnik iz Amerike in je znal govoriti angleško. Tam si je v Wayomingu prislužil z rudarjenjem kmetijo v Peklu in Homu. Njegova žena se nikoli ni naučila pravilno slovensko. Bila je Italijanka. V Italijanščini pa se h izgovarja v besedi kot k. Tako sta se pogovarjala: »Mika, a buš jedel jugade al buruvniče?
Avstralca so imeli skritega v štali v »šuplnu«. Hranila ga je cela dolina, največ Kranjčevi, kjer je bilo najbolj varno. Za varnost je imel po gozdu v zemljo zgrajene bunkerje da se je v njih lahko stisnil in, če je prišel v hišo, sedel tako, da je gledal proti vratom. Eno tako jamo – ostanek smo si ogledali - na sosednjem bregu od Zalezinove hiše pa je bila grapa z bunkerjem, kjer se je največkrat skrival – na Dougrškem ( olovoz, globel, potoček) – votlina z desko prekrito z mahom – tam so ga nekajkrat blizu iskali Nemci – stali nad bunkerjem, a ga niso odkrili. Proti koncu vojne pa je odšel najprej v Belo krajino in potem z avionom v Italijanski Bari. Po vojni se je 3 x vrnil, tudi z ženo in odraslo hčerko – zadnjič 1985 leta. Vinko Z. pokazal doma sliko Mici in Mini Bergant slikano 85 leta s J.Petersonom.
Zalezina Vinko se z raznim raziskovanjem ukvarja že 20 let – predvsem kar je v pokoju. Raziskoval je tudi, kako se je na tem področju zmanjšalo prebivalstvo. V tej dolini je nekoč bilo veliko ljudi. Samo Orehovec – 3 domačije – 45 ljudi ob začetku 2.svetovne vojne. Tedaj je bilo na tem področju 125 ljudi, sedaj 15.
Senica Š. je povedal – med vojno – otrok – 1 glaž = izgovorili so e'nglež – po domače in povezali z Anglež.
Besedo unterhund so povezovali z Jugotaninom, kjer je bilo veliko negativnega. »Tač je umrl« - Majcen Jože je, ko so doma pili in si podajali kozarec »podajaš zdravje« - vedno rekel po domače »Tač«(izkrivljeno toč – toči), ko je prišel kozarec do njega in se ga je tako prijel vzdevek Tač.
Vinko Š. je postavil vprašanje Železne jame, a Vinko Z. ne ve.
Glede na patrova dognanja o citatu iz Očenaša: »tako na zemlji, kakor na nebu (in ne v nebesih)« - nam Vinko Z. potrdi, da je po hebrejskem originalu bil potem narejen še grški prevod, iz katerega je preveden Očenaš še v esperanto in tu je še uporabljen izraz na nebu – torej odslikava zvezd z neba na zemljo. Prevod v esperanto je med drugimi prevodi v Jeruzalemu.
Tu se naveže pogovor, da je v Sloveniji 1000 esperantistov, v svetu 20 miljonov. In, da sta bila Tito in Kardelj tudi esperantista. Jezik deluje po sistemu »piši kot govoriš« - osnove ima največ v francoščini, italijanščini in tudi nemščini in da se v tem jeziku lahko zelo dobro izraža. Titova žena Avstrijka Herta Haas se je s Titom spoznala na Lisci, kamor je Tito večkrat prišel. Vinko Z. je spoznal tudi starše od nje. Oče je bil že esperantist in se je tudi naučil slovensko. Vinko Z. pa se je esperanta naučil od njene mame 1975 leta. Priska Haas je od Tita dobila priznanje – bila je učiteljica. Ker je imela slabe oči – se je šla zdravit na vojno bolnico v Beograd, ki je bila takrat zelo priznana. Njena hči je bila velika funkcionarka v KPJ.
Priznan angleški zgodovinar je izjavil, da sta na področju Balkana bila dva velika moža: Aleksander veliki – Makedonski in Tito, ker sta sprte in zelo različne narode znala združiti v uspešno celoviti državo in to je dejstvo.
Vinko Z. je tudi ob tem, da to počne 20 let, rekel: »kdor hoče videti – vidi.«
Povzetek je bil - ob kavi – da je v - sedaj gozdovih – bivših sadovnjakih – sadno drevje še starih sort in bi bilo dobro povprašati, ali to sadjarje, ki zbirajo sadne sorte, to zanimalo. O tem bo povprašal Vinko Š.
Na koncu smo še omenili naslednjo pot, ki je malo »iz plana« - Čagoš pod Studencem – Impoljski graben.
Zaključili smo ob 12.00.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Ljubo je z Zalezina Vinkom in patrom Karlom Gržanom obiskal ta del Sevniške občine, ki se navezuje na raziskovanja patra Gržana. Bili smo že na »Orionovem pasu« pri Jurkloštru. Tu pa se je Zalezina Vinku razkril 400 metrov dolg zid, ki je bil patru takoj zanimiv in se je vklapljal v njegovo raziskovanje odslikave ozvezdij na zemlji, ki so na področju od Savinje do Sotle, severno od Save.
Z avti smo se odpeljali do Zalezina Vinka, Orešje nad Sevnico 27a in se takoj napotili na pot naših raziskovanj. Takoj nad domačijo, kjer se pogled bolj odpre, smo se razgledali: Lisca, Ješivec, ravnina Revanšce, Orehovec, Dolgi rt – Dougrt (Lojzka Imperl) - ki poteka z Male Lisce do Sevnične in drugi rt, ki poteka z Viševca do Sevnične.
Ker je Vinko Zalezina poln informacij, jim s sprotnim zapisovanjem nisem bila kos – tako so zadebeljeni deli teksta njegov dodatek k manjšim popravkom.
Revanšce so najdišče poznoantičnega oziroma. zgodnjega krščanstva. Pater je to preveril na kraju samem - v Zvezdarni pa so potrdili, da je to področje ozvezdja Ovna. Ko sta se Vinko Zalezina in pater o tem pogovarjala, je prišlo do dveletnega premora, potem pa so se zopet zbrali letos 31.1.2012 še z Motore Ljubom in že s pripravljenimi zemljevidi odkrivali to nahajališče, ki se je izkazalo kot stara keltska kultura. Proti zahodu je še treba raziskati skale, kamnolom.
Hribovje od Savinje do Planine pri Sevnici oklepata dve globoki dolini – na severu dolina Gračnice in na jugu dolina Sevnične. Oba potoka izvirata pod Planino. Dolina Orehovškega potoka, ki ga oklepata Dolgi rt in rt z Ješivca – oba se v Peklu skorajda zapreta – tvorita naravni amfiteater, ki ga na severu zapira strma reber med Lisco in Ješivcem. Vse to smo si pogledali v naravi.
Lisca in hribi do Savinje do Planine – Rudenik, dolina Sevnične, Gračnica, Rt nad Peklom – nad Štoreijem – dolini se zapreta – Orehovški potok, Podgorski potok – zaključek amfiteatra. Ko smo to razlago pogledali v naravi, smo videli, da se resnično oblikuje oblika amfiteatra v smeri severa. Pater je to opisal kot simboli vulve in falusa.
Ovinek Kompolje – zemljevid severno.
Stojimo pri stari Černičevi domačiji, na točki, ki je energetska. Napotimo se navzdol po rtu do vzpetine nad Peklom, na koto 392,6 m, ki se po patrovi razlagi imenuje Luna. Od tod dalje poteka eden od krakov z elementi sicer zasutega in deloma odstranjenega zidu, ki poteka od Lune pa vse do kote – planote na višini 495,2 m in se ji reče Sonce. Med potjo še razlaga – pojasnilo o Keltih, ki so naseljevali tudi ta prostor davno pred Rimljani in to vsaj 1500 let pred našim štetjem. Njihova duhovna zavest je bila na višji ravni od današnje. Vrh družabne piramide so tvorili druidi, ki so bili svečeniki in veliki učenjaki tiste dobe. Niso poznali pisave, zato se je to prenašalo ustno iz roda v rod. Vsak novi svečenik je bil asistent staremu najmanj 20 let, da je lahko potem deloval samostojno. Ob prihodu Rimljanov na to področje, ki je bilo del dežele Noricum, so Rimljani najprej neusmiljeno pobili druide, vso njihovo kulturo pa uničili. Pot, po kateri danes hodimo, zlasti oba kraka do svetišča na Soncu, so stare božje poti do druidskih keltskih svetišč.
