Pečje - 13. 12. 2017
Na rondoju se zberemo – 12, 4-je čakajo, se pridružijo, na parkirišču pri blokih na Vrtači, kjer pustimo avtomobile. V gostišču pa se nam potem pridružijo še štirje.
Najprej nas razveseli Boris z božičnim darilom, ki smo ga vsi veseli.
Vreme se nas usmili in čeprav je bolj na dež – ne pada. Tako je pot prijetna na hrib do cerkvice, tu se nam pridruži muc, ki bi šel kar z nami, a ga gospodarja prideta z avtom iskat.
Na poti je tudi lep – ličen vikend – kot stara hiška.
V tej cerkvici sv. Marjete na Pečju še nismo bili. Vidijo se neki prizidki. Menda je precej starejša, kot pričajo letnice na steni – 1848 in 1969, ko je menda zadnjič obnovljena. Ugotavljamo, da je tudi na zelo dobrem energetskem polju.
Od tu se spustimo na cesto, ki vodi na Žigarski vrh – hrib vidimo v daljavi, čeprav je vidljivost slaba. Sneg je še nižji kot nizka oblačnost, a s tem je pokrajina lepša.
Pri Kreglu nas miza že čaka in ko se zahvalimo vsem za pomoč pri delu krožka, nas razveseli še Boris z jamsko vodico – »likerjem jamskih škratov«.
Še ob mojem malem darilcu z lahkoto počakamo kmečko pojedino, ki je dober uvod za klepet in zabavo z vici, ki se ob kavici lepo razvleče.
Potem se ob železnici po poti vrnemo do Vrtače, kjer se do naslednjega tedna poslovimo. Romani in Judith je sprehod prekratek in se vrneta v Sevnico peš.
Dogovor je, da o priliki lepega snega in uporabne ceste, ter sonca na Lisci, en pohod namenimo temu. Če pa ne bo sprememb, pa gremo na zadnji letošnji pohod na Zajčjo goro.
Končali smo ob 12.45 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irenini podatki:
6.178 korakov
5 km, 181 m
1 ura, 12 min
352 porabljenih kalorij (ne piše, koliko smo jih pojedli)
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Najprej nas razveseli Boris z božičnim darilom, ki smo ga vsi veseli.
Vreme se nas usmili in čeprav je bolj na dež – ne pada. Tako je pot prijetna na hrib do cerkvice, tu se nam pridruži muc, ki bi šel kar z nami, a ga gospodarja prideta z avtom iskat.
Na poti je tudi lep – ličen vikend – kot stara hiška.
V tej cerkvici sv. Marjete na Pečju še nismo bili. Vidijo se neki prizidki. Menda je precej starejša, kot pričajo letnice na steni – 1848 in 1969, ko je menda zadnjič obnovljena. Ugotavljamo, da je tudi na zelo dobrem energetskem polju.
Od tu se spustimo na cesto, ki vodi na Žigarski vrh – hrib vidimo v daljavi, čeprav je vidljivost slaba. Sneg je še nižji kot nizka oblačnost, a s tem je pokrajina lepša.
Pri Kreglu nas miza že čaka in ko se zahvalimo vsem za pomoč pri delu krožka, nas razveseli še Boris z jamsko vodico – »likerjem jamskih škratov«.
Še ob mojem malem darilcu z lahkoto počakamo kmečko pojedino, ki je dober uvod za klepet in zabavo z vici, ki se ob kavici lepo razvleče.
Potem se ob železnici po poti vrnemo do Vrtače, kjer se do naslednjega tedna poslovimo. Romani in Judith je sprehod prekratek in se vrneta v Sevnico peš.
Dogovor je, da o priliki lepega snega in uporabne ceste, ter sonca na Lisci, en pohod namenimo temu. Če pa ne bo sprememb, pa gremo na zadnji letošnji pohod na Zajčjo goro.
