Ostrež in Konjšica - 2. 10. 2019
Več posnetkov Nevenke Vahtar.
Izlet študijskega krožka Spoznavanje vrednot in Sredinih fotografov.
Izlet študijskega krožka Spoznavanje vrednot in Sredinih fotografov.
Kar nekaj sred spomladi in zdaj v septembru je bilo s slabim vremenom in izlet na Konjšico se nam je dolgo odmikal. Za to sredo pa smo rekli, da gremo tudi, če prekle padajo. Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) niso, niti deževalo ni. Sedem nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, trije od Sredinih fotografov in s tremi avtomobili krenemo na pot.
Na Vrhovem poberemo Janka, ki je zaslužen za ta izlet, njegova Regina pa mu za popotnico daje neke velike količine hrane. V Radečah čaka še Nevenka in zdaj smo vsi: dvanajst apostolov. Od Zidanega Mosta do Hrastnika potrpežljivo čakamo pri dveh semaforjih na zoženih delih ceste, v Hrastniku pa se podamo čez most preko Save in nadaljujemo vožnjo mimo Trbovelj, Zagorja do Renk, kjer pa se začnemo vzpenjati po ozki cesti, ki je na nekaterih delih prav vklesana v skale. Nekdaj je bila vas dostopna le po strmih stezah in v Wikipediji lahko preberemo:
Anton Medved (1869–1910), slovenski pesnik, dramatik in duhovnik, Finžgarjev prijatelj, je bil v letih 1900 –1905 tamkajšnji župnik in je v konjšiškem župnišču ustanovil šolo. Za Konjšico je rekel: »Če ti na Triglavu spodrsne, se samo ubiješ, tu pa se najprej ubiješ, potem pa v Savi še utoneš.« Škofu Jegliču pa je razložil, kako priti sem: »Gor se pride po vseh štirih, dol pa po riti.« Potem so napravili malo širšo gozdno poto do Save, leta 1976 pa je bila zgrajena cesta iz Renk (4 – 5 kilometrov), ki so jo leta 1992 asfaltirali.
Na potoku Smeškovec je bilo včasih veliko mlinov, zdaj stoji samo že Vodenikov in tik nad njim v obnovljenem mlinu na številki Konjšica 1 prebivata zakonca Amon: Milan je upokojeni strojevodja in prijatelj našega Janka, Jožica pa upokojena učiteljica, ki je nekaj časa službovala v podružnični šoli Konjšica. Pričakata nas s "ta kratkim" častitljive starosti, dišečo kavo, zraven pa so takoj še sladke dobrote iz kuhinje Jankove žene Regine.
Milan predlaga, da čim prej odrinemo na Ostrež: najprej se peljemo po zelo strmi cesti, potem pa nas čaka pourni vzpon na vrh. Že na slemenu, kjer parkiramo, se odpirajo lepi razgledi, obsije pa nas tudi sonce. Široka pot nas popelje preko travnika, na levi pod gozdom občudujemo lepo urejeno hišico in tam imamo dve možnosti: po bolj položni stezi ali bolj strmi. Odločimo se za strmo kot pravi romarji, na ličnem kozolčku pa preberemo misel Pavle Voje, pesnice domačinke: In sreča se na božjo pot odpravi k sveti Katarini na Ostrež. Steza se lepo dviga po gozdu, na levi strani pa naletimo na kapelico, kjer naj bi Marija po ljudskem izročilu točila solze, s katerimi so lahko zdravili živino. Valvazor pa omenja studenec z vodo, ki zdravi ljudi.
Tik pod vrhom Ostreža ali Divje gore (856m) stoji cerkev svete Katarine, ki naj bi jo zgradili zaradi zaobljube. Graščakov sin se je želel poročiti s kmečkim dekletom, pa oče tega ni dovolil. Nesrečni par je "zdrsnil" s skale in se ubil. Oče naj bi potem dal narediti cerkev in jo posvetil sveti Katarini, ki naj vsem izprosi zdravo pamet. Na stranskih oltarjih sta sveta Uršula in sveta Apolonija. Druga zgodba pravi, naj bi cerkev najprej stala na Prevegu. Zaradi razuzdanosti ljudi je sveta Katarina ukazala, da sta jo ponoči dva črna vola zvlekla na Ostrež. Najprej ni imela zvonov, med neko hudo nevihto pa so domačini slišali zvonenje in kasneje kupili zvonove. Od leta 1983 cerkev postopoma obnavljajo.
Povzpnemo se na skalnati vrh, skozi "okno" občudujemo razgled na Polšnik, pod cerkvijo pa še na njegovo okolico. Vrnemo se k avtomobilom in Milan ima za nas še eno poslastico: po kar dolgi poti se zapeljemo čisto na rob vasi, kjer Končarjevi v veliki ogradi gojijo damjake. Ti sicer v strahu pred nami zbežijo, nam pa ostane pogled na vzorno urejeno domačijo in izpod oddajnikov krasen razgled na Zagorje. Sonce še vedno sije.
Zdaj pa v središče vasi na nadmorski višini 485 metrov, najvišja kmetija pa leži kakšnih 300 metrov višje. Vas, ki trenutno šteje nekaj nad sto prebivalcev, naj bi nastala pred 400 do 450 leti z naselitvijo dveh tlačanskih družin na obrobje graščine. Izvor imena: v fevdalni dobi se je odvijal promet po Savi s splavi, ki so jih vlekli konji. Te je bilo treba nahraniti in poganjali so jih v hrib KONJ - ŠIC - a. Ljudje so se preživljali s hribovskim poljedelstvom, živino, oglarjenjem, spravilom lesa, žganjem apna ... Mnogo jih je iskalo delo v dolini: na železnici, v rudniku, do koder so jih vodile strme, težko dostopne poti. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko prebivalcev izseljenih, po njej pa se je začela obnova domov.
Središče vasi je ob baročni cerkvi svetega Jerneja. Prvič omenjena 1573, kasneje dozidavana. Na s soncem obsijanim pokopališču poiščemo grob Carlosa Kleiberja in Stanke Brezovar, na katerem raste bujna vrtnica. Dirigent Carlos Kleiber (1930 – 2004), po rodu je bil Avstrijec, rodil pa se je v Berlinu. Poročen je bil z baletno plesalko Stanko Brezovar (1937 - 2003, umrla sedem mesecev pred Carlosom), katere starši izhajajo od tod (rudarska družina). Želela je študirati germanistiko, a je prevladal balet. Carlos je študiral kemijo, kot sin dirigenta se je tudi on posvetil dirigiranju. S Stanko se je spoznal v Düsseldorfu, imata sina in hčer. Rak prostate, ampak nenadna smrt – sum na samomor. Oba pokopana v Konjšici. Sin in hči živita v Nemčiji. Spominsko sobo v nekdanji mežnariji so odprli 5. julija 2005 ob 75. obletnici rojstva Carlosa Kleiberja s koncertom kvarteta Dunajskih filharmonikov. Več let zaporedoma so prirejali v Konjšici spominske koncerte (Slovenska filharmonija, Bavarski državni orkester ….). Ogledamo si cerkev, potem pa se sprehodimo mimo nekdanje šole, v kateri že pet let ni več pouka, do spominske sobe. Ob zvokih prijetne resne glasbe si ogledamo dokumentacijo iz življenja dirigenta, ki sta mu ta vas in Slovenija prirasla k srcu. Pogled nam uhaja tudi v breg, kjer sta imela zakonca Kleiber svojo hiško.
Vračamo se k Amonovim, kjer nas čaka bogata malica na žlico: slastna enolončnica in široki rezanci, za povrh pa še sirov zavitek in kava. Zraven pa vino in Reginine ter Jankove dobrote. Gostimo se pod nadstreškom, potem pa zagrmi in se ulije. Umaknemo se v prijetno jedilnico, kjer klepetamo o kraju in ljudeh. Amonova nista domačina, dala pa sta temu kraju svoj veliki poklon v obliki knjig Konjšica pred ogledalom in Konjšica skozi čas. Polistamo še po knjigi, v kateri je Milan natančno opisal vse kmetije v vasi: res lepo darilu kraju, v katerem živita z ženo. Sicer majhen kraj, ki pa je velik, ne samo zaradi Kleiberjevih, ampak takih, kot sta Milan in Jožica Amon. Hvaležni smo, da smo z njima spoznavali vas in gostoljubje ljudi v njej.
Vračamo se po isti poti, kot smo prišli: ves čas dežuje, Sava pa je narasla in ima barvo bele kave. Kakšno srečo smo imeli z vremenom dopoldne!
Zapisala
Romana Ivačič
PODROBNOSTI V SPLETNEM DNEVNIKU.
Na Vrhovem poberemo Janka, ki je zaslužen za ta izlet, njegova Regina pa mu za popotnico daje neke velike količine hrane. V Radečah čaka še Nevenka in zdaj smo vsi: dvanajst apostolov. Od Zidanega Mosta do Hrastnika potrpežljivo čakamo pri dveh semaforjih na zoženih delih ceste, v Hrastniku pa se podamo čez most preko Save in nadaljujemo vožnjo mimo Trbovelj, Zagorja do Renk, kjer pa se začnemo vzpenjati po ozki cesti, ki je na nekaterih delih prav vklesana v skale. Nekdaj je bila vas dostopna le po strmih stezah in v Wikipediji lahko preberemo:
Anton Medved (1869–1910), slovenski pesnik, dramatik in duhovnik, Finžgarjev prijatelj, je bil v letih 1900 –1905 tamkajšnji župnik in je v konjšiškem župnišču ustanovil šolo. Za Konjšico je rekel: »Če ti na Triglavu spodrsne, se samo ubiješ, tu pa se najprej ubiješ, potem pa v Savi še utoneš.« Škofu Jegliču pa je razložil, kako priti sem: »Gor se pride po vseh štirih, dol pa po riti.« Potem so napravili malo širšo gozdno poto do Save, leta 1976 pa je bila zgrajena cesta iz Renk (4 – 5 kilometrov), ki so jo leta 1992 asfaltirali.
Na potoku Smeškovec je bilo včasih veliko mlinov, zdaj stoji samo že Vodenikov in tik nad njim v obnovljenem mlinu na številki Konjšica 1 prebivata zakonca Amon: Milan je upokojeni strojevodja in prijatelj našega Janka, Jožica pa upokojena učiteljica, ki je nekaj časa službovala v podružnični šoli Konjšica. Pričakata nas s "ta kratkim" častitljive starosti, dišečo kavo, zraven pa so takoj še sladke dobrote iz kuhinje Jankove žene Regine.
Milan predlaga, da čim prej odrinemo na Ostrež: najprej se peljemo po zelo strmi cesti, potem pa nas čaka pourni vzpon na vrh. Že na slemenu, kjer parkiramo, se odpirajo lepi razgledi, obsije pa nas tudi sonce. Široka pot nas popelje preko travnika, na levi pod gozdom občudujemo lepo urejeno hišico in tam imamo dve možnosti: po bolj položni stezi ali bolj strmi. Odločimo se za strmo kot pravi romarji, na ličnem kozolčku pa preberemo misel Pavle Voje, pesnice domačinke: In sreča se na božjo pot odpravi k sveti Katarini na Ostrež. Steza se lepo dviga po gozdu, na levi strani pa naletimo na kapelico, kjer naj bi Marija po ljudskem izročilu točila solze, s katerimi so lahko zdravili živino. Valvazor pa omenja studenec z vodo, ki zdravi ljudi.
Tik pod vrhom Ostreža ali Divje gore (856m) stoji cerkev svete Katarine, ki naj bi jo zgradili zaradi zaobljube. Graščakov sin se je želel poročiti s kmečkim dekletom, pa oče tega ni dovolil. Nesrečni par je "zdrsnil" s skale in se ubil. Oče naj bi potem dal narediti cerkev in jo posvetil sveti Katarini, ki naj vsem izprosi zdravo pamet. Na stranskih oltarjih sta sveta Uršula in sveta Apolonija. Druga zgodba pravi, naj bi cerkev najprej stala na Prevegu. Zaradi razuzdanosti ljudi je sveta Katarina ukazala, da sta jo ponoči dva črna vola zvlekla na Ostrež. Najprej ni imela zvonov, med neko hudo nevihto pa so domačini slišali zvonenje in kasneje kupili zvonove. Od leta 1983 cerkev postopoma obnavljajo.
Povzpnemo se na skalnati vrh, skozi "okno" občudujemo razgled na Polšnik, pod cerkvijo pa še na njegovo okolico. Vrnemo se k avtomobilom in Milan ima za nas še eno poslastico: po kar dolgi poti se zapeljemo čisto na rob vasi, kjer Končarjevi v veliki ogradi gojijo damjake. Ti sicer v strahu pred nami zbežijo, nam pa ostane pogled na vzorno urejeno domačijo in izpod oddajnikov krasen razgled na Zagorje. Sonce še vedno sije.
Zdaj pa v središče vasi na nadmorski višini 485 metrov, najvišja kmetija pa leži kakšnih 300 metrov višje. Vas, ki trenutno šteje nekaj nad sto prebivalcev, naj bi nastala pred 400 do 450 leti z naselitvijo dveh tlačanskih družin na obrobje graščine. Izvor imena: v fevdalni dobi se je odvijal promet po Savi s splavi, ki so jih vlekli konji. Te je bilo treba nahraniti in poganjali so jih v hrib KONJ - ŠIC - a. Ljudje so se preživljali s hribovskim poljedelstvom, živino, oglarjenjem, spravilom lesa, žganjem apna ... Mnogo jih je iskalo delo v dolini: na železnici, v rudniku, do koder so jih vodile strme, težko dostopne poti. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko prebivalcev izseljenih, po njej pa se je začela obnova domov.
Središče vasi je ob baročni cerkvi svetega Jerneja. Prvič omenjena 1573, kasneje dozidavana. Na s soncem obsijanim pokopališču poiščemo grob Carlosa Kleiberja in Stanke Brezovar, na katerem raste bujna vrtnica. Dirigent Carlos Kleiber (1930 – 2004), po rodu je bil Avstrijec, rodil pa se je v Berlinu. Poročen je bil z baletno plesalko Stanko Brezovar (1937 - 2003, umrla sedem mesecev pred Carlosom), katere starši izhajajo od tod (rudarska družina). Želela je študirati germanistiko, a je prevladal balet. Carlos je študiral kemijo, kot sin dirigenta se je tudi on posvetil dirigiranju. S Stanko se je spoznal v Düsseldorfu, imata sina in hčer. Rak prostate, ampak nenadna smrt – sum na samomor. Oba pokopana v Konjšici. Sin in hči živita v Nemčiji. Spominsko sobo v nekdanji mežnariji so odprli 5. julija 2005 ob 75. obletnici rojstva Carlosa Kleiberja s koncertom kvarteta Dunajskih filharmonikov. Več let zaporedoma so prirejali v Konjšici spominske koncerte (Slovenska filharmonija, Bavarski državni orkester ….). Ogledamo si cerkev, potem pa se sprehodimo mimo nekdanje šole, v kateri že pet let ni več pouka, do spominske sobe. Ob zvokih prijetne resne glasbe si ogledamo dokumentacijo iz življenja dirigenta, ki sta mu ta vas in Slovenija prirasla k srcu. Pogled nam uhaja tudi v breg, kjer sta imela zakonca Kleiber svojo hiško.
Vračamo se k Amonovim, kjer nas čaka bogata malica na žlico: slastna enolončnica in široki rezanci, za povrh pa še sirov zavitek in kava. Zraven pa vino in Reginine ter Jankove dobrote. Gostimo se pod nadstreškom, potem pa zagrmi in se ulije. Umaknemo se v prijetno jedilnico, kjer klepetamo o kraju in ljudeh. Amonova nista domačina, dala pa sta temu kraju svoj veliki poklon v obliki knjig Konjšica pred ogledalom in Konjšica skozi čas. Polistamo še po knjigi, v kateri je Milan natančno opisal vse kmetije v vasi: res lepo darilu kraju, v katerem živita z ženo. Sicer majhen kraj, ki pa je velik, ne samo zaradi Kleiberjevih, ampak takih, kot sta Milan in Jožica Amon. Hvaležni smo, da smo z njima spoznavali vas in gostoljubje ljudi v njej.
Vračamo se po isti poti, kot smo prišli: ves čas dežuje, Sava pa je narasla in ima barvo bele kave. Kakšno srečo smo imeli z vremenom dopoldne!
Zapisala
Romana Ivačič
PODROBNOSTI V SPLETNEM DNEVNIKU.