Vinko Zalezina nam je v snegu narisal dvojni trikotnik, ki ga v naravi tvorijo točke: Ajdovski gradec, Sveti Rok – osnovnica. Od njih pa se kraka stikata na Revanjšcah nad Orehovim, ki je stičišče obeh trikotnikov. Od tu se širita naprej kraka preko Ješivca in Lisce, preko Svetega Jošta in se zaključita zadaj za Lisco. Ta dvojni trikotnik ponazarja kelih. Njegovo svetišče na Revanjšcah je pod ozvezdjem Ovna.
Stojimo malo nad domačijo, - na točki, ki je energetska. Od tu pa do Senicatove stare domačije se razteza 400 m starega zidu. Tu se tvori tudi trikotnik iz Pekla na rt na planoti - Sonce …
Pogledali si bomo Dolgi rt – od Lune do Sonca (desno – levo). Ugotavlja se, da so bile predkrščanske kulture na višji duhovni ravni kot smo sedaj. Danes odkrivamo dediščino Keltov (njihovi potomci so Škoti in Irci). Keltski svečeniki so bili druidi, ki so bili veliki učenjaki. Vsa znanost se je ohranjala ustno, tako je vajeništvo za ta poklic trajalo po 20 let, saj so morali vso to ustno izročilo osvojiti, preden so lahko samostojno delovali. Rimljani so z osvajanjem ozemlja najprej pobili druide – 3 - 4000 let nazaj.
Vinko Z. nam je narisal dvojni trikotnik, ki ga tvorijo točke za Padež, sv. Rok, Kovanšce, čez Ješivec, Lisca, sv. Jošt, Zalisca. Dvojni trikotnik ponazarja kelih pod ozvezdjem Ovna.
Pot smo nadaljevali do stare kmetije z velikim pušpanom in tremi starimi kostanji – eden se je posušil – kmetija Knez na Jelovcu – uradno Podgorica. Ogledali smo si staro poslopje ob hiši, ki je imela svojo štirno. To poslopje je imelo spredaj gank, do katerega so vodile stopnice, ki so bile spodnja polovica zidane iz betona, zgornja polovica pa je bila pod streho in lesena. Prostori pa so bili – pod za mlatiti pšenico in senik. Parna je bila ločena od senika. Ahker pa je bila kašča za spravilo pridelka. Kadar poda niso uporabljali za mlatev, so vanj tudi spravljali slamo ali seno.
Kranjc Frančka je bila »Jelovški telefon« - 3 x dnevno je prehodila pot od Senicovih do Zalezinovih in prenašala novice. Bila je izredno skromna ženska. Tako nam Vinko Z. pove anekdoto, ko je pekel na roštilju, se Frančka začudila nad potrato, ki se dela, ko kaplja mast v ogenj – tudi to vest je širila naokrog. Ko je dobila zrezek, je bila že ob prvem grižljaju nad okusom navdušena in je hotela zrezek stlačiti v žep, da ga bo podelila s prijateljico Kožuhovo Božo, a je potem dobila še en zrezek, da je svojega še toplega lahko pojedla do konca. Bila je legenda. Pozneje je po Jelovcu govorila, kako potratni so pri Cenčkovih.
Pr' Cenčet se je reklo pri Cenetu Zalezinatu – očetu od Vinka Z.
