Okrog Radeč - 6. 2. 2019
Prebudimo se v sončno jutro, ki pa je precej sveže. Prvi del skupine se zbere na rondoju. V Radečah Pr' Veseljak pa se pridruživa še Janko in Nevenka.
Podamo se najprej na pokopališče, kjer se ustavimo pri grobni kapeli Gutmanstalovih. Romana nam poda nekaj zanimivosti iz te zgodovine. Gremo mimo groba nun Usmiljenk in družine Krisper – gospod je bil direktor Papirnice pred vojno in žena je po vojni – kot vdova začela z glasbeno šolo v Radečah – klavir.
Odločimo se tudi za sončno pot preko Dobrave in mimo čebelarja Ludvika Kosa, ki je tudi ljubiteljski slikar. Ker sta njegova psa tako glasna, nas pride pozdraviti in nas pogosti s svojo domačo medico. Za svoj med se trudi, da je ekološki. V medico pa dodaja tudi propolis. Pokaže nam dve svoji sliki. Žal smo preumazani, da bi si v hiši pogledali njegove slike. Romana mu je predlagala, da pripravi razstavo v sevniški knjižnici. Se bo pozanimala za prost termin. Če pa pridemo poleti, pa bomo tudi vstopili.
Poti, ki smo jih iskali in bi šli malo skozi gozd, nismo našli in tudi zaradi blata, smo ostali na cesti, se dvignili skoraj do lovske in strelske koče, a tam opazili cesto navzdol in šli do zadnje kmetije na cesti in naprej skozi gozd, da smo prišli na glavno cesto skozi Radeče in pri jezu šli na cesto skozi Brijone in na obalo na kavico.
Za naslednjič so predlogi – Jarice na Bohorju – se Romana še pozanima. V Radečah je tudi varianta na Jelovo z Njivic in čez Stari grad nazaj. Ogled 400 palčkov. Še en predlog v Krško in nazaj do Brestanice peš. Je tudi varianta od Hrastnika do Radeč po kranjski strani. Tu bi lahko vključili še vožnjo čez Savo s cicko – žičnico.
Skupno smo bili na pohodu 3 ure.
Zapisala Nevenka Vahtar
Po mojih podatkih iz telefona smo prehodili 14956 korakov to je 10 km in 50 metrov porabili pa 324 kalorij - lp Dani
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Podamo se najprej na pokopališče, kjer se ustavimo pri grobni kapeli Gutmanstalovih. Romana nam poda nekaj zanimivosti iz te zgodovine. Gremo mimo groba nun Usmiljenk in družine Krisper – gospod je bil direktor Papirnice pred vojno in žena je po vojni – kot vdova začela z glasbeno šolo v Radečah – klavir.
Odločimo se tudi za sončno pot preko Dobrave in mimo čebelarja Ludvika Kosa, ki je tudi ljubiteljski slikar. Ker sta njegova psa tako glasna, nas pride pozdraviti in nas pogosti s svojo domačo medico. Za svoj med se trudi, da je ekološki. V medico pa dodaja tudi propolis. Pokaže nam dve svoji sliki. Žal smo preumazani, da bi si v hiši pogledali njegove slike. Romana mu je predlagala, da pripravi razstavo v sevniški knjižnici. Se bo pozanimala za prost termin. Če pa pridemo poleti, pa bomo tudi vstopili.
Poti, ki smo jih iskali in bi šli malo skozi gozd, nismo našli in tudi zaradi blata, smo ostali na cesti, se dvignili skoraj do lovske in strelske koče, a tam opazili cesto navzdol in šli do zadnje kmetije na cesti in naprej skozi gozd, da smo prišli na glavno cesto skozi Radeče in pri jezu šli na cesto skozi Brijone in na obalo na kavico.
Za naslednjič so predlogi – Jarice na Bohorju – se Romana še pozanima. V Radečah je tudi varianta na Jelovo z Njivic in čez Stari grad nazaj. Ogled 400 palčkov. Še en predlog v Krško in nazaj do Brestanice peš. Je tudi varianta od Hrastnika do Radeč po kranjski strani. Tu bi lahko vključili še vožnjo čez Savo s cicko – žičnico.
Skupno smo bili na pohodu 3 ure.
Zapisala Nevenka Vahtar
Po mojih podatkih iz telefona smo prehodili 14956 korakov to je 10 km in 50 metrov porabili pa 324 kalorij - lp Dani
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Deset nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ko se zberemo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in se s tremi avtomobili odpeljemo v Radeče. Pri Gostilni & pizzeriji Pr´Veseljak nas čakata Nevenka, Janko in - sonce.
Med bloki in hišami se vzpnemo do pokopališča, kjer obiščemo kapelo iz leta1890 (obnova 2012) - počivališče plemiške družine Gutmannsthal-Benvenuti (treh članov), ki je živela in delovala v Radečah med letoma 1853 in 1926. Ludvik (1810 – 1890) je bil doktor prava. Naslov je podedoval po očimu Benvenutiju. Bil je konzul, državni uradnik, veleposestnik, poslanec v Kranjskem deželnem zboru, član Kranjske kmetijske družbe in si je prizadeval za naprednejšo kmetijsko politiko. Na svojih posestvih je uvajal stroje, uporabljal nova semena. Soproga Marija je slikala, umrla 1900. Sin Georg – umrl v Avstriji 1892, prenešen v Radeče. Hči Marija – umrla v Nemčiji 1936. Sin Nikolaj – umrl v Novem mestu kot usmiljeni brat 1943 in je tudi tam pokopan. Družina je pustila opazno sled na področju dobrodelnosti, gospodarskega razvoja in podpiranju dejavnosti Cerkve. Poleg gradu Turn iz 15. stoletja je imela v lasti tudi graščino in park Dvor Hotemež iz 16. stoletja, pa tudi grad in posestva v Boštanju. Tudi sicer je bilo in delno še je veliko gradov v Radečah in okolici: na vzpetini nad naseljem je grad stal že v 13. stoletju, danes je samo še nekaj razvalin.
Gremo mimo groba nun usmiljenk, ki so kupile graščino Dvor na Hotemežu, Nevenka pa nam pokaže tudi spomenik družine Krisper – gospod je bil direktor Papirnice pred vojno in žena je po vojni kot vdova začela z glasbeno šolo v Radečah – klavir.
Janko pove zanimivo zgodbo o posebnežu iz Radeč, ki je vedno pomagal utrjevati skakalnico v Planici, ob areticiji (po krivem je bil obdolžen kraje) pa je zaradi poškodb postal invalid.
Dvigujemo se po Dobravi in uživamo v razgledih v savsko dolino, pa proti Žebniku in Kumu. Ko se začnemo spuščati, se nad nami spreletavajo manjše jate pinož, po potjo pa opazimo veliko čebeljih panjev. Kosovi nas pogostijo z medico, Ludvik Kos pa nam pokaže dva akvarela in takoj si zaželimo razstavo njegovih del v Sevnici, mogoče v Knjižnici Sevnica.
Spuščamo se v dolino potoka Rapovšca, ki je desni pritok Sopote. Ko jo prečkamo, opazimo v vodi rdečkaste kamne, Boris pove, da je to zaradi vsebnosti mangana. Lado ve tudi povedati, da z manganom lahko oplemenitimo železo. Napotimo se navkreber po cesti ob hudourniški strugi, ki izgleda neprehodna. Že skoraj na vrhu vzpona proti Močilnemu malo postojimo in se okrepimo.
Malo više nas očara razgled na Radeče, tik pod nami je del s Papirnico Muflon. Po gozdni poti se spustimo v dolino, kjer najdemo spomladanske žafrane. Ob poti je bilo tudi veliko trobentic, v dolini in na vrtnih gredah tudi malih zvončkov. Se je pomlad že začela? Postojimo na mostu preko Sopote, se spomnimo mlinov, žag in mizarskih delvnic, ki jih je včasih gnala ta voda, potem pa smo že na poti k Veseljaku.
Razdrobimo se v dve skupini in z Marto odkrijeva še eno znamenitost: avto z najinimi inicialkami. V lokalu ob toplih napitkih delamo načrte za naslednje tedne: jarice na Bohorju, sprehod okrog naselja Orehovo, pohod ob Savi iz Krškega v Brestanico ... Veliko je odvisno od vremena.
Zapisala
Romana Ivačič
Podrobnosti v spletnem dnevniku.
Med bloki in hišami se vzpnemo do pokopališča, kjer obiščemo kapelo iz leta1890 (obnova 2012) - počivališče plemiške družine Gutmannsthal-Benvenuti (treh članov), ki je živela in delovala v Radečah med letoma 1853 in 1926. Ludvik (1810 – 1890) je bil doktor prava. Naslov je podedoval po očimu Benvenutiju. Bil je konzul, državni uradnik, veleposestnik, poslanec v Kranjskem deželnem zboru, član Kranjske kmetijske družbe in si je prizadeval za naprednejšo kmetijsko politiko. Na svojih posestvih je uvajal stroje, uporabljal nova semena. Soproga Marija je slikala, umrla 1900. Sin Georg – umrl v Avstriji 1892, prenešen v Radeče. Hči Marija – umrla v Nemčiji 1936. Sin Nikolaj – umrl v Novem mestu kot usmiljeni brat 1943 in je tudi tam pokopan. Družina je pustila opazno sled na področju dobrodelnosti, gospodarskega razvoja in podpiranju dejavnosti Cerkve. Poleg gradu Turn iz 15. stoletja je imela v lasti tudi graščino in park Dvor Hotemež iz 16. stoletja, pa tudi grad in posestva v Boštanju. Tudi sicer je bilo in delno še je veliko gradov v Radečah in okolici: na vzpetini nad naseljem je grad stal že v 13. stoletju, danes je samo še nekaj razvalin.
Gremo mimo groba nun usmiljenk, ki so kupile graščino Dvor na Hotemežu, Nevenka pa nam pokaže tudi spomenik družine Krisper – gospod je bil direktor Papirnice pred vojno in žena je po vojni kot vdova začela z glasbeno šolo v Radečah – klavir.
Janko pove zanimivo zgodbo o posebnežu iz Radeč, ki je vedno pomagal utrjevati skakalnico v Planici, ob areticiji (po krivem je bil obdolžen kraje) pa je zaradi poškodb postal invalid.
Dvigujemo se po Dobravi in uživamo v razgledih v savsko dolino, pa proti Žebniku in Kumu. Ko se začnemo spuščati, se nad nami spreletavajo manjše jate pinož, po potjo pa opazimo veliko čebeljih panjev. Kosovi nas pogostijo z medico, Ludvik Kos pa nam pokaže dva akvarela in takoj si zaželimo razstavo njegovih del v Sevnici, mogoče v Knjižnici Sevnica.
Spuščamo se v dolino potoka Rapovšca, ki je desni pritok Sopote. Ko jo prečkamo, opazimo v vodi rdečkaste kamne, Boris pove, da je to zaradi vsebnosti mangana. Lado ve tudi povedati, da z manganom lahko oplemenitimo železo. Napotimo se navkreber po cesti ob hudourniški strugi, ki izgleda neprehodna. Že skoraj na vrhu vzpona proti Močilnemu malo postojimo in se okrepimo.
Malo više nas očara razgled na Radeče, tik pod nami je del s Papirnico Muflon. Po gozdni poti se spustimo v dolino, kjer najdemo spomladanske žafrane. Ob poti je bilo tudi veliko trobentic, v dolini in na vrtnih gredah tudi malih zvončkov. Se je pomlad že začela? Postojimo na mostu preko Sopote, se spomnimo mlinov, žag in mizarskih delvnic, ki jih je včasih gnala ta voda, potem pa smo že na poti k Veseljaku.
Razdrobimo se v dve skupini in z Marto odkrijeva še eno znamenitost: avto z najinimi inicialkami. V lokalu ob toplih napitkih delamo načrte za naslednje tedne: jarice na Bohorju, sprehod okrog naselja Orehovo, pohod ob Savi iz Krškega v Brestanico ... Veliko je odvisno od vremena.
Zapisala
Romana Ivačič
Podrobnosti v spletnem dnevniku.