23. 11. 2011
|
Podgorje
»V sredo ob 8. uri se dobimo na parkirišču pri Rondoju - obljubljajo nam še lepo vreme.« – nam je sporočil Vinko. Dobili smo se ob osmih, a žal prognoza ni zdržala in je bil že obet, da bomo v megli. Počakali smo tiste, ki so lovili zadnje minute, in le z malo zamudo v treh avtih krenili. Vinko je že napovedal, da sproti poberemo še Darinko.
Šli smo na Veliko Podgorje z avti in parkirali pri cerkvici. Namenili smo se naprej na Njivice, kjer so ljudje še po drugi svetovni vojni živeli. Darinka Avguštin, ki je od tam še hodila v šolo, nam je pripovedovala o takratnem življenju in razložila, kako so ljudje včasih živeli na teh osamljenih gorskih " kmetijah " – bolj kočarijah. Up, da nam bo vreme še dopuščalo uživati razgled z markantne skale v pobočju, je šel »po vodi«, ki so jo tu na srečo imeli pri vsaki hiši.
To se je videlo že pri cerkvici, saj je pogled v nebo kazal temno sivo brezoblično svetlobo. Vlaga je lezla pod obleko in ni nam bilo prijetno stopiti iz toplih avtomobilov. A naša zagnanost in čudovito ivje sta nas vabila. Fotografi bi se ustavili pri vsaki bilki. Bukve so bile kot beloiglaste smreke in vse rastline kot kaktusi. Še moj fotoaparat je »zmrznil« in nehal delati, dokler ni prišel na toplo.
A najprej si je bilo potrebno pogledati zanimivo razvalino ene od kmetij. Še nam, ki smo vedeli, kako so nekoč živeli v hribih, so bile te strmine – sedaj porasle z drevjem – nedoumljive. Kako so lahko živeli na teh pobočjih? In to so bile nekoč njive, na katere si nosil gnoj s košem in »oral« s kopačem. Da vse zemlje ni splaknil naliv v dolino, so jo v vsaki »brazdi« zavarovali s prepletenim vejevjem. A zemlja je bila zelo rodna in jim je tako vračala za njihov trud. Kočarji so ponavadi imeli kakšno kravico in kakšnega prašička, da so ob poljskih pridelkih preživeli. Pri razvalinah je bilo mogočno drevo, ki je še Vinku bila uganka. Na tleh so bili listi bresta. Če je to mogočno drevo brest, je kar velika zanimivost, saj tako mogočnih dreves bresta zaradi holandske brestove bolezni skoraj ni več. O tem, da so tu rasle rože, je pričal »v času izgubljeni« oranžni lampijonček. Na pobočju je skrita še ena taka hiša, pri kateri še rastejo vrtne rože.
Na Njivicah pa nas je čakal Darinkin mož Janko – tako smo vedeli, da se bomo na pol poti lahko tudi pogreli. Vinko je povedal, da se že 4 leta vračajo s pohoda na Lisco na 1. januarja mimo njih. Na dan gozdov pa so v vinogradu posadili vinogradniško hruško.
Od cerkvice bi se moral odpreti pogled na Podgorico, Malo Podgorje in Vedonov hrib. Ko smo prispeli do razpotja v gozdu, pa so se delile poti na Lisco preko Ješivca, na Bohor in na Planino. Od tu so gozdarji do Njivic naredili gozdno cesto.
Ko smo prispeli pred Darinkino staro domačijo, nas je najprej pozdravila lesnača – divja jablana. Po Sloveniji se uporablja izraz lesnika za vso divje sadno drevje. Na sevniškem pa se to loči: lesnača – divja jablana in lesnika – divja hruška.
Nekoč kmetijo je zamenjalo simpatično planinsko zavetišče. Tako smo se, po pozdravu z Jankom, vpisali v knjigo pohodnikov in tudi na zapis vtisov nismo pozabili. Vsak, ki pride nenajavljen, si lahko postreže iz v ta namen postavljene zanimive omarice s krepčilno pijačo. Ker pa je Vinko tu dobro zapisan, je bila cela skupina izredno lepo sprejeta.
Darinka nam razloži, kako je izgledala hiša nekoč – raztegnjeno prilepljena na hrib s črno kuhinjo, hišo in kamro nad štalo. Ko so začeli hoditi v šolo, pa so se preselili v dolino. Sedaj je to zavetišče, v katerega se je že uspelo stlačiti tudi 30 gostov. Prostor ni velik, a je zelo prijeten – v takem vlažno, hladno pustem vremenu pa prav božanski.
Janko in Darinka sta odlična kuharja, kar sta dokazala z bučnim zavitkom, ocvirkovo in porovo pito ter segedinerjem in pečenim kostanjem. Če pričakuješ samo vroč čaj in da boš na toplem pojedel malico iz nahrbtnika, je to veliko presenečenje, za katerega je potrebna še posebna zahvala – za to smo zadolžili Vinka.
Preden smo se spustili v dolino, smo šli še do skale, ki ob lepem vremenu nudi lep razgled. Veliki skalni osamelec, na katerega smo se povzpeli na koncu današnje ture, se nahaja nad Malim Podgorjem na 705 metrov nadmorske višine, imenuje pa se Kolinčeva pečina. Glede pogleda v dolino pa si nisem bila gotova, ali je lažje pogledati v prepad, ko se vidi, kaj je spodaj, ali tako, kot smo jo videli mi – brez dna.
Povzetek poti smo naredili ob kavi na Rondoju. Beseda je nanesla tudi na »s« in »z« - h kateri besedi paše kateri. Nekdo je povedal stavek: »TA STARI ŠKAFEC PUŠČA« - SOGLASNIKI v stavku se vežejo s »S«. SAMOGLASNIKI in »R« pa z »Z« - če sem prav povzela.
Žalostna novica - umrla je naša aktivna članica Angela Čampa, ki smo se je spomnili na postanku na Njivicah. Barbara nas je obvestila o pogrebu, nato smo se dogovorili, da kot skupina sinu izrazimo sožalje.
Zaključili smo ob 12.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
»V sredo ob 8. uri se dobimo na parkirišču pri Rondoju - obljubljajo nam še lepo vreme.« – nam je sporočil Vinko. Dobili smo se ob osmih, a žal prognoza ni zdržala in je bil že obet, da bomo v megli. Počakali smo tiste, ki so lovili zadnje minute, in le z malo zamudo v treh avtih krenili. Vinko je že napovedal, da sproti poberemo še Darinko.
Šli smo na Veliko Podgorje z avti in parkirali pri cerkvici. Namenili smo se naprej na Njivice, kjer so ljudje še po drugi svetovni vojni živeli. Darinka Avguštin, ki je od tam še hodila v šolo, nam je pripovedovala o takratnem življenju in razložila, kako so ljudje včasih živeli na teh osamljenih gorskih " kmetijah " – bolj kočarijah. Up, da nam bo vreme še dopuščalo uživati razgled z markantne skale v pobočju, je šel »po vodi«, ki so jo tu na srečo imeli pri vsaki hiši.
To se je videlo že pri cerkvici, saj je pogled v nebo kazal temno sivo brezoblično svetlobo. Vlaga je lezla pod obleko in ni nam bilo prijetno stopiti iz toplih avtomobilov. A naša zagnanost in čudovito ivje sta nas vabila. Fotografi bi se ustavili pri vsaki bilki. Bukve so bile kot beloiglaste smreke in vse rastline kot kaktusi. Še moj fotoaparat je »zmrznil« in nehal delati, dokler ni prišel na toplo.
A najprej si je bilo potrebno pogledati zanimivo razvalino ene od kmetij. Še nam, ki smo vedeli, kako so nekoč živeli v hribih, so bile te strmine – sedaj porasle z drevjem – nedoumljive. Kako so lahko živeli na teh pobočjih? In to so bile nekoč njive, na katere si nosil gnoj s košem in »oral« s kopačem. Da vse zemlje ni splaknil naliv v dolino, so jo v vsaki »brazdi« zavarovali s prepletenim vejevjem. A zemlja je bila zelo rodna in jim je tako vračala za njihov trud. Kočarji so ponavadi imeli kakšno kravico in kakšnega prašička, da so ob poljskih pridelkih preživeli. Pri razvalinah je bilo mogočno drevo, ki je še Vinku bila uganka. Na tleh so bili listi bresta. Če je to mogočno drevo brest, je kar velika zanimivost, saj tako mogočnih dreves bresta zaradi holandske brestove bolezni skoraj ni več. O tem, da so tu rasle rože, je pričal »v času izgubljeni« oranžni lampijonček. Na pobočju je skrita še ena taka hiša, pri kateri še rastejo vrtne rože.
Na Njivicah pa nas je čakal Darinkin mož Janko – tako smo vedeli, da se bomo na pol poti lahko tudi pogreli. Vinko je povedal, da se že 4 leta vračajo s pohoda na Lisco na 1. januarja mimo njih. Na dan gozdov pa so v vinogradu posadili vinogradniško hruško.
Od cerkvice bi se moral odpreti pogled na Podgorico, Malo Podgorje in Vedonov hrib. Ko smo prispeli do razpotja v gozdu, pa so se delile poti na Lisco preko Ješivca, na Bohor in na Planino. Od tu so gozdarji do Njivic naredili gozdno cesto.
Ko smo prispeli pred Darinkino staro domačijo, nas je najprej pozdravila lesnača – divja jablana. Po Sloveniji se uporablja izraz lesnika za vso divje sadno drevje. Na sevniškem pa se to loči: lesnača – divja jablana in lesnika – divja hruška.
Nekoč kmetijo je zamenjalo simpatično planinsko zavetišče. Tako smo se, po pozdravu z Jankom, vpisali v knjigo pohodnikov in tudi na zapis vtisov nismo pozabili. Vsak, ki pride nenajavljen, si lahko postreže iz v ta namen postavljene zanimive omarice s krepčilno pijačo. Ker pa je Vinko tu dobro zapisan, je bila cela skupina izredno lepo sprejeta.
Darinka nam razloži, kako je izgledala hiša nekoč – raztegnjeno prilepljena na hrib s črno kuhinjo, hišo in kamro nad štalo. Ko so začeli hoditi v šolo, pa so se preselili v dolino. Sedaj je to zavetišče, v katerega se je že uspelo stlačiti tudi 30 gostov. Prostor ni velik, a je zelo prijeten – v takem vlažno, hladno pustem vremenu pa prav božanski.
Janko in Darinka sta odlična kuharja, kar sta dokazala z bučnim zavitkom, ocvirkovo in porovo pito ter segedinerjem in pečenim kostanjem. Če pričakuješ samo vroč čaj in da boš na toplem pojedel malico iz nahrbtnika, je to veliko presenečenje, za katerega je potrebna še posebna zahvala – za to smo zadolžili Vinka.
Preden smo se spustili v dolino, smo šli še do skale, ki ob lepem vremenu nudi lep razgled. Veliki skalni osamelec, na katerega smo se povzpeli na koncu današnje ture, se nahaja nad Malim Podgorjem na 705 metrov nadmorske višine, imenuje pa se Kolinčeva pečina. Glede pogleda v dolino pa si nisem bila gotova, ali je lažje pogledati v prepad, ko se vidi, kaj je spodaj, ali tako, kot smo jo videli mi – brez dna.
Povzetek poti smo naredili ob kavi na Rondoju. Beseda je nanesla tudi na »s« in »z« - h kateri besedi paše kateri. Nekdo je povedal stavek: »TA STARI ŠKAFEC PUŠČA« - SOGLASNIKI v stavku se vežejo s »S«. SAMOGLASNIKI in »R« pa z »Z« - če sem prav povzela.
Žalostna novica - umrla je naša aktivna članica Angela Čampa, ki smo se je spomnili na postanku na Njivicah. Barbara nas je obvestila o pogrebu, nato smo se dogovorili, da kot skupina sinu izrazimo sožalje.
Zaključili smo ob 12.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Avtor predstavitve: Ljubo Motore
Klik na posnetku za večjo sliko.
Klik na posnetku za večjo sliko.