Še ena anekdota s Frančko. Frančka je na stara leta dobila elektriko in je prišla k Vinku Z., ker »se ji je elektrika potrla« - luč ni gorela. Ko jo je Vinko povprašal, kje so varovalke, ona o tem ni imela pojma. Pa se je spomnil, da jo vpraša, kje so bili elektrikarji nazadnje, preden je zagorela luč. Tako je našel varovalke in stikalo tik nad črno kuhinjo in vse so bile popolnoma črne. Vinko je prižgal stikalo. Frančka pa: »Hvala bogu očetu nebeškem!« Vinku se je to zdelo smešno in je stikalo izključil. Frančka pa takoj: »Sveta Marija, kaj sem se spet zamerila?!« (pred 30 leti).
Senicova domačija je obsegala 2 ha in 18 parcelnih številk. Nekoč majhne parcele do postopno dokupovali. Tudi 10 – 15 m2 je bila 1 parcelna številka. Naši skupini se je danes pridružil tudi Senica Štefan, ki je na tej domačiji rojen. Sedaj so to le razvaline, a se še vidi hiša – velika soba, v kateri so spali starši. Dimnik še stoji. Ob dimniku zadaj v hribu je bila črna kuhinja, spredaj pa hodnik. Desno pa je bila mala soba za otroke (deklica je mala umrla, bilo pa je še 11 fantov – najstarejši je bil od Štefana starejši 20 let in je padel na ruski fronti). V nadaljevanju hiše - zraven je bila še klet. V nadaljevanju pobočja približno 20 metrih pa je bila še štala - hlev in stranišče. Pri vsem tem, ko opazujemo to pobočje, ki je sedaj zaraslo in poslušamo zgodbe, da so bila to nekoč odprta področja – travniki, njive, vrtovi in da so še v gozd stisnjena sadna drevesa, ki so obkrožala domačije, se ne moremo načuditi, kje so nekoč ljudje živeli in kako so se morali truditi, da so iz tega brega kaj pridelali – strmina je neverjetna in le na roke si tu lahko obdeloval. Kmetije so imele ponavadi kravico ali dve, prašička in kure. Nobena trava ni šla vnemar – vse so pospravili. V koših so tudi daleč nosili gnoj in tudi drva z enega brega na drugega. Vse se je počelo, da se je kar največ pridelalo – pridobilo iz skromne zemlje. Hiške so bile majhne – kot iz pravljice in za toliko ljudi.
Vinko še ugotavlja, da, ko se travnik za 3 leta opusti, ga ni moč več povrniti v staro stanje, ker se že premočno zaraste.
Severno od tu se razteza stari Kelstki zid – 400 m – tu smo nekako na ½ dolžine. Vzhodno se konča nad 10 m visokim prepadom – je na splošno težko dostopen in sta se Vinko Z. z Vinkom Šeškom dogovorila, da še z Ljubotom to bolj raziščejo, da na nevarnih predelih ni en sam. Mi smo prehodili le en del ob zidu vzhodno, potem smo se povzpeli ob zidu severno do Sonca. Če stojiš na zidu, se nihalo giblje vzporedno z zidom, kot tudi tečejo energije zidu. Starost - po nihalu - pa je nad 6500 let. Po patru najmanj 3500 let.
Ko smo stali na zidu, se je odprl pogled v drugi amfiteater, ki ga tvorita graben Podgorskega potoka, Veliko Podgorje, Malo Podgorje. Pogled se nam je odprl na prehojeno pot pozimi od Podgorske cerkve na Ivce in skalo, ki ima lep razgled in danes bi ga videli, mi smo bili pa na njej v megli.
Tu so ostanki domačije Trupi, tudi Zvonko Kranjc. Nad jaso, ki se tu odpira, je vikend Savinčevih. Med brezami pa se skozi veje vidi na smreke ob Darinkinem vikendu na Ivcah. Za jaso se v pobočju kaže grič – bolj rdečkast od bukev – za katerega se sklepa, da je bil nekoč visok (10 m) stolp, ki se je sesedel. Naj bi bil drugi na Ajdovem gradcu. Med stolpoma naj bi imeli svetlobno signalizacijo. Obe točki sta približno na 700m nadmorske višine. Ljuba bomo prosili, da si naredi internetno sliko, da vidimo, če je bila možna direktna svetlobna povezava, ali pa je morala biti še kaka točka vmes (Padež). V rebri je zid, kjer je prestrmo za hoditi. Raziskati je treba reber Ješivca, ki se nadaljuje do cerkve v Podgorju – ki stoji na nekdanjem keltskem svetišču. Ivce Vedonov hrib. Za tem pobočjem je Jurklošter.
