16. 11. 2011
Orehovec
Pot se začne na Cerju, kjer smo pustili avtomobile. Namen poti je bil ogled najdišča starih zidov in velikih kamnov. Ravnali smo se po zapiskih Zalezina Vinka.
Zborno mesto kot vedno Rondo v Sevnici. Preverimo, kdo se je opravičil in ali je potrebno še koga počakati. Porazdelimo se v tri avtomobile.
Razveselil nas je lep dan. Čeprav se je rahla meglica držala tudi okoli nas na južnem pobočju Lisce, je bilo zanimivo videti, da je severna pobočja nasproti nas megla ovijala precej više.
Dohiteli smo sredino skupino planincev, ki so bili namenjeni na Lisco, jih pozdravili in se odpeljali malo naprej do naše štartne točke.
Pri kapelici nas je Vinko malo orientiral v prostoru. Pod nami je bila Podgorica.
Kmalu smo pri kmetiji v Zarkah zagledali živali, za katere smo najprej mislili, da so koze. Kmet, ki je delal zunaj, nas je poučil, da so to Kamerunske ovce in nam pokazal še svoje srnaste koze. Irena je pobožala ovna in se potem ni mogla znebiti njegovega močnega vonja. Našli smo divji origano, ki ji je pri tej nadlogi pomagal. Ob poti smo našli travo, ki nam jo je Vinko pokazal že lani. Letos pa nam je še podrobneje pokazal in razložil, kako se iz nje plete peharje.
Na Orehovcu smo našli planoto v gozdu, o kateri pripoveduje Vinko Zalezina. O velikih kamnih smo se spraševali, ali bi se lahko zvalili s hriba. A nekateri so bili kot mize (kot, da so bile obdelane), nekateri v ravni vrsti. Potem pa smo tudi prišli do zida, ki je nedvomno delo človeških rok. Vsi smo bili enotni, da bi bilo dobro dati pobudo za podrobnejše nadaljnje raziskovanje, saj so na njivah v bližini našli tudi lončevino. Vinko Zalezina pa ima tudi dva zanimiva predmeta, ki ju je našel. Te predmete bomo poizkusili tudi videti – potreben bo dogovor o tem. To področje je že prostorsko zaščiteno.
Videli smo tudi vodno zajetje za sevniški vodovod, ki je na novo narejeno – deluje kot kapelica.
Nad kmetijo je jezerce, ki mu ni vidnega dotoka vode. Nad tem jezercem smo opazili divje odlagališče odpadkov večjih predmetov. Vinko se je povzpel in ugotovil, da je to pod kmetijo Vidic v Podgorici. To je že staro odlagališče, ki ga je včasih imela vsaka kmetija. Sedaj pa še mečejo tudi velike predmete, kar sedaj nikakor ni več sprejemljivo.
Še zadnji pogled na Lisco z belo kroglo. Zjutraj nas je nekoliko desno od nje pozdravila luna, predno se je skrila.
Kljub soncu ni bilo dovolj toplo, da bi se ustavili za malico nekje na poti. Na skalni mizi smo le simbolično popili enega domačega kratkega in se podprli z orehi iz naših zalog. Tako smo se na povratku v Rondoju oglasili na kavo. Naredili smo povzetek poti. Barbara pa je naš »financminister« in je pobrala denar za skupne prevoze še od ostalih, ki tega še nismo storili.
Zaključili smo ob 12.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Avtor predstavitve: Ljubo Motore
Klik na posnetku za večjo sliko.
Klik na posnetku za večjo sliko.