Pia Peršič : V 30 dneh po Slovenski planinski transverzali - 20. 1. 2015
Predstavi se sama.
Po hribih je začela zgodaj – z očetom – Mangart 95, ko ji je 4 – 5 let. Z 12 leti pa je bila že kar aktivna.
Všeč ji je tudi s kolesom. Tako opravi romanje Camino – Santiago de Compostela – 1100 km leta 2011. V 2012 je prekolesarila Anglijo in Škotsko v 5 tednih – 1200 km. S te poti ostane spomon na veliko dežja – le 3 dni ni padalo in da sta s prijateljico ves čas taborili.
Želje jo odpeljejo tudi na bližnji vzhod, Egipt. Želja ji je tudi tracking po Nepalu, a se je odločila, da prehodi najprej naše hribe. Saj, ko si veliko po svetu, bolj ceniš doma.
Naredila je tečaj za varuha narave, kolesarskega in planinskega vodnika.
Zanimiv ji je interaktivni projekt vezanih poti - naša slovenska – njeno vodilo in slogan – »Hodim – torej sem«.
Tako prehodi »Slovensko pot« od Maribora do Ankarana – 630 km (2013 – 60 let poti in 75 kontrolnih točk; 0d 2014 že 80 kont. točk. Pot je razširjena še na dodatnih 35 točk. Gre skozi 5 mest in 58 koč. Zato ni potrebno imeti hrano s seboj. Tudi vodo se običajno dobi. Sama pa je bila v sušnem letu, ko ji je bilo enkrat res na tesno z vodo. Pot naj bi bila povprečno razdeljena na 8 urne etape. Nekatere pa so bile tudi do 15 ur, v težavah pa tudi krajše.
Pot je ustanovil Ivan Šumljak (1899-1984) – njemu je postavljen spomenik pri Mariborski koči.
Trasa:
Maribor – čez Pohorje – Sl.Gradec – Uršla gora - Kamniško- savinjske Alpe, Ojstrica, Storžič, Tržič, dom na Zelenici, Begunščica, Karavanke,Golica, Dovje, Vrata, Kredarica, Triglav, Vršič, Jalovec, izvir Soče, Trenta, Prehodavci, Komna, Krn, Razor Vogel, Kobla, Porezn, Bolnica Franja, Ermanovec, Idrija, Vojsko, Golaki, Čaven, Predmeja, Sinji vrh, Col, javornik, nanos, Razdrto, Vremščica, Škocjanske jame, čez Slavnik, Socerb, Tinjan, Spodnje Škofije, Ankaran.
Vedno vzamemo preveč prtljage.
Start je 7. avgusta iz Krškega. Začetek poti Radvanje pri Mariboru. Mariborska koča je žal zaprta, čeprav naj bi bila vedno odprta – tako z mamo, ki jo spremlja prva dva dneva, prespita zunaj na klopeh. Palice so jo na težkih delih poti rešile. So pa na običajnih poteh hitro razvada. Čer Pohorje 60 km – Črni vrh, Krška gora, Smrekovec.
Bosih nog naokrog – pohodni čevlji so jo naenkrat ožuljili – vnele so se ji tetive na peti, pa je v pričakovanju novih, hodila bosa po iglastih tleh. Na celi poti je bilo kar veliko žuljev.
5 dan – Raduha. Najvišje ležeča kmetija – Bukovnik . je na 1326 m.
Bila je povezana s spletom in je sporočala svoj plan poti, tako so jo planinci in znanci spremljali po etapah. Včasih pa je hodila sama. S spleta je dobila družbo na Ojstrici – 2350 m, Korošici , s katero se še vedno druži. Večeri v koči so poseben doživljaj. Pogrešala je glasbo, ker je v kočah tišina. Z mnogimi se je srečala na poti večkrat. Oni so delali enodnevne izlete.
Okrešelj, Rinka.
Cela pot ima 3 zahtevnostne kategorije. Dobro je in prav imeti seboj čelado in samovarovalni komplet. Sama ga ni imela – tako se je odločila zaradi problema z prtljago – težo na taki dolgi poti.
Koroška Rinka – doživela je zelo neprijetno občutje. Imela je določene strahove.
Na Kamnu pod Skuto ji zmanjka vode.
Kokrsko sedlo, Coizova koča. Ravne. Poseben bivak za 10 ljudi.
Na celi poti je imela le 2 x dež.
Skozi šivankino uho proti Kočni. Češka koča na Jezerskem – družina Karničar skrbi zanjo čez 100 let.
Skozi žrelo.
Osvojila je Kamniško –Savinjska Alpe. Šenkova domačija na Zg. Jezerskem stara čez 500 let.
12 dan – Storžič. Jota s kranjsko za večerjo – njej ljuba hrana.
Na celi poti potuješ skozi 5 regij – spoznavanje raznolikosti. Gobova juha z ajdovimi žganci. Trentarski žlikrofi polnjeni z suhimi hruškami in postreženi z drobtinami. Idrijski žlikrofi.
Tolsti vrh – kmet Željko nadaljuje s tradicijo.
Tržič in Begunjščica. Problem »Kam?« slovenska pot ima ob markaciji oznako »1«. Sedaj pa je več enakih markacij – kam?!
Koča na dobrču ima priznanje kot najbolj gostoljubna koča.
Ugotavlja, da žulji nastajajo zaradi psihe – so psihične narave, ki se odraža na fizičnem.
Begunjščica – najtežji dan – poznala se je utrujenost - sama – hodi počasi. Lep razgled. Družbo delajo ovce, krave in tudi konji.
Roblek, dan na Zelenici. Proti Stoli, Celovška špica – pomotom »pride« vmes. Stol, Golica.
»Pozor hud bil!« - skoraj neopazna oznaka med planinskimi smerokazi. Drugi je »Pazi vrvica« - električni pastir.
16. dan Vrata – nova ekipa. Proti Triglavu čez Prag. Staničeva koča, Kredarica – ni bilo vode. Nevihra – na Kredarici počakajo, da mine. Triglavskega ledenika več ni. Gredo prvi po nevihti na vrh.
Začetek Julijskega dela. Videli Planiko, šli na Dolič. Kriški podi, Luknja Sfinga.
17. dan Pogačnikov dom. Razor, Vršič. Skozi Prisojnikovo okno na Prisojnik. Groza in navdih – skozi Prisojnikovo okno se je kar zgrozila – strah a ne nazaj, kot so predlagali GR, ki jih je vprašala za nasvet. Nazaj jo je bila groza in se je prebila naprej – premagala strah in našla pot - na Prisojnik.
Vršič mimo Prisankovega okna,
Jalovec – najlepša gora, pride domača družba iz Krškega, ki so ta izlet imeli v planu že od prej.
Pogled na jalivec iz zahodne smeri, spodaj pogled na Sočo.
Nevenka Vahtar
Po hribih je začela zgodaj – z očetom – Mangart 95, ko ji je 4 – 5 let. Z 12 leti pa je bila že kar aktivna.
Všeč ji je tudi s kolesom. Tako opravi romanje Camino – Santiago de Compostela – 1100 km leta 2011. V 2012 je prekolesarila Anglijo in Škotsko v 5 tednih – 1200 km. S te poti ostane spomon na veliko dežja – le 3 dni ni padalo in da sta s prijateljico ves čas taborili.
Želje jo odpeljejo tudi na bližnji vzhod, Egipt. Želja ji je tudi tracking po Nepalu, a se je odločila, da prehodi najprej naše hribe. Saj, ko si veliko po svetu, bolj ceniš doma.
Naredila je tečaj za varuha narave, kolesarskega in planinskega vodnika.
Zanimiv ji je interaktivni projekt vezanih poti - naša slovenska – njeno vodilo in slogan – »Hodim – torej sem«.
Tako prehodi »Slovensko pot« od Maribora do Ankarana – 630 km (2013 – 60 let poti in 75 kontrolnih točk; 0d 2014 že 80 kont. točk. Pot je razširjena še na dodatnih 35 točk. Gre skozi 5 mest in 58 koč. Zato ni potrebno imeti hrano s seboj. Tudi vodo se običajno dobi. Sama pa je bila v sušnem letu, ko ji je bilo enkrat res na tesno z vodo. Pot naj bi bila povprečno razdeljena na 8 urne etape. Nekatere pa so bile tudi do 15 ur, v težavah pa tudi krajše.
Pot je ustanovil Ivan Šumljak (1899-1984) – njemu je postavljen spomenik pri Mariborski koči.
Trasa:
Maribor – čez Pohorje – Sl.Gradec – Uršla gora - Kamniško- savinjske Alpe, Ojstrica, Storžič, Tržič, dom na Zelenici, Begunščica, Karavanke,Golica, Dovje, Vrata, Kredarica, Triglav, Vršič, Jalovec, izvir Soče, Trenta, Prehodavci, Komna, Krn, Razor Vogel, Kobla, Porezn, Bolnica Franja, Ermanovec, Idrija, Vojsko, Golaki, Čaven, Predmeja, Sinji vrh, Col, javornik, nanos, Razdrto, Vremščica, Škocjanske jame, čez Slavnik, Socerb, Tinjan, Spodnje Škofije, Ankaran.
Vedno vzamemo preveč prtljage.
Start je 7. avgusta iz Krškega. Začetek poti Radvanje pri Mariboru. Mariborska koča je žal zaprta, čeprav naj bi bila vedno odprta – tako z mamo, ki jo spremlja prva dva dneva, prespita zunaj na klopeh. Palice so jo na težkih delih poti rešile. So pa na običajnih poteh hitro razvada. Čer Pohorje 60 km – Črni vrh, Krška gora, Smrekovec.
Bosih nog naokrog – pohodni čevlji so jo naenkrat ožuljili – vnele so se ji tetive na peti, pa je v pričakovanju novih, hodila bosa po iglastih tleh. Na celi poti je bilo kar veliko žuljev.
5 dan – Raduha. Najvišje ležeča kmetija – Bukovnik . je na 1326 m.
Bila je povezana s spletom in je sporočala svoj plan poti, tako so jo planinci in znanci spremljali po etapah. Včasih pa je hodila sama. S spleta je dobila družbo na Ojstrici – 2350 m, Korošici , s katero se še vedno druži. Večeri v koči so poseben doživljaj. Pogrešala je glasbo, ker je v kočah tišina. Z mnogimi se je srečala na poti večkrat. Oni so delali enodnevne izlete.
Okrešelj, Rinka.
Cela pot ima 3 zahtevnostne kategorije. Dobro je in prav imeti seboj čelado in samovarovalni komplet. Sama ga ni imela – tako se je odločila zaradi problema z prtljago – težo na taki dolgi poti.
Koroška Rinka – doživela je zelo neprijetno občutje. Imela je določene strahove.
Na Kamnu pod Skuto ji zmanjka vode.
Kokrsko sedlo, Coizova koča. Ravne. Poseben bivak za 10 ljudi.
Na celi poti je imela le 2 x dež.
Skozi šivankino uho proti Kočni. Češka koča na Jezerskem – družina Karničar skrbi zanjo čez 100 let.
Skozi žrelo.
Osvojila je Kamniško –Savinjska Alpe. Šenkova domačija na Zg. Jezerskem stara čez 500 let.
12 dan – Storžič. Jota s kranjsko za večerjo – njej ljuba hrana.
Na celi poti potuješ skozi 5 regij – spoznavanje raznolikosti. Gobova juha z ajdovimi žganci. Trentarski žlikrofi polnjeni z suhimi hruškami in postreženi z drobtinami. Idrijski žlikrofi.
Tolsti vrh – kmet Željko nadaljuje s tradicijo.
Tržič in Begunjščica. Problem »Kam?« slovenska pot ima ob markaciji oznako »1«. Sedaj pa je več enakih markacij – kam?!
Koča na dobrču ima priznanje kot najbolj gostoljubna koča.
Ugotavlja, da žulji nastajajo zaradi psihe – so psihične narave, ki se odraža na fizičnem.
Begunjščica – najtežji dan – poznala se je utrujenost - sama – hodi počasi. Lep razgled. Družbo delajo ovce, krave in tudi konji.
Roblek, dan na Zelenici. Proti Stoli, Celovška špica – pomotom »pride« vmes. Stol, Golica.
»Pozor hud bil!« - skoraj neopazna oznaka med planinskimi smerokazi. Drugi je »Pazi vrvica« - električni pastir.
16. dan Vrata – nova ekipa. Proti Triglavu čez Prag. Staničeva koča, Kredarica – ni bilo vode. Nevihra – na Kredarici počakajo, da mine. Triglavskega ledenika več ni. Gredo prvi po nevihti na vrh.
Začetek Julijskega dela. Videli Planiko, šli na Dolič. Kriški podi, Luknja Sfinga.
17. dan Pogačnikov dom. Razor, Vršič. Skozi Prisojnikovo okno na Prisojnik. Groza in navdih – skozi Prisojnikovo okno se je kar zgrozila – strah a ne nazaj, kot so predlagali GR, ki jih je vprašala za nasvet. Nazaj jo je bila groza in se je prebila naprej – premagala strah in našla pot - na Prisojnik.
Vršič mimo Prisankovega okna,
Jalovec – najlepša gora, pride domača družba iz Krškega, ki so ta izlet imeli v planu že od prej.
Pogled na jalivec iz zahodne smeri, spodaj pogled na Sočo.
Nevenka Vahtar