Ob Savi - 1. 3. 2017
Foto: Vinko Šeško.
Fotokronika Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Vreme nam žal ne ponudi lepega jutra. Od zahoda še prihaja dež, ki naj bi kmalu ponehal. Kljub temu se nas zbere 14 vztrajnih, ki verjamemo, da nam vsaj kavice dež ne odplakne.
Najprej se namenimo v gostišče Rondo, ki pa je še zaprto. Zato stopimo čez cesto.
Z nami je letos že tretji novi član Boris Ladišić, ki je imel pred dvema dnevoma rojstni dan in nas ob kavi razveseli s krofi na pepelnično sredo. »Vse najboljše, Boris!« in »Kolkor kapljic – dežja – tolko let!«
V prijetni družbi – kar mi res smo – preživimo urico in ugotovimo, da je dežja manj. Ne želimo, da se preveč zmočimo, zato izberemo pot ob Savi navzgor in odkrivamo, do kod gre pešpot ob Savi. Najprej gremo od parkirišča na rondoju pod železnico na drugo stran. Nadaljujemo do mosta čez Savo in potem ob Savi do elektrarne in naprej.
Tu pridemo do urejenega dela za sprostitev – klopce in smetnjaki ter dve veliki sidri, ki prav verjetno nista bili uporabljena na Savi – se zdita za to preveliki.
Še malo naprej pa se pot konča v strugi reke. Vodostaj je dosti visok. Tako je marsikateri potoček, ki priteče pod železnico, »zaprt« v strugi z visoko Savo.
Opazovali smo rumeno cvetoče grme, ki se v popkih že odpirajo in dren, ki ima na nekaterih grmih še lepe rdeče jagode.
Preplašili smo tudi nekaj parov račk, ki se že pripravljajo na »ženitev«.
Opazovali smo, kako je zgrajen nasip Save in še dodatni rezervni kanal med nasipom in železnico.
Dež je kmalu ponehal in na povratku je še posijalo sonce.
Tako se tu obrnemo in vrnemo v Sevnico po isti poti. Kljub temu smo hodili blizu 2 ur in pol.
Zaključili ob 11.30 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
Fotokronika Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Vreme nam žal ne ponudi lepega jutra. Od zahoda še prihaja dež, ki naj bi kmalu ponehal. Kljub temu se nas zbere 14 vztrajnih, ki verjamemo, da nam vsaj kavice dež ne odplakne.
Najprej se namenimo v gostišče Rondo, ki pa je še zaprto. Zato stopimo čez cesto.
Z nami je letos že tretji novi član Boris Ladišić, ki je imel pred dvema dnevoma rojstni dan in nas ob kavi razveseli s krofi na pepelnično sredo. »Vse najboljše, Boris!« in »Kolkor kapljic – dežja – tolko let!«
V prijetni družbi – kar mi res smo – preživimo urico in ugotovimo, da je dežja manj. Ne želimo, da se preveč zmočimo, zato izberemo pot ob Savi navzgor in odkrivamo, do kod gre pešpot ob Savi. Najprej gremo od parkirišča na rondoju pod železnico na drugo stran. Nadaljujemo do mosta čez Savo in potem ob Savi do elektrarne in naprej.
Tu pridemo do urejenega dela za sprostitev – klopce in smetnjaki ter dve veliki sidri, ki prav verjetno nista bili uporabljena na Savi – se zdita za to preveliki.
Še malo naprej pa se pot konča v strugi reke. Vodostaj je dosti visok. Tako je marsikateri potoček, ki priteče pod železnico, »zaprt« v strugi z visoko Savo.
Opazovali smo rumeno cvetoče grme, ki se v popkih že odpirajo in dren, ki ima na nekaterih grmih še lepe rdeče jagode.
Preplašili smo tudi nekaj parov račk, ki se že pripravljajo na »ženitev«.
Opazovali smo, kako je zgrajen nasip Save in še dodatni rezervni kanal med nasipom in železnico.
Dež je kmalu ponehal in na povratku je še posijalo sonce.
Tako se tu obrnemo in vrnemo v Sevnico po isti poti. Kljub temu smo hodili blizu 2 ur in pol.
Zaključili ob 11.30 h.
Zapisala Nevenka Vahtar