Vidi se Zarke – na prejšnjem izletu smo na kmetiji videli koze. Tam blizu so Muhuže – velike skale – megaliti v kotanji – jami.
Feličn laz – sreča – srečni laz – imenovali so tudi Feričn laz – kar bi se lahko navezovalo na železovo rudo – a prvi naziv je udomačen.
Nekoliko pod platojem Sonce je domačija Krajačevih. Tu je bil rojen in je preživel mladost Krajačev Tone – znani gostilničar na Ribnikih – Loke pri Zavratcu. Globoko spodaj v grabnu je zapuščena domačija drugih Kranjčevih, ki si s prvimi niso bili v sorodu. Tukaj je tektonska prelomnica. Staro ime za to domačijo je pri Zimškovih. Zadaj za hišo je izvirček tople vode, ki je imela 27'C. Znano je, da se je tukaj rodilo kar nekaj mrtvih potomcev – tudi živalskih – zlasti krave so imele pogosto predčasen porod. Vse to je bila posledica žarčenja iz globin tektonske prelomnice, ki so povzročale razne mutacije na plodovih.
Skupna značilnost okoliških domačij so njive v bregu – trebeži, ki so zahtevali veliko trdega dela. Vse, vključno z nošnjo gnoja, ročnim izkopom, spravilom pridelkov, je bilo opravljeno s košem. Otroci so – brez izjeme – morali pomagati in nositi koše.
Tam hoče pater to bolj raziskati – nad Kranjčevim Tonetom (sedaj živi na ribnikih) – pri smreki - pri tej domačiji je tektonska prelomnica. Pri Zimšku je topel izvir – 27'C. znano je da so se tam pogosto dogajale smrti otrok ali tudi defektno rojeni otroci.
Trebež – delali so otroci.
Pater Gržan z veseljem raziskuje te najdbe, a drugi žal tega ne znajo ceniti. Tudi sevniški župan se za to ni zavzel. Patru je le žal, da tega izkopavanja ne bo doživel, a je prepričan, da se bo to začelo dogajati čez 20 – 40 let.
Naš predlog – da se v Sevnici za to zavzamejo. Zelič Zoran je pomagal za Rovanšce.
Ko smo prišli do vrha zidu, smo bili na ravnini griča, ki je Sonce. Ena vdolbina v mahu deluje kot prestol. Kamni so tu zelo pokriti z mahom. Nihalo zaznava močne energije.
Nadaljevali smo pot proti Luni in tudi tu se da zaznavati povezavo s kamni – zidom do Lune, ki je ravnica griča nad Zalezinovo domačijo. Tako smo prehodili oba kraka svete keltske poti.
Govorili smo tudi o dogodkih, ki so se tu zgodili med drugo svetovno vojno. Bilo jih je veliko. Eden od njih je takorekoč del prvega kraka keltske poti od Sonca proti Luni, saj se nahaja nekaj korakov desno na prvem prevoju kraka pod Soncem. To je bilo brezpotno območje, vendar pa so po njem hodili tako partizani kot Nemci. Proti koncu leta 44 se je tako »od nikoder« pojavil angleško govoreči vojak. Vsi so mislili, da je angleški sestreljeni pilot, kajti to se je v tem času dogajalo. Po kopnem – peš po tem področju – niti v sanjah – ne bi pričakovali, da bi prišel angleški vojak na to področje. Pa je! Kot prostovoljca v angleških silah so ga kot vojaka maršala Montgomery-a komaj 12 letnega zajeli v severni Afriki vojaki nemške vojske legendarnega Ervina Roemel-a. Usoda ga je peljala od taborišča do taborišča navzgor po italijanskem škornju vse do Gradca. Od tam so ga prestavili v delovno taborišče v Mariboru, kjer je pomagal graditi vojni kompleks tovarne Cefal na Teznem. Pozneje je to postala uspešna tovarna TAM. Skupini vojnih ujetnikov je uspelo vzpostaviti stik s partizani in v oktobru leta 44 tudi pobegniti iz taborišča. Po zelo napornih pohodih s partizanskimi enotami je skupina angleških vojakov narasla na 36. Nekoč je skupina s partizani padla v nemško zasedo, iz katere sta se rešila samo James Paterson, o katerem govori ta resnična zgodba, in neki Novozelandec. Partizanska enota je medtem prešla na Dolenjsko. James-u pa so partizani svetovali, naj ostane pri ljudeh pod Lisco, vedeli so, da tu ni izdajalcev. Najprej se je oglasil pri Razbergerjevih ob poti v Podgorje. Ker daleč naokoli nihče ni znal angleško, so ga takoj povezali z Mirkom Bergantom iz Pekla. Bergant je bil povratnik iz ZDA, kjer je kot rudar delal v Wyomingu – državi v skalnem gorovju. Bergantova domačija je bila preblizu ceste iz Sevnice proti Planini, zato se je James premaknil višje v stransko dolino. Na hrani so ga imeli vsi prebivalci doline. Uredil si je nekaj bunkerjev, od koder je lahko v primeru nemških hajk varno opazoval okolje. Veliko se je zadrževal pri Kranjčevih (tik pod področjem Sonce). Nekoliko udobnejše skrivališče je imel v »šuplnu« hleva Zalezinovih., kjer je samo po sreči ostal živ, ko ga je prav tam presenetila nemška patrulja. Nekoliko udobnejši bunker – votlino si je izdelal nad strugo potočka v Dolgartski hosti. Nemci so nekajkrat stali nad bunkerjem, ne da bi ga odkrili. V začetku spomladi 45 so ga partizani varno peljali do Bele krajine, kjer je z enega od legendarnih partizanskih letališč odletel v Italijo in v svobodo. Po vojni je obiskal te kraje in ljudi pod Lisco kar 3 x. Na enem od obiskov sta bili z njim žena in hčerka. Na zadnjem obisku je bil leta 1985. Šele ob teh ponovnih snidenjih je lahko miren in sproščen občudoval lepoto pokrajine in ugotovil, da so ljudje ostali isti, saj se njih prijaznost ni spremenila.
Govorili smo tudi o dogajanju na tem področju med drugo svetovno vojno. To je bilo brezpotno področje, a so pogosto tod hodili tako partizani kot Nemci. Nekoč 44 leta sta se pojavil – »tako od nikoder« Anglež in so domačini sklepali, da je padalec – pilot. Šele potem se je razkrilo, da je bil ujetnik, ki je pobegnil iz tovarne TAM Maribor v skupini 30-tih. Druge so uglavnem polovili. Zanj pa so sklepali, da je tu nekje, a čeprav so jim prišli čisto blizu, ga niso odkrili. Domačini so skrivali tega ujetnika – James Peterson, ki je bil Avstralec iz Pertha in se je v angleško vojsko javil kot prostovoljec.ujet v Afriki je prepotoval celo Italijo od juga do severa in pristal v Gradcu. Pri Rasberger, sedaj Kunšek – so se najprej oglasili. Pri hiši ni nihče govoril angleško, tako so sklepali, da so zavezniki in ostalo ugibali. Šele Bergant Miha (blizu Zalezina, sosed od Šturbej) je bil povratnik iz Amerike in je znal govoriti angleško. Tam si je v Wayomingu prislužil z rudarjenjem kmetijo v Peklu in Homu. Njegova žena se nikoli ni naučila pravilno slovensko. Bila je Italijanka. V Italijanščini pa se h izgovarja v besedi kot k. Tako sta se pogovarjala: »Mika, a buš jedel jugade al buruvniče?