Končali smo ob 12.45 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irenini podatki:
6.178 korakov
5 km, 181 m
1 ura, 12 min
352 porabljenih kalorij (ne piše, koliko smo jih pojedli)
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Danes se študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje izjemoma zbira ob devetih, ampak na običajnem mestu: parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Zapeljemo se do naselja Pod Vrtačo, kjer se nas zbere 16, v Gostilni Kregl pa nas je skupaj okroglo 20.
Napotimo se proti prehodu preko železnico, vendar še pred njim zavijemo na levo v hrib. Na zaćetku se pot hitro dviga, potem zravna, na koncu pa je spet bolj strma. Preko Save gledamo Log, ob poti je križ, v gozdu pa na žalost kar veliko večjih kosovnih odpadkov. Pri hišah na Pečju nas pozdravijo psi in mačke, mi pa razmišljamo o tem, kakšen je dovoz po strmi cesti, kadar zmrzuje.
Še vedno se počasi vzpenjamo, občudujemo lepo hiško, potem pa še razgled proti Sevnici, ki ga pa delno zastira megla, pomešana s paro iz tovarn. Pri kmetiji Žveglič je vse lepo urejeno, imajo veliko kmetijskih strojev, izvemo pa tudi, da pri njih veter lahko močno piha, zato bo treba stoletno lipo zaradi varnosti podreti.
Pri Cerkvi Svete Marjete nam je žal stare hiše v bližini, ki žalostno propada. O cerkvi pa lahko preberemo na spletni strani sevniške župnije:
Podružnična cerkev Svete Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Svete Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sveti Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico. Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Svete Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Svete Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Svete Apolonije levo in Svete Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.
Na cerkvi je še letnica 1969, ko so jo obnovili. O Sveti Marjeti ne vemo nič, nekaj o njej je mogoče prebrati na Wikipediji. Zato pa se spomnemo, da Sveta Lucija goduje ravno 13. decembra in je zavetnica slepih in slabovidnih. Na poseben način jo častijo na Švedskem.
Pot nadaljujemo po grebenu s posameznimi hišami naselja Pečje, ki šteje približno sto prebivalcev, pogledujemo pa tudi proti dolini Save. Po cesti se spuščamo skozi gozd in mimo redkih hiš. Na levi opazimo oboro z damjaki, ki pa se stiskajo pod drevesi. Že smo na cesti, ki vodi na levo proti Lončarjevemu Dolu, mi pa zavijemo na desno proti Spodnjemu Vranju (uradno Gornje Brezovo), kjer nas v Gostilni Kregl čaka malica v obliki kmečke pojedine. Za aperitiv iz posebnih jamarskih virov poskrbi Boris, ki vse tudi obdari s sladkimi pozornostmi. Nevenka pripravi izvirno voščilo v obliki zgibanke in sladek dodatek:
Žarek v megli
Jutro žari v neštetih snežinkah,
mesto se sveti v neštetih lučeh.
Mi pa iščemo nasmeh,
ki v zraku poletava;
objem, ki ujame nas na vsakem koraku;
in poljub,
ki kot metulj z lica na lice poletava,
da se zahvali -
za skupne poti, srečanja , besed spodbude.
Za ustvarjeno življenje, za vse,
kar smo v tem življenju dopletli.
Sedaj ob plesu in kozarčku penine,
si zremo v oči,
gledamo naprej,
načrtujemo,
oblikujemo nove želje
in se vsega,
kar novo leto prinaša,
kot otroci veselimo.
To z najdražjimi delimo:
nove uspešne poti,
v zdravju in slogi,
kar vse ljubezni sreča presvetli.
Moje voščilo:
Zdravja, sreče za vse dni
in, kar si vsak od vas želi!
Da še skupaj bi bili
in življenje uživali!
Veliko dobrega in lepega v letu 2018 ter praznike,
polne prijetnih trenutkov, vam želi Romana.
Pa še to dodam, naj nam v letu 2018 ne bile nikoli prazne denarnice, mize, postelje in naša srca.
Ob hrani, vinu, soku in kavi kar posedimo in se naklepetamo.
Pred gostilno napravimo še skupinski posnetek, potem pa se po "požarni poti" nad železnico vrnemo v Sevnico. Nad nami so pečine, ki jih bomo obiskali ob bolj suhem vremenu.
