Opera za tri groše - 21. 3. 2025
Opera za 3 groše - spet malo kulture v Ljubljani. prva predstava po premijeri.
Opera, ki to pravzaprav ni. Ni ne drama, ne mjuzikel. In obenem je vsega nekaj v sodobni preobleki po cca 100 letih, ko je nastala.
Še vedno pa je tema "kot nova" - tistega, ki res nič nima, je treba še bilj potlačiti. Skupina tistih, ki bi vsaj malo zaslužili "dobi" šefa, ki jim pobere večino zaslužka. Tisti, ki ima pod sabo kriminal, pa "lobira" vsepovprek in nazadnje je za to še odlikovan in dobi vidni položaj. To je tudi današnji svet.
Orkester Opere vse to spremlja. Številčna zasedba nastopajočih pa se trudi vse to najbolje prikazati. Scena je stalno gibljiva ali od pomožnih delavcev iz ozadja ali pa kar od igralcev. Tudi viden pogled v realno zaoderje je zavestno izpeljan. Ko igralci "masovno" želijo nekaj "izpeljati", se na drugi strani odra dogaja svetlobna animacija, ki "javnost" pritegne nase. Meni pa je bil res lep del "risanja na črno platno" z "belo kredo" - nastanejo virtualne kulise, ki so mi bile res všeč.
Pol urice za "kavico" smo dobili pred predstavo in si tako privoščili še kanček Ljubljane.
Predstava je res dolga in oddaljenost od doma tudi zahteva svoj čas.
Besedilo in posnetki: Nevenka Vahtar
Opera, ki to pravzaprav ni. Ni ne drama, ne mjuzikel. In obenem je vsega nekaj v sodobni preobleki po cca 100 letih, ko je nastala.
Še vedno pa je tema "kot nova" - tistega, ki res nič nima, je treba še bilj potlačiti. Skupina tistih, ki bi vsaj malo zaslužili "dobi" šefa, ki jim pobere večino zaslužka. Tisti, ki ima pod sabo kriminal, pa "lobira" vsepovprek in nazadnje je za to še odlikovan in dobi vidni položaj. To je tudi današnji svet.
Orkester Opere vse to spremlja. Številčna zasedba nastopajočih pa se trudi vse to najbolje prikazati. Scena je stalno gibljiva ali od pomožnih delavcev iz ozadja ali pa kar od igralcev. Tudi viden pogled v realno zaoderje je zavestno izpeljan. Ko igralci "masovno" želijo nekaj "izpeljati", se na drugi strani odra dogaja svetlobna animacija, ki "javnost" pritegne nase. Meni pa je bil res lep del "risanja na črno platno" z "belo kredo" - nastanejo virtualne kulise, ki so mi bile res všeč.
Pol urice za "kavico" smo dobili pred predstavo in si tako privoščili še kanček Ljubljane.
Predstava je res dolga in oddaljenost od doma tudi zahteva svoj čas.
Besedilo in posnetki: Nevenka Vahtar
