Ob Savi do Elektrarne Arto-Blanca - 3. 10. 2018
|
Za prenos gradiva o poti kliknite na Download File.
| ||
Sprehod krožka vrednot pri U3 smo tokrat naredili ob Savi od Vranja do elektrarne Blanca.
Čeprav je že oktober, nas je še vedno malo a vendar osem. Pri gostilni Kregl parkiramo. Ogledamo si jelenjad. Nimamo koles, da bi jih odložili v hlod - stojalo, a se zato pofotkamo.
Obalna cesta se zarašča tudi z ambrozijo. a smo opazili, da se premika glede košnje ob cestah. Čeprav se pokrajina že obrača v jesenski čas, se še najdejo cvetljice - nekarere so se preselile iz vrtov. Pozdravim prijateljico, ki je tu doma – žal odhaja od doma, a se zmenimo za kavico naslednjič.
Opazimo, da je na kranjski strani več mest za piknik ob vodi, a žal z dosti plastike.
Rdeči polži se tu kar sprehajajo po poti.
Kozolci so tu še pogosti. Sprašujemo se - česa je tu več - koruze ali sladkega krompirja?
Cilj je dosežen - malica - še malo od Sonje - od prejšnjega tedna - "Hvala, Sonja!"
Ogledamo si še ribjo pot. Sive čaplje nas pozdravljajo ob poti.
Buće še rastejo. Iz teh cvetov ne bo več buč, cvet pa se lahko poje kar takole, da se ga takoj poje surovega. Ko so megle razkajene, so pogledi lahko zelo lepi.
Irena je govorila, da je v Savi veliko rib. Tu nas pozdravi ena jata. Še kozorog na pečinah nas pozdravi.
Ker smo pohitele nazaj - nas časti Ljubica - drugi pa se sprašujemo, kam se nam je mudilo, saj ni pomembna le hoja, temveč tudi videti vse lepo.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Čeprav je že oktober, nas je še vedno malo a vendar osem. Pri gostilni Kregl parkiramo. Ogledamo si jelenjad. Nimamo koles, da bi jih odložili v hlod - stojalo, a se zato pofotkamo.
Obalna cesta se zarašča tudi z ambrozijo. a smo opazili, da se premika glede košnje ob cestah. Čeprav se pokrajina že obrača v jesenski čas, se še najdejo cvetljice - nekarere so se preselile iz vrtov. Pozdravim prijateljico, ki je tu doma – žal odhaja od doma, a se zmenimo za kavico naslednjič.
Opazimo, da je na kranjski strani več mest za piknik ob vodi, a žal z dosti plastike.
Rdeči polži se tu kar sprehajajo po poti.
Kozolci so tu še pogosti. Sprašujemo se - česa je tu več - koruze ali sladkega krompirja?
Cilj je dosežen - malica - še malo od Sonje - od prejšnjega tedna - "Hvala, Sonja!"
Ogledamo si še ribjo pot. Sive čaplje nas pozdravljajo ob poti.
Buće še rastejo. Iz teh cvetov ne bo več buč, cvet pa se lahko poje kar takole, da se ga takoj poje surovega. Ko so megle razkajene, so pogledi lahko zelo lepi.
Irena je govorila, da je v Savi veliko rib. Tu nas pozdravi ena jata. Še kozorog na pečinah nas pozdravi.
Ker smo pohitele nazaj - nas časti Ljubica - drugi pa se sprašujemo, kam se nam je mudilo, saj ni pomembna le hoja, temveč tudi videti vse lepo.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Študijski krožek Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: sedem se nas ob osmih dobi na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), Dani nas čaka pod Vrtačo. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo do Gostilne Kregl v Gornjem Brezovem, kjer parkiramo.
Najprej občudujemo jelenjad na hribu, potem sledi fotografiranje. Na tem mestu je stala gostilna že v 19. stoletju, staro poslopje so morali zaradi dviga nivoja vode podreti, nov lokal pa so odprli 9. decembra 2016. Znani so predvsem po lokalno pridelani hrani, posebni specialiteti pa sta goveji jezik in bikovi prašniki. Naš krožek pa je pri njih že dvakrat užival ob kmečki pojedini.
Počasi se odpravimo po poti ob Savi. Že na začetku v bližini prehoda preko železniške proge smo neprijetno presenečene nad zanemarjenim videzom: med peskom rastejo pravi grmički, ob robu je rastje še bujnejše, vmes pa ogromno invazivne in alergene ambrozije. In tako vse do kozolcev, naprej pa najdemo ambrozijo le poredko.
Preko proge se nam kaže cerkev svetega Urha, katere osnova sega v leto 1581, oltar ima letnico 1755, včasih pa je bilo okrog nje tudi pokopališče. Dani nam pokaže, kje je stala njihova hiša, ki je zdaj zaradi povišanega vodostaja ni več. Hodimo ob njivah, na katerih so v glavnem že pospravljeni pridelki, lep je pa pogled na veliko površino, zasajeno z dvema vrstama radiča.
Na Dolnjem Brezovem smo, ki je od jeseni 2014 samostojna krajevna skupnost s sedežem v občinski stavbi v Sevnici. Veseli smo, ko vidimo, da iz čistilne naprave Inpleta teče v Savo čista voda. Ob tem pa se spomnimo, da je bilo podjetje, ki so ga leta 1982 ustanovile Jutranjka, Komet in Lisca, letos spet uspešno na sejmu v Parizu. V Francijo tudi sicer izvozijo največji delež pletiv za proizvajalce finega ženskega perila.
Že blizu zajezitve Save se nasmejimo ob tabli, ki v bližini objekta prepoveduje čolnarjenje, ribolov in plavanje. Glasno obljubimo, da ne bomo plavali. Sprašujemo pa se tudi, če smo v Avstriji: za opozorilni znak so uporabili kar njihovo zastavo. Vzdrževalci so tu vzorno pokosili brežino, vendar invazivni japonski (češki) dresnik spet poganja, saj zraste tudi do osem centimetrov na dan. Zaduši vse ostalo rastlinje, sicer pa je celo zdravilen in mlade rastline so užitne.
Na dovozu se ustavimo, nazdravimo s Sonjinim sremiškim tepkovcem in pomalicamo.
Hidroelektrarno Arto-Blanca so začeli uporabljati leta 2009, prispeva pa približno en odstotek letne proizvodnje električne energije v Sloveniji. Z njo je povezan žalostni dogodek Zadnji spust po Savi, ko je 3. julija 2008 ob spustu preko še nedograjene elektrarne izgubilo življenje trinajst ljudi. Tiho se zamislimo ob pogledu na spomenik Rudija Stoparja, potem pa sprehodimo še po mostu do ribje steze, ki jo lepo obkroža drevje. V dolžini 680 metrov ribe lahko premagajo višinsko razliko 9,4 metrov, na poti pa imajo tudi dve jezerci za počitek.
Vračamo se po isti poti in ogledujemo to, kar smo pri prihodu mogoče spregledali: čaplje, lokvanje, cerkvico svetega Janeza Krstnika nad Dolnjim Brezovim, ki bi jo lahko tudi kdaj obiskali. Odpira se nam razgled proti Logu in Sevnici, nas pa zvabi vonj kave na teraso Gostilne Kregl, kjer delamo načrte za bodoče pohode.
V treh urah smo prehodili enajst kilometrov in pol.
Zapisala
Romana Ivačič
Zapis lahko preberete tudi v spletnem dnevniku.
Najprej občudujemo jelenjad na hribu, potem sledi fotografiranje. Na tem mestu je stala gostilna že v 19. stoletju, staro poslopje so morali zaradi dviga nivoja vode podreti, nov lokal pa so odprli 9. decembra 2016. Znani so predvsem po lokalno pridelani hrani, posebni specialiteti pa sta goveji jezik in bikovi prašniki. Naš krožek pa je pri njih že dvakrat užival ob kmečki pojedini.
Počasi se odpravimo po poti ob Savi. Že na začetku v bližini prehoda preko železniške proge smo neprijetno presenečene nad zanemarjenim videzom: med peskom rastejo pravi grmički, ob robu je rastje še bujnejše, vmes pa ogromno invazivne in alergene ambrozije. In tako vse do kozolcev, naprej pa najdemo ambrozijo le poredko.
Preko proge se nam kaže cerkev svetega Urha, katere osnova sega v leto 1581, oltar ima letnico 1755, včasih pa je bilo okrog nje tudi pokopališče. Dani nam pokaže, kje je stala njihova hiša, ki je zdaj zaradi povišanega vodostaja ni več. Hodimo ob njivah, na katerih so v glavnem že pospravljeni pridelki, lep je pa pogled na veliko površino, zasajeno z dvema vrstama radiča.
Na Dolnjem Brezovem smo, ki je od jeseni 2014 samostojna krajevna skupnost s sedežem v občinski stavbi v Sevnici. Veseli smo, ko vidimo, da iz čistilne naprave Inpleta teče v Savo čista voda. Ob tem pa se spomnimo, da je bilo podjetje, ki so ga leta 1982 ustanovile Jutranjka, Komet in Lisca, letos spet uspešno na sejmu v Parizu. V Francijo tudi sicer izvozijo največji delež pletiv za proizvajalce finega ženskega perila.
Že blizu zajezitve Save se nasmejimo ob tabli, ki v bližini objekta prepoveduje čolnarjenje, ribolov in plavanje. Glasno obljubimo, da ne bomo plavali. Sprašujemo pa se tudi, če smo v Avstriji: za opozorilni znak so uporabili kar njihovo zastavo. Vzdrževalci so tu vzorno pokosili brežino, vendar invazivni japonski (češki) dresnik spet poganja, saj zraste tudi do osem centimetrov na dan. Zaduši vse ostalo rastlinje, sicer pa je celo zdravilen in mlade rastline so užitne.
Na dovozu se ustavimo, nazdravimo s Sonjinim sremiškim tepkovcem in pomalicamo.
Hidroelektrarno Arto-Blanca so začeli uporabljati leta 2009, prispeva pa približno en odstotek letne proizvodnje električne energije v Sloveniji. Z njo je povezan žalostni dogodek Zadnji spust po Savi, ko je 3. julija 2008 ob spustu preko še nedograjene elektrarne izgubilo življenje trinajst ljudi. Tiho se zamislimo ob pogledu na spomenik Rudija Stoparja, potem pa sprehodimo še po mostu do ribje steze, ki jo lepo obkroža drevje. V dolžini 680 metrov ribe lahko premagajo višinsko razliko 9,4 metrov, na poti pa imajo tudi dve jezerci za počitek.
Vračamo se po isti poti in ogledujemo to, kar smo pri prihodu mogoče spregledali: čaplje, lokvanje, cerkvico svetega Janeza Krstnika nad Dolnjim Brezovim, ki bi jo lahko tudi kdaj obiskali. Odpira se nam razgled proti Logu in Sevnici, nas pa zvabi vonj kave na teraso Gostilne Kregl, kjer delamo načrte za bodoče pohode.
V treh urah smo prehodili enajst kilometrov in pol.
Zapisala
Romana Ivačič
Zapis lahko preberete tudi v spletnem dnevniku.