Avstralca so imeli skritega v štali v »šuplnu«. Hranila ga je cela dolina, največ Kranjčevi, kjer je bilo najbolj varno. Za varnost je imel po gozdu v zemljo zgrajene bunkerje da se je v njih lahko stisnil in, če je prišel v hišo, sedel tako, da je gledal proti vratom. Eno tako jamo – ostanek smo si ogledali - na sosednjem bregu od Zalezinove hiše pa je bila grapa z bunkerjem, kjer se je največkrat skrival – na Dougrškem ( olovoz, globel, potoček) – votlina z desko prekrito z mahom – tam so ga nekajkrat blizu iskali Nemci – stali nad bunkerjem, a ga niso odkrili. Proti koncu vojne pa je odšel najprej v Belo krajino in potem z avionom v Italijanski Bari. Po vojni se je 3 x vrnil, tudi z ženo in odraslo hčerko – zadnjič 1985 leta. Vinko Z. pokazal doma sliko Mici in Mini Bergant slikano 85 leta s J.Petersonom.
Zalezina Vinko se z raznim raziskovanjem ukvarja že 20 let – predvsem kar je v pokoju. Raziskoval je tudi, kako se je na tem področju zmanjšalo prebivalstvo. V tej dolini je nekoč bilo veliko ljudi. Samo Orehovec – 3 domačije – 45 ljudi ob začetku 2.svetovne vojne. Tedaj je bilo na tem področju 125 ljudi, sedaj 15.
Senica Š. je povedal – med vojno – otrok – 1 glaž = izgovorili so e'nglež – po domače in povezali z Anglež.
Besedo unterhund so povezovali z Jugotaninom, kjer je bilo veliko negativnega. »Tač je umrl« - Majcen Jože je, ko so doma pili in si podajali kozarec »podajaš zdravje« - vedno rekel po domače »Tač«(izkrivljeno toč – toči), ko je prišel kozarec do njega in se ga je tako prijel vzdevek Tač.
Vinko Š. je postavil vprašanje Železne jame, a Vinko Z. ne ve.
Glede na patrova dognanja o citatu iz Očenaša: »tako na zemlji, kakor na nebu (in ne v nebesih)« - nam Vinko Z. potrdi, da je po hebrejskem originalu bil potem narejen še grški prevod, iz katerega je preveden Očenaš še v esperanto in tu je še uporabljen izraz na nebu – torej odslikava zvezd z neba na zemljo. Prevod v esperanto je med drugimi prevodi v Jeruzalemu.
Tu se naveže pogovor, da je v Sloveniji 1000 esperantistov, v svetu 20 miljonov. In, da sta bila Tito in Kardelj tudi esperantista. Jezik deluje po sistemu »piši kot govoriš« - osnove ima največ v francoščini, italijanščini in tudi nemščini in da se v tem jeziku lahko zelo dobro izraža. Titova žena Avstrijka Herta Haas se je s Titom spoznala na Lisci, kamor je Tito večkrat prišel. Vinko Z. je spoznal tudi starše od nje. Oče je bil že esperantist in se je tudi naučil slovensko. Vinko Z. pa se je esperanta naučil od njene mame 1975 leta. Priska Haas je od Tita dobila priznanje – bila je učiteljica. Ker je imela slabe oči – se je šla zdravit na vojno bolnico v Beograd, ki je bila takrat zelo priznana. Njena hči je bila velika funkcionarka v KPJ.
Priznan angleški zgodovinar je izjavil, da sta na področju Balkana bila dva velika moža: Aleksander veliki – Makedonski in Tito, ker sta sprte in zelo različne narode znala združiti v uspešno celoviti državo in to je dejstvo.
Vinko Z. je tudi ob tem, da to počne 20 let, rekel: »kdor hoče videti – vidi.«
Povzetek je bil - ob kavi – da je v - sedaj gozdovih – bivših sadovnjakih – sadno drevje še starih sort in bi bilo dobro povprašati, ali to sadjarje, ki zbirajo sadne sorte, to zanimalo. O tem bo povprašal Vinko Š.
Na koncu smo še omenili naslednjo pot, ki je malo »iz plana« - Čagoš pod Studencem – Impoljski graben.
Zaključili smo ob 12.00.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
