Otvoritev študijskega leta 2015/2016 - 6. 10. 2015
Franc Sever - Franta je bil gost nove sezone U3 Sevnica 15/16.
Najprej smo 13. študijsko leto začeli s kulturo ob obeležitvi 70 let konca II. Svet. Vojne. V programu smo sodelovali:
Pevski zbor U3nek s harmonikarjem, pesnice Nevenka Vahtar, Mihaela Zahrastnik, Anica Perme, Gabrijela Kolar, Vida Križnik in Sinjo Jezernik.
Po pestro izpolnjenem kulturnem programu, ki se je dotaknil vseh vidikov narodno osvobodilnega boja, civilistov – izgnancev, posledic vojne in 70 letnega miru, se je dogajanje preselilo z odra na parter, kjer je Sinjo Jezernik skozi knjigo Franca Severja »Trenutki odločitev«, skušal njegovo življenje približati še nam v prijetnem in živahnem intervjuju.
Franta – prvoborec in iskren domoljub je odraščal v Grosupljem. Takrat ko je bil otrok, je bil v kraju le en radio. Poslušal je pravljice, ki jih je pripovedoval sošolcem, učiteljica pa ga je spodbujala k boljšemu govorništvu.
Rad ima ptice. V mladih letih so šoje tudi pekli. So bile pa tudi dobre za opozorila, saj so ob približevanju postale zelo glasne.
Ana Gale in Franc Perme sta ga zaznamovala. Anina življenska zgodba pa je bila tragedija. Bila je pesnica, pisateljica, domoljub, dobro je poznala politiko.
Njegov odnos do očeta – oče ga je učil vse dobro, ob pravem času se postaviti na pravo stran. Čeprav nista imela preveč pristen stik. Ko je začel nadaljnje šolanje, se je začela okupacija. Ustanovi je Koroški odred po 9 mesecih.Ko je prišel Stalin, se je odred razformiral. Leskovška Luko je srečal v delavnici v Ljubljani.
Oče je bil Majstrov borec. Mati je bila še večji domoljub.
Svojo prvo ljubezen je skrival tudi pred očetom – pred vojno. Zanj je ljubezen nekaj posebnega, je poseben del življenja.
Kaj je po njegovem pripeljalo do vojne? Mladina se je skušala vključevati v tok življenja in ga spreminjati.
V vojni je imel tudi srečo, še posebno, ko je zatajilo orožje – se ni sprožilo in je bila naredba istočasno preklicana. Sprašuje se tudi o samomorih, ki se dogajajo.
Doma je imel tudi kužka. A pri partizanih še prav posebnega. Ta je bil najdenček, ki so ga izšolali, da je opozarjal na nevarnost. Ko so ga naučili, so to znanje tudi preverili in je delovalo – opozarjal je na zasedo. Na žalost, pa je prestregel kroglo, ki je bila zanj usodna.
Ob koncu vojne je šel na pogajanja z ustaši kot operativni oficir, kar je bilo zelo tvegano in nevarno. Priti so morali skozi 80000 ustašev. Peljali so se s horkom. Vozil je nemški šofer. Imeli so ob osebnem orožju še protiavionski mitraljez. To je bilo v bližini Slovenj Gradca, Šentjanža. Šoferju so naročili naj ostane v avtu. On je na vse odgovarjal z »Jawoll! Zato so ga tudi klicali Javol. Čeprav so ustaši zahtevali da predajo orožje, tega nisi hoteli in so z osebnim orožjem šli na pogajanja. On si je ponujeno kavo z glavnim ustaškim oficirjem zamenjal, če bi bila slučajno zastrupljena. Ker so se za povratek še bilj bali, je zahteval, da jih spremlja general.
Na koncu vojne so jih poslali v Vojvodino, to je pomenilo propad slovenske vojske in nastanek JLA. Zato so bili zelo žalostni. Veliko pristnih stikov je takrat izginilo. Slovenščina se je iz vojske izrinila. Iz šolanja v Rusiji se je vračal ob nepravem času spora Tito – Stalin. Tako je imel stalno obveščevalno službo za seboj, ker so se bali, če je podlegel rusom in postal njihov vohun. Takrat se je rodil Informbiro.
Pred vojno je bila katoliška cerkev močna, razlike podeželje – mesto pa velike. Bili so Sokoli in Orli in delili so se na cerkvene in komunistične. Največja napaka cerkve je bila takrat, da se ni vključila v osvobodilni boj. Žrtev bi bilo veliko manj.
