Na obisku pri Almi Maksimiljani Karlin in v Mestu pod mestom - 23. 3. 2022
O Almi M. Karlin sem prvič slišala oz. prebrala pred kakšnimi 20 leti, ko sem učencem predstavljala potopis. Sploh nisem mogla verjeti, da se je odpravila pred 103 leti (24. 11. 1919) sama s tako skromno prtljago (pisalni stroj Erika, pletena košara, star kovček) in malo denarja na pot okoli sveta. Piše, da je nameravala potovati le 3 leta. Kaj vse se je pripetilo, da je njeno potovanje trajalo 8 let? Odgovore smo se odločili poiskati v Pokrajinskem muzeju Celje.
11 radovednežev, predvidevam, da takšnih, ki v sebi nosimo željo po potovanjih naše preteklosti ali samo raziskovanju, smo si ogledali zbirko risb, s katerimi je dokumentirala tujerodno cvetje – fotoaparata namreč ni imela. Pa žuželke, kamne, oblačila … Vse to je pošiljala domov in hvala bogu, da se je ohranilo. Med nami je bila kolegica Branka, ki je prebrala skoraj vse njene knjige (22 objavljenih knjig, okoli 40 neobjavljenih, veliko pesmi …), ki pa so ji sloves prinesle šele po smrti. Znala je 10 jezikov, se sama preživljala v glavnem s poučevanjem jezikov, s potovanj pošiljala članke v nemške in japonske časopise, a plačilo je bilo skromno. Samotno in revno je bilo njeno popotovanje. Prav zato je vredna občudovanja!
Igralka Polona Vetrih jo je upodobila na odru (tudi v Sevnici), Veronika Drolc pa v filmu Samotno potovanje.
O Almi smo raziskovali sami, vendar smo se odločili, da v bodoče raje prisluhnemo vodički, saj nas govorjena beseda veliko bolj navduši.
O Almi Karlin:
https://www.pokmuz-ce.si/sl/razstave/stalne-razstave/alma-m-karlin-poti/ .
V Mesto pod mestom (Arheološko razstavišče Celeia) smo se odpravili s simpatično vodičko.
»V kleti Knežjega dvora je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Njena nema, vendar slikovita govorica vabi, da se sprehodite med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta. Ugodna in zaščitena lega ob zavoju reke Savinje, bogato zaledje Savinjske doline in križišče trgovskih poti so naše prednike že v prazgodovini privabili na področje današnjega Celja. Leta 15 pr. n. š. je bilo Noriško kraljestvo, v njegovem sklopu pa tudi oppidum Kéleia, priključeno rimski državi. V letih vladavine cesarja Klavdija (41-54 n. š.), v obdobju, ko je Norik postal rimska prokuratorska provinca, je Celeja med prvimi v provinci dobila status municipija (samostojnega mesta) s polnim imenom Municipium Claudium Celeia. Naslednji dve stoletji sta predstavljali za mesto obdobje največjega razcveta in tudi fizične rasti. V obdobju pozne antike se je Celeia močno zmanjšala, po izteku 5. in v 6. stoletju pa se nekoč cvetoče mesto skoraj ni več omenjalo.« (vir: Celeia - mesto pod mestom, Knežji dvor - Pokrajinski muzej Celje (pokmuz-ce.si)
Celje je bilo v antiki zelo bogato mesto, ki je bilo obloženo z marmorjem s Pohorja, urejena je bila kanalizacija (še danes je uporabljenega 500 m tega kanalizacijskega jaška), vse ceste so bile tlakovane. Obzidje je bilo dolgo skoraj tri kilometre, debelo šest metrov in visoko več kot deset, tudi dvanajst metrov. Imelo je več prebivalcev kot takratna Emona. »Zakladi« mesta pod mestom (talno ogrevanje, kipi, nenavadnih velikosti, rimska freska, miljnik – kamen za označevanje razdalje, kamniti loki …) so nas prevzeli in vzbudili občudovanje do takratnih mojstrov. Najmočnejši vtis pa je naredila mojstrska rekonstrukcija glavne mestne ulice, široke 6 m, s pogledom od zahodnih mestnih vrat proti vzhodu.
Po »podzemlju« smo si privoščili malico, kavo, klepet na toplem marčevskem soncu – DRUŽILI SMO SE! Uživali v SVOBODI!
Zapisala: Jelka Slukan
Fotografije: Drago Slukan
11 radovednežev, predvidevam, da takšnih, ki v sebi nosimo željo po potovanjih naše preteklosti ali samo raziskovanju, smo si ogledali zbirko risb, s katerimi je dokumentirala tujerodno cvetje – fotoaparata namreč ni imela. Pa žuželke, kamne, oblačila … Vse to je pošiljala domov in hvala bogu, da se je ohranilo. Med nami je bila kolegica Branka, ki je prebrala skoraj vse njene knjige (22 objavljenih knjig, okoli 40 neobjavljenih, veliko pesmi …), ki pa so ji sloves prinesle šele po smrti. Znala je 10 jezikov, se sama preživljala v glavnem s poučevanjem jezikov, s potovanj pošiljala članke v nemške in japonske časopise, a plačilo je bilo skromno. Samotno in revno je bilo njeno popotovanje. Prav zato je vredna občudovanja!
Igralka Polona Vetrih jo je upodobila na odru (tudi v Sevnici), Veronika Drolc pa v filmu Samotno potovanje.
O Almi smo raziskovali sami, vendar smo se odločili, da v bodoče raje prisluhnemo vodički, saj nas govorjena beseda veliko bolj navduši.
O Almi Karlin:
https://www.pokmuz-ce.si/sl/razstave/stalne-razstave/alma-m-karlin-poti/ .
V Mesto pod mestom (Arheološko razstavišče Celeia) smo se odpravili s simpatično vodičko.
»V kleti Knežjega dvora je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Njena nema, vendar slikovita govorica vabi, da se sprehodite med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta. Ugodna in zaščitena lega ob zavoju reke Savinje, bogato zaledje Savinjske doline in križišče trgovskih poti so naše prednike že v prazgodovini privabili na področje današnjega Celja. Leta 15 pr. n. š. je bilo Noriško kraljestvo, v njegovem sklopu pa tudi oppidum Kéleia, priključeno rimski državi. V letih vladavine cesarja Klavdija (41-54 n. š.), v obdobju, ko je Norik postal rimska prokuratorska provinca, je Celeja med prvimi v provinci dobila status municipija (samostojnega mesta) s polnim imenom Municipium Claudium Celeia. Naslednji dve stoletji sta predstavljali za mesto obdobje največjega razcveta in tudi fizične rasti. V obdobju pozne antike se je Celeia močno zmanjšala, po izteku 5. in v 6. stoletju pa se nekoč cvetoče mesto skoraj ni več omenjalo.« (vir: Celeia - mesto pod mestom, Knežji dvor - Pokrajinski muzej Celje (pokmuz-ce.si)
Celje je bilo v antiki zelo bogato mesto, ki je bilo obloženo z marmorjem s Pohorja, urejena je bila kanalizacija (še danes je uporabljenega 500 m tega kanalizacijskega jaška), vse ceste so bile tlakovane. Obzidje je bilo dolgo skoraj tri kilometre, debelo šest metrov in visoko več kot deset, tudi dvanajst metrov. Imelo je več prebivalcev kot takratna Emona. »Zakladi« mesta pod mestom (talno ogrevanje, kipi, nenavadnih velikosti, rimska freska, miljnik – kamen za označevanje razdalje, kamniti loki …) so nas prevzeli in vzbudili občudovanje do takratnih mojstrov. Najmočnejši vtis pa je naredila mojstrska rekonstrukcija glavne mestne ulice, široke 6 m, s pogledom od zahodnih mestnih vrat proti vzhodu.
Po »podzemlju« smo si privoščili malico, kavo, klepet na toplem marčevskem soncu – DRUŽILI SMO SE! Uživali v SVOBODI!
Zapisala: Jelka Slukan
Fotografije: Drago Slukan