Planina pri Sevnici - 25. 11. 2015
Več posnetkov Vinka Šeška.
Posnetki Marte Brežan.
Fotokronika Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Zopet smo, kljub opravičilom, lepa skupina 19-ih in točno ob 8.00 zbrani na rondoju. Hitro se razporedimo po avtih in že se peljemo po ozki dolini Sevnične.
Parkiramo v ožjem središču Planine – center sestavljajo trgovine, bife in malo nad njimi še cerkev in stara šola.
Ker vemo, da nas pričakujejo, se hitro odpravimo proti gradu, ki kraljuje nad krajem, kot tudi nad celo okolico. Takoj opazimo, da grad stoji na eni mogočni skalni gmoti.
Gospa kustosinja je kar malo presenečena, da smo tako zgodnja skupina in še točna povrhu. V prostoru nekdanje kašče, ki je v enem delu, ki je bil še ohranjen, zelo lepo obnovljen, že diši po kuhanem vinu in »prosjački« - kot ji tu pravijo. Mi smo že ob dogovarjanju sprejeli njihovo ponudbo vodenega ogleda gradu in muzeja s pogostitvijo. Dan je bil ledeno mrzel in na Planini s precej snega – tako smo imeli pravo zimsko pravljico. Mi smo si zaprli usta s ponujenimi dobrotami. Tako je kustosinja imela tišino, ki jo je z veