Okič - 20. 3. 2013
Predstavitev: Ljubo Motore.
Ob 8h se nas je zbralo na rondoju 14. Odpeljali smo se do Okiča. Tokrat ni bila krožna pot, ker to tu ni mogoče. Vodil nas je Ivan Cajner.
Lipoglav, Gerli, Kovač – vasi. Straški hrib, Volčje jame. Zanimiva imena.
Ob kmetiji Božič se spomnimo pokojnega gospodarja, bil je v različnih odborih.
Hrib se imenuje Pesk – teren je peščen, težko so vlekli z vozovi. Vpregli so še več volov in jih kruto priganjali, da so tudi pokleknili, ko niso mogli zvleči.
Na razpotju so sedaj majhne smrečice, prej je bil tu križ, a se ne ve točno, za kaj je bilo tu obeležje.
Na travniku je parcela Grahek Danice. Nasproti pa domačija Oblak Franca.
Brezovec – sedaj kmetija Glavač je bila zelo napredna kmetija.
Agrarna reforma je prinesla delitev parcel revnim. Tako je Ivanova mama dobila travnik. Sedaj ga ima Ivan.
Lepi Dob – graščina vitezov v 13 stoletja. Pred 2.svetovno vojno jo je kupil odvetnik Kobal. Partizani pa so jo požgali. Nasadi češenj in jabolk so bili na tej planoti. Žena je Kobala klicala Žižo. Ivan je pri njih nabiral češnje, ki so jih odpeljali v Jelovec na vlak in v Ljubljano, kjer so jih prodali.
Ivan se še spomni, da je bilo takrat veliko bolh tudi pri takih ljudeh.
Na parceli je kozolec, ki je od gozdne.
Sin Žuška, ki je sedaj lastnik Lepega Doba, redi krave in je začel z gradnjo, pa mu je zmanjkalo denarja in je vse ostalo na začetku.
Kobala je Vinko spoznal kot starčka v 1. tednu službe 1964. leta.
Dr. Kobal je bil v stari Jugoslaviji član Haškega sodišča. Sin je bil politik.
Na posestvu so stanovali Jermančičevi. Gozdno gospodarstvo je prodalo posestvo Žužku – sinu (agronom in kmetuje). GG je pred prodajo nasadila orehe. Ti so še tisto leto pozebli in ostal je pašnik.
Tu sta dva resnično mogočna doba – hrasta (vrhovi se hočejo sušiti, verjetno zaradi suše). Pod hrastoma je čudovit izvir vode. Izvir je mističen in hladen kraj, ker so drevesa tako velika z mogočno krošnjo v ozki globeli. Tako je tu tudi poleti temačno in zelo hladno.
Naokrog se vidi na pretvornik Laze, na Kovačev hrib, daljnovod od Tevč, Kamenško, Osredek pri Krmelju.
Ob poti srečamo zanimivi drevesi z rebrastim deblom – beli gaber.
Z Okiča se vidi preko Vetrnika na Lisco.
Cerkev svete Ane je starejša kot na Topolovcu. Tu je 17. januarja licitacija krač – na Antonovo. K Antonu Puščavniku so molili, ko je bila tu svinjska kuga. Sedaj je na ta dan tu žegnanje.
Pobočje nasproti cerkve se strmo spušča v globel. Veliko je 1 ha. To je pod Cajnerjevo domačijo. Mati in hči (Ivanova babica in mama) – dve ženski sta bili to sposobni obdelovati le s kopačem. Gnoj sta vlačili s sankami.
Ustavili smo se tudi pri rojstni hiši pesnika Antona Umeka Okiškega. Poudarjal je slovenstvo. Ker pa je bil bolj katoliški, po 2. svetovni. vojni ni bil omenjan. Pokopan je na Dunaju – v juniju bo 150 let rojstva. Okiču se je reklo tudi Nakič, Okitsch. Pri hiši je tudi planinski žig Motoretove planinske poti, ki se začne v Sevnici.
Pogledali smo tudi rastišče rumenega sleča in gomilo na Okiču, ki pa je še v raziskovanju.
Današnji dan je bil glede na 1. pomladni dan res razcveten. Ob škrlatnem in zelenem telohu, zvončkih in podleskih, belih in modrih vijolicah, so se najbolj razcvetele dobrote, za katere je poskrbel Ivan. Najprej na domačiji Žužek Franca in Martine in nato še na svojem domu. Ob kavici in čaju se je našel tudi domač kruh in pecivo, gobova juha in žganci ter skutin zavitek. Še in še dobro – za prste oblizniti: Hvala Ivanu in vsem, ki so ob tem sodelovali!
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Lipoglav, Gerli, Kovač – vasi. Straški hrib, Volčje jame. Zanimiva imena.
Ob kmetiji Božič se spomnimo pokojnega gospodarja, bil je v različnih odborih.
Hrib se imenuje Pesk – teren je peščen, težko so vlekli z vozovi. Vpregli so še več volov in jih kruto priganjali, da so tudi pokleknili, ko niso mogli zvleči.
Na razpotju so sedaj majhne smrečice, prej je bil tu križ, a se ne ve točno, za kaj je bilo tu obeležje.
Na travniku je parcela Grahek Danice. Nasproti pa domačija Oblak Franca.
Brezovec – sedaj kmetija Glavač je bila zelo napredna kmetija.
Agrarna reforma je prinesla delitev parcel revnim. Tako je Ivanova mama dobila travnik. Sedaj ga ima Ivan.
Lepi Dob – graščina vitezov v 13 stoletja. Pred 2.svetovno vojno jo je kupil odvetnik Kobal. Partizani pa so jo požgali. Nasadi češenj in jabolk so bili na tej planoti. Žena je Kobala klicala Žižo. Ivan je pri njih nabiral češnje, ki so jih odpeljali v Jelovec na vlak in v Ljubljano, kjer so jih prodali.
Ivan se še spomni, da je bilo takrat veliko bolh tudi pri takih ljudeh.
Na parceli je kozolec, ki je od gozdne.
Sin Žuška, ki je sedaj lastnik Lepega Doba, redi krave in je začel z gradnjo, pa mu je zmanjkalo denarja in je vse ostalo na začetku.
Kobala je Vinko spoznal kot starčka v 1. tednu službe 1964. leta.
Dr. Kobal je bil v stari Jugoslaviji član Haškega sodišča. Sin je bil politik.
Na posestvu so stanovali Jermančičevi. Gozdno gospodarstvo je prodalo posestvo Žužku – sinu (agronom in kmetuje). GG je pred prodajo nasadila orehe. Ti so še tisto leto pozebli in ostal je pašnik.
Tu sta dva resnično mogočna doba – hrasta (vrhovi se hočejo sušiti, verjetno zaradi suše). Pod hrastoma je čudovit izvir vode. Izvir je mističen in hladen kraj, ker so drevesa tako velika z mogočno krošnjo v ozki globeli. Tako je tu tudi poleti temačno in zelo hladno.
Naokrog se vidi na pretvornik Laze, na Kovačev hrib, daljnovod od Tevč, Kamenško, Osredek pri Krmelju.
Ob poti srečamo zanimivi drevesi z rebrastim deblom – beli gaber.
Z Okiča se vidi preko Vetrnika na Lisco.
Cerkev svete Ane je starejša kot na Topolovcu. Tu je 17. januarja licitacija krač – na Antonovo. K Antonu Puščavniku so molili, ko je bila tu svinjska kuga. Sedaj je na ta dan tu žegnanje.
Pobočje nasproti cerkve se strmo spušča v globel. Veliko je 1 ha. To je pod Cajnerjevo domačijo. Mati in hči (Ivanova babica in mama) – dve ženski sta bili to sposobni obdelovati le s kopačem. Gnoj sta vlačili s sankami.
Ustavili smo se tudi pri rojstni hiši pesnika Antona Umeka Okiškega. Poudarjal je slovenstvo. Ker pa je bil bolj katoliški, po 2. svetovni. vojni ni bil omenjan. Pokopan je na Dunaju – v juniju bo 150 let rojstva. Okiču se je reklo tudi Nakič, Okitsch. Pri hiši je tudi planinski žig Motoretove planinske poti, ki se začne v Sevnici.
Pogledali smo tudi rastišče rumenega sleča in gomilo na Okiču, ki pa je še v raziskovanju.
Današnji dan je bil glede na 1. pomladni dan res razcveten. Ob škrlatnem in zelenem telohu, zvončkih in podleskih, belih in modrih vijolicah, so se najbolj razcvetele dobrote, za katere je poskrbel Ivan. Najprej na domačiji Žužek Franca in Martine in nato še na svojem domu. Ob kavici in čaju se je našel tudi domač kruh in pecivo, gobova juha in žganci ter skutin zavitek. Še in še dobro – za prste oblizniti: Hvala Ivanu in vsem, ki so ob tem sodelovali!
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar