Ostrožnik in Vrtačnica - 22. 2. 2017
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Najprej je Vinkovo vabilo po mailu: V sredo, 22.februarja, vas vabim na Ostrožnik in Vrtačnico.. Pot bomo začeli v bližini nad Pipanom. Priložen je zemljevid poti.
Tako smo ob 8. uri zbrani – nas 16 in smo najprej obveščeni, da smo po pohodu povabljeni h Gelci na kavico s posladkom.
Druga informacija, da imam s seboj anketo srednješolca, ki prosi za pomoč.
Po priloženih Ireninih podatkih se vidi, da je pot tokrat malo krajša – tudi zato, ker na koncu ni več poti, po kateri smo želeli iti.
Že na začetku poti nas pri prvi kmetiji ustavi ograda za jelenjad, ki jo tu redijo. Tako zavijemo okrog ograde, ki je prazna. Jelenjad je le v enem delu ograde. Tu pa opazimo izvir, ki mu rečejo zaganjalka, ker se voda najprej nabira in, ko doseže odgovarjajoči pritisk, steče skozi cev.
Pogovarjamo se o kmetijah, ki so sedaj na sredi strmega hriba zapuščene. Bogatejši kmetje so imeli bolj položne njive in so jih obdelovali z živino. Revnejši – bajtarji, pa so imeli kočico in njive v bregu. Vse se je obdelovalo z motiko in prenašalo v košu. Tu se Vinko pošali, da je on s take kmetije in je zato ostal majhen. Spomni nas tudi na 2 ženički, mimo katerih kmetije smo šli, in sta imeli pod kozolcem na vozu za zimo veliko kostanja. Bil je bistven za preživetje. Suhljad, dračje so pobirali po gozdu. Sadno drevje so ponavadi tudi imeli. Tako so se skromno preživeli in imeli svoj mir.
Ko pridemo na odprto in obenem na sonce, se pogled odpre na Rudenik in na Prapretno. Levo pa se skriva Lisca.
Pred nami je tudi na nasprotni strani Sevnične globel s slapovi, ki Vinka mika, da bi jo prehodil, a je zelo strma in bi potreboval primernega soplezalca. Tu smo na meji z občino Planina.
Že ob povratku se na desno odpre pogled na Planino.
Namenjeni smo mimo vikenda Poldeta Zeliča, ki je že pokojni. Sedaj za to skrbita sinova.
Stara hiša približno 100 m višje pa je bila od Karoline Križnik, ki je dočakala dobrih 99 let in stari del hiše je star blizu 150 let. Sedanji lastniki hišo obnavljajo in tudi v okolici imajo več miz z klopmi, ki so na soncu in v senci in tudi po izgledu je vsak sklop drugačen. Tisti v gozdu pa – če si v tišini – tudi primeren za opazovanje divjadi.
Tu imajo tudi lovci sprožilec za glinaste golobe.
Ker ne moremo naprej po predvideni poti, ki se je Vinko spominja izpred 20 let, se vrnemo na izhodiščno pot in na glavno cesto, od koder moramo po njej še malo do avtomobilov.
Zadnji postanek – po planu – pri Gelci. Tu pa nas čaka nekaj kratkega, bolj ženskega, čajček in krofi in Sahar rezine, ki jih oplemenitimo še s kavico.
Istočasno pa še izpolnimo anketo, ki jo srednješolec potrebuje za šolo, in raziskuje odnose starejše generacije z mladimi.
Čeprav ima Gelca rojstni dan v septembru, ko se mi ne družimo, smo ji sedaj zapeli vse najboljše za leto . . . in pol, naj ji bo lepo še dolgo.
Zaključili ob 12.00.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irena - da še ubesedim podatke naše današnje hoje:
9.616 korakov
5 km, 769 m
1 ura, 41 minut
381 kalorij
Bolj skromno kot sicer, a še vedno boljše kot nič.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Najprej je Vinkovo vabilo po mailu: V sredo, 22.februarja, vas vabim na Ostrožnik in Vrtačnico.. Pot bomo začeli v bližini nad Pipanom. Priložen je zemljevid poti.
Tako smo ob 8. uri zbrani – nas 16 in smo najprej obveščeni, da smo po pohodu povabljeni h Gelci na kavico s posladkom.
Druga informacija, da imam s seboj anketo srednješolca, ki prosi za pomoč.
Po priloženih Ireninih podatkih se vidi, da je pot tokrat malo krajša – tudi zato, ker na koncu ni več poti, po kateri smo želeli iti.
Že na začetku poti nas pri prvi kmetiji ustavi ograda za jelenjad, ki jo tu redijo. Tako zavijemo okrog ograde, ki je prazna. Jelenjad je le v enem delu ograde. Tu pa opazimo izvir, ki mu rečejo zaganjalka, ker se voda najprej nabira in, ko doseže odgovarjajoči pritisk, steče skozi cev.
Pogovarjamo se o kmetijah, ki so sedaj na sredi strmega hriba zapuščene. Bogatejši kmetje so imeli bolj položne njive in so jih obdelovali z živino. Revnejši – bajtarji, pa so imeli kočico in njive v bregu. Vse se je obdelovalo z motiko in prenašalo v košu. Tu se Vinko pošali, da je on s take kmetije in je zato ostal majhen. Spomni nas tudi na 2 ženički, mimo katerih kmetije smo šli, in sta imeli pod kozolcem na vozu za zimo veliko kostanja. Bil je bistven za preživetje. Suhljad, dračje so pobirali po gozdu. Sadno drevje so ponavadi tudi imeli. Tako so se skromno preživeli in imeli svoj mir.
Ko pridemo na odprto in obenem na sonce, se pogled odpre na Rudenik in na Prapretno. Levo pa se skriva Lisca.
Pred nami je tudi na nasprotni strani Sevnične globel s slapovi, ki Vinka mika, da bi jo prehodil, a je zelo strma in bi potreboval primernega soplezalca. Tu smo na meji z občino Planina.
Že ob povratku se na desno odpre pogled na Planino.
Namenjeni smo mimo vikenda Poldeta Zeliča, ki je že pokojni. Sedaj za to skrbita sinova.
Stara hiša približno 100 m višje pa je bila od Karoline Križnik, ki je dočakala dobrih 99 let in stari del hiše je star blizu 150 let. Sedanji lastniki hišo obnavljajo in tudi v okolici imajo več miz z klopmi, ki so na soncu in v senci in tudi po izgledu je vsak sklop drugačen. Tisti v gozdu pa – če si v tišini – tudi primeren za opazovanje divjadi.
Tu imajo tudi lovci sprožilec za glinaste golobe.
Ker ne moremo naprej po predvideni poti, ki se je Vinko spominja izpred 20 let, se vrnemo na izhodiščno pot in na glavno cesto, od koder moramo po njej še malo do avtomobilov.
Zadnji postanek – po planu – pri Gelci. Tu pa nas čaka nekaj kratkega, bolj ženskega, čajček in krofi in Sahar rezine, ki jih oplemenitimo še s kavico.
Istočasno pa še izpolnimo anketo, ki jo srednješolec potrebuje za šolo, in raziskuje odnose starejše generacije z mladimi.
Čeprav ima Gelca rojstni dan v septembru, ko se mi ne družimo, smo ji sedaj zapeli vse najboljše za leto . . . in pol, naj ji bo lepo še dolgo.
Zaključili ob 12.00.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irena - da še ubesedim podatke naše današnje hoje:
9.616 korakov
5 km, 769 m
1 ura, 41 minut
381 kalorij
Bolj skromno kot sicer, a še vedno boljše kot nič.