21. 12. 2011
|
Šli smo po poti Vinkovih otroških spominov ali po poti spominov iz njegovih otroških dni (polemika, kako bi se bolj prav reklo). A vsi smo razumeli, da ima Vinko na svoje otroštvo lep spomin, ki ga je z veseljem podelil z nami.
Od rondoja smo se odpeljali po štajerski strani do elektrarne Boštanj. V lepem jutru, ki pa je bilo kar mrzlo, smo se takoj namenili v breg do Vinkove domače hiše, kjer sedaj živi sestra. Zraven pa stoji nova hiša Prah Jožeta. Breg je precej strm in sedaj poraščen. Med potjo nas je Vinko opozoril na pot, ki je tudi bolj zapuščena, po kateri je hodil na vlak v Sevnico, ko se je šolal v Brežicah. Povedal je tudi, da je obstajala spodnja in zgornja pot in ker je mama hotela, da so otroci hitro doma, je zahtevala, da hodijo po spodnji poti in ne z ostalimi otroci, ker so se potem zaigrali in tudi kako pogruntali.
Ko smo prihajali na vrh Zajčje gore, se je pokazala Krulejeva zidanica. Nekoč je bila do tu markirana planinska pot in v zidanici je bila tudi štampiljka. Ob tem se nam je porodila misel, da bi na te poti morali opozoriti in dati pobudo Občini, da se napravi kataster starih pešpoti, kar bi omogočilo kasnejšo obnovo. Opuščene okoliške pešpoti bi lahko postale z obnovo tudi turistično zanimive.
Iz veliko strmih travnikov, ki so se prej redno kosili, so sedaj nastale gmajne – področja zarasla z drevjem in grmičevjem.
Ob Krulejevi domačiji smo se spomnili še Krulejeve Ančke, ki je skrbela za gospoda Kruleja in z njim živela.
Na vrhu pri TV pretvorniku smo pogledali naokrog - dejansko se pogled zaokroži – v nasprotni smeri od urinega kazalca: Kum, v ozadju v belini Kamniške – Planjava, Grintavec, …do Kočne, Jatna, Leskovec, Veternik, Topolovec, Laze – Gavžna gora, Gorjanci.
Pri Mastnakovi zidanici smo se ustavili in kot martinčki nastavili soncu, ki je že pregnal najhujši mraz jutra. Iz nahrbtnikov so prikukale praznične dobrote in Elčkino vino, tako smo tudi kot skupina zaključili staro leto v prijetnem druženju.
Ob povratku nas je Pavel Zeme ustavil z prisrčnim vicem. Vinko pa razložil, da je to bila nekoč zidanica Winklerjevih, ki so ustanovili Kopitarno, ker je bil tu najboljši les za kopita v takratni Avstro-Ogerski in družina je še vedno največji kupec kopit v Kopitarni.
Čez travnike na severni strani smo zaokrožili pot in prispeli z druge strani do Vinkove domačije, kjer nas je njegova sestra že pričakala s prazničnimi dobrotami. Po kratkem klepetu in voščilih smo se spustili v dolino.
Ko smo se poslovili od Vinkove sestre in njenega moža, smo si pogledali še travnik, ki je bil nekoč Vinkovo smučišče – za korajžne od vrha ŠŠŠŠŠ…. v dolino.
Ob kavi na Rondoju smo poračunali vse dolgove za prevoz v letošnjem letu. Ko pa je Barbara iz skupnega fonda hotela poračunati zapitek, smo izvedeli, da časti Irena. Tako smo v slovenščini zapeli Vse najboljše. Ker pa je bil Vinko pripravljen snemati, smo se strinjali in ker Irena obiskuje italijanski tečaj, smo se še mi hitro naučili italijansko verzijo in uprizorili generalko, da je na filmčku vse glasno in krasno steklo.
Po novem letu pa novo srečanje.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Od rondoja smo se odpeljali po štajerski strani do elektrarne Boštanj. V lepem jutru, ki pa je bilo kar mrzlo, smo se takoj namenili v breg do Vinkove domače hiše, kjer sedaj živi sestra. Zraven pa stoji nova hiša Prah Jožeta. Breg je precej strm in sedaj poraščen. Med potjo nas je Vinko opozoril na pot, ki je tudi bolj zapuščena, po kateri je hodil na vlak v Sevnico, ko se je šolal v Brežicah. Povedal je tudi, da je obstajala spodnja in zgornja pot in ker je mama hotela, da so otroci hitro doma, je zahtevala, da hodijo po spodnji poti in ne z ostalimi otroci, ker so se potem zaigrali in tudi kako pogruntali.
Ko smo prihajali na vrh Zajčje gore, se je pokazala Krulejeva zidanica. Nekoč je bila do tu markirana planinska pot in v zidanici je bila tudi štampiljka. Ob tem se nam je porodila misel, da bi na te poti morali opozoriti in dati pobudo Občini, da se napravi kataster starih pešpoti, kar bi omogočilo kasnejšo obnovo. Opuščene okoliške pešpoti bi lahko postale z obnovo tudi turistično zanimive.
Iz veliko strmih travnikov, ki so se prej redno kosili, so sedaj nastale gmajne – področja zarasla z drevjem in grmičevjem.
Ob Krulejevi domačiji smo se spomnili še Krulejeve Ančke, ki je skrbela za gospoda Kruleja in z njim živela.
Na vrhu pri TV pretvorniku smo pogledali naokrog - dejansko se pogled zaokroži – v nasprotni smeri od urinega kazalca: Kum, v ozadju v belini Kamniške – Planjava, Grintavec, …do Kočne, Jatna, Leskovec, Veternik, Topolovec, Laze – Gavžna gora, Gorjanci.
Pri Mastnakovi zidanici smo se ustavili in kot martinčki nastavili soncu, ki je že pregnal najhujši mraz jutra. Iz nahrbtnikov so prikukale praznične dobrote in Elčkino vino, tako smo tudi kot skupina zaključili staro leto v prijetnem druženju.
Ob povratku nas je Pavel Zeme ustavil z prisrčnim vicem. Vinko pa razložil, da je to bila nekoč zidanica Winklerjevih, ki so ustanovili Kopitarno, ker je bil tu najboljši les za kopita v takratni Avstro-Ogerski in družina je še vedno največji kupec kopit v Kopitarni.
Čez travnike na severni strani smo zaokrožili pot in prispeli z druge strani do Vinkove domačije, kjer nas je njegova sestra že pričakala s prazničnimi dobrotami. Po kratkem klepetu in voščilih smo se spustili v dolino.
Ko smo se poslovili od Vinkove sestre in njenega moža, smo si pogledali še travnik, ki je bil nekoč Vinkovo smučišče – za korajžne od vrha ŠŠŠŠŠ…. v dolino.
Ob kavi na Rondoju smo poračunali vse dolgove za prevoz v letošnjem letu. Ko pa je Barbara iz skupnega fonda hotela poračunati zapitek, smo izvedeli, da časti Irena. Tako smo v slovenščini zapeli Vse najboljše. Ker pa je bil Vinko pripravljen snemati, smo se strinjali in ker Irena obiskuje italijanski tečaj, smo se še mi hitro naučili italijansko verzijo in uprizorili generalko, da je na filmčku vse glasno in krasno steklo.
Po novem letu pa novo srečanje.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