Želimo, da nam bo tudi naslednje leto tako lepo skupaj, kot nam je bilo letos.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
Napotimo se proti prehodu preko železnico, vendar še pred njim zavijemo na levo v hrib. Na zaćetku se pot hitro dviga, potem zravna, na koncu pa je spet bolj strma. Preko Save gledamo Log, ob poti je križ, v gozdu pa na žalost kar veliko večjih kosovnih odpadkov. Pri hišah na Pečju nas pozdravijo psi in mačke, mi pa razmišljamo o tem, kakšen je dovoz po strmi cesti, kadar zmrzuje.
Še vedno se počasi vzpenjamo, občudujemo lepo hiško, potem pa še razgled proti Sevnici, ki ga pa delno zastira megla, pomešana s paro iz tovarn. Pri kmetiji Žveglič je vse lepo urejeno, imajo veliko kmetijskih strojev, izvemo pa tudi, da pri njih veter lahko močno piha, zato bo treba stoletno lipo zaradi varnosti podreti.
Pri Cerkvi Svete Marjete nam je žal stare hiše v bližini, ki žalostno propada. O cerkvi pa lahko preberemo na spletni strani sevniške župnije:
Podružnična cerkev Svete Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Svete Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sveti Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico. Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Svete Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Svete Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Svete Apolonije levo in Svete Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.
Na cerkvi je še letnica 1969, ko so jo obnovili. O Sveti Marjeti ne vemo nič, nekaj o njej je mogoče prebrati na Wikipediji. Zato pa se spomnemo, da Sveta Lucija goduje ravno 13. decembra in je zavetnica slepih in slabovidnih. Na poseben način jo častijo na Švedskem.
Pot nadaljujemo po grebenu s posameznimi hišami naselja Pečje, ki šteje približno sto prebivalcev, pogledujemo pa tudi proti dolini Save. Po cesti se spuščamo skozi gozd in mimo redkih hiš. Na levi opazimo oboro z damjaki, ki pa se stiskajo pod drevesi. Že smo na cesti, ki vodi na levo proti Lončarjevemu Dolu, mi pa zavijemo na desno proti Spodnjemu Vranju (uradno Gornje Brezovo), kjer nas v Gostilni Kregl čaka malica v obliki kmečke pojedine. Za aperitiv iz posebnih jamarskih virov poskrbi Boris, ki vse tudi obdari s sladkimi pozornostmi. Nevenka pripravi izvirno voščilo v obliki zgibanke in sladek dodatek:
Žarek v megli
Jutro žari v neštetih snežinkah,
mesto se sveti v neštetih lučeh.
Mi pa iščemo nasmeh,
ki v zraku poletava;
objem, ki ujame nas na vsakem koraku;
in poljub,
ki kot metulj z lica na lice poletava,
da se zahvali -
za skupne poti, srečanja , besed spodbude.
Za ustvarjeno življenje, za vse,
kar smo v tem življenju dopletli.
Sedaj ob plesu in kozarčku penine,
si zremo v oči,
gledamo naprej,
načrtujemo,
oblikujemo nove želje
in se vsega,
kar novo leto prinaša,
kot otroci veselimo.
To z najdražjimi delimo:
nove uspešne poti,
v zdravju in slogi,
kar vse ljubezni sreča presvetli.
Moje voščilo:
Zdravja, sreče za vse dni
in, kar si vsak od vas želi!
Da še skupaj bi bili
in življenje uživali!
Veliko dobrega in lepega v letu 2018 ter praznike,
polne prijetnih trenutkov, vam želi Romana.
Pa še to dodam, naj nam v letu 2018 ne bile nikoli prazne denarnice, mize, postelje in naša srca.
Ob hrani, vinu, soku in kavi kar posedimo in se naklepetamo.
Pred gostilno napravimo še skupinski posnetek, potem pa se po "požarni poti" nad železnico vrnemo v Sevnico. Nad nami so pečine, ki jih bomo obiskali ob bolj suhem vremenu.
Želimo, da nam bo tudi naslednje leto tako lepo skupaj, kot nam je bilo letos.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