Velik problem so bile izdaje – brat – brata. Vsak je bil lahko sovražnik. Problem izdajalcev je bil, da niso imeli pravega cilja.
Zanimivost – predno si šel v partizane, si moral na zdravniški pregled, če si za borbo sposoben. Pri partizanih je bila od vsega začetka prisotna tudi kultura: Matej Bor je prišel k skupini 11-ih partizanov in bral pesmi o grosupeljski četi.
Nasvet očeta: vedno imej nekaj pot »ta zadnjo«. Streljaj le oborožene. Čuvaj se žensk in pijače. Čuvaj se denarja in zlatnine – da te kdo ne podkupi.
4 občine so ga predlagale za narodnega heroja, a se je predlog »nekje založil«. Za narodnega heroja je pomembno, da je pošten, korajžen in da je preživel.
Dilema v njem – kmečki fant – puška – ubijati ljudi. To je bil hud prelom. V partizanih je bila huda sramota, če nisi bil dovolj korajžen. Strahopetnosti nisi smel pokazati.
Bila je lakota, strah za domače, ki jih ni videl 2 leti. Zagon mu je dalo 350 ljudi, pri 20 letih – vzdrževati moralo, za kar je bilo potrebno zagotoviti tako hrano kot počitek.
Ker so obveščevalci hoteli o njem izvedeti skrito, so mu podtikali ženske, ker se je rad družil z njimi.
Jezeršek, Metelko, Majcen so se dogovarjali, da bi Titovo lovsko avionsko enoto predali rusom – prebegnili. On je dobil pravočasno to informacijo, da je lahko pravilno ukrepal.
Ali ga je zanimala politika? »V politiko gredo najslabši ljudje!« je njegov odločni odgovor.
Stanje v Sloveniji sedaj?
Njegov pogled na to stanje je žalosten: Kaj je sedaj boljša vrednota od SFRJ? 1991 smo bili vsi za samostojnost. Kaj je sedaj nastalo? Slovenci smo oropani vsega.
Na koncu intervjuja smo se mu zahvalili s sliko Sevniškega gradu – darilo – izdelek naših slikarjev.
Njegov zaključek: »Nikoli več vojne! Bodimo mirovniki! Sedaj je hujše kot pred II. Svet. Vojno!«
Povzetek Nevenka Vahtar
Najprej smo 13. študijsko leto začeli s kulturo ob obeležitvi 70 let konca II. Svet. Vojne. V programu smo sodelovali:
Pevski zbor U3nek s harmonikarjem, pesnice Nevenka Vahtar, Mihaela Zahrastnik, Anica Perme, Gabrijela Kolar, Vida Križnik in Sinjo Jezernik.
Po pestro izpolnjenem kulturnem programu, ki se je dotaknil vseh vidikov narodno osvobodilnega boja, civilistov – izgnancev, posledic vojne in 70 letnega miru, se je dogajanje preselilo z odra na parter, kjer je Sinjo Jezernik skozi knjigo Franca Severja »Trenutki odločitev«, skušal njegovo življenje približati še nam v prijetnem in živahnem intervjuju.
Franta – prvoborec in iskren domoljub je odraščal v Grosupljem. Takrat ko je bil otrok, je bil v kraju le en radio. Poslušal je pravljice, ki jih je pripovedoval sošolcem, učiteljica pa ga je spodbujala k boljšemu govorništvu.
Rad ima ptice. V mladih letih so šoje tudi pekli. So bile pa tudi dobre za opozorila, saj so ob približevanju postale zelo glasne.
Ana Gale in Franc Perme sta ga zaznamovala. Anina življenska zgodba pa je bila tragedija. Bila je pesnica, pisateljica, domoljub, dobro je poznala politiko.
Njegov odnos do očeta – oče ga je učil vse dobro, ob pravem času se postaviti na pravo stran. Čeprav nista imela preveč pristen stik. Ko je začel nadaljnje šolanje, se je začela okupacija. Ustanovi je Koroški odred po 9 mesecih.Ko je prišel Stalin, se je odred razformiral. Leskovška Luko je srečal v delavnici v Ljubljani.
Oče je bil Majstrov borec. Mati je bila še večji domoljub.
Svojo prvo ljubezen je skrival tudi pred očetom – pred vojno. Zanj je ljubezen nekaj posebnega, je poseben del življenja.
Kaj je po njegovem pripeljalo do vojne? Mladina se je skušala vključevati v tok življenja in ga spreminjati.
V vojni je imel tudi srečo, še posebno, ko je zatajilo orožje – se ni sprožilo in je bila naredba istočasno preklicana. Sprašuje se tudi o samomorih, ki se dogajajo.
Doma je imel tudi kužka. A pri partizanih še prav posebnega. Ta je bil najdenček, ki so ga izšolali, da je opozarjal na nevarnost. Ko so ga naučili, so to znanje tudi preverili in je delovalo – opozarjal je na zasedo. Na žalost, pa je prestregel kroglo, ki je bila zanj usodna.
Ob koncu vojne je šel na pogajanja z ustaši kot operativni oficir, kar je bilo zelo tvegano in nevarno. Priti so morali skozi 80000 ustašev. Peljali so se s horkom. Vozil je nemški šofer. Imeli so ob osebnem orožju še protiavionski mitraljez. To je bilo v bližini Slovenj Gradca, Šentjanža. Šoferju so naročili naj ostane v avtu. On je na vse odgovarjal z »Jawoll! Zato so ga tudi klicali Javol. Čeprav so ustaši zahtevali da predajo orožje, tega nisi hoteli in so z osebnim orožjem šli na pogajanja. On si je ponujeno kavo z glavnim ustaškim oficirjem zamenjal, če bi bila slučajno zastrupljena. Ker so se za povratek še bilj bali, je zahteval, da jih spremlja general.
Na koncu vojne so jih poslali v Vojvodino, to je pomenilo propad slovenske vojske in nastanek JLA. Zato so bili zelo žalostni. Veliko pristnih stikov je takrat izginilo. Slovenščina se je iz vojske izrinila. Iz šolanja v Rusiji se je vračal ob nepravem času spora Tito – Stalin. Tako je imel stalno obveščevalno službo za seboj, ker so se bali, če je podlegel rusom in postal njihov vohun. Takrat se je rodil Informbiro.
Pred vojno je bila katoliška cerkev močna, razlike podeželje – mesto pa velike. Bili so Sokoli in Orli in delili so se na cerkvene in komunistične. Največja napaka cerkve je bila takrat, da se ni vključila v osvobodilni boj. Žrtev bi bilo veliko manj.
Velik problem so bile izdaje – brat – brata. Vsak je bil lahko sovražnik. Problem izdajalcev je bil, da niso imeli pravega cilja.
Zanimivost – predno si šel v partizane, si moral na zdravniški pregled, če si za borbo sposoben. Pri partizanih je bila od vsega začetka prisotna tudi kultura: Matej Bor je prišel k skupini 11-ih partizanov in bral pesmi o grosupeljski četi.
Nasvet očeta: vedno imej nekaj pot »ta zadnjo«. Streljaj le oborožene. Čuvaj se žensk in pijače. Čuvaj se denarja in zlatnine – da te kdo ne podkupi.
4 občine so ga predlagale za narodnega heroja, a se je predlog »nekje založil«. Za narodnega heroja je pomembno, da je pošten, korajžen in da je preživel.
Dilema v njem – kmečki fant – puška – ubijati ljudi. To je bil hud prelom. V partizanih je bila huda sramota, če nisi bil dovolj korajžen. Strahopetnosti nisi smel pokazati.
Bila je lakota, strah za domače, ki jih ni videl 2 leti. Zagon mu je dalo 350 ljudi, pri 20 letih – vzdrževati moralo, za kar je bilo potrebno zagotoviti tako hrano kot počitek.
Ker so obveščevalci hoteli o njem izvedeti skrito, so mu podtikali ženske, ker se je rad družil z njimi.
Jezeršek, Metelko, Majcen so se dogovarjali, da bi Titovo lovsko avionsko enoto predali rusom – prebegnili. On je dobil pravočasno to informacijo, da je lahko pravilno ukrepal.
Ali ga je zanimala politika? »V politiko gredo najslabši ljudje!« je njegov odločni odgovor.
Stanje v Sloveniji sedaj?
Njegov pogled na to stanje je žalosten: Kaj je sedaj boljša vrednota od SFRJ? 1991 smo bili vsi za samostojnost. Kaj je sedaj nastalo? Slovenci smo oropani vsega.
Na koncu intervjuja smo se mu zahvalili s sliko Sevniškega gradu – darilo – izdelek naših slikarjev.
Njegov zaključek: »Nikoli več vojne! Bodimo mirovniki! Sedaj je hujše kot pred II. Svet. Vojno!«
Povzetek Nevenka Vahtar
| 15_16u3_začetek.docx |
| u3_program_oktober_2015.docx |
| vida_križnik.docx |
| mihela_zahrastnik.doc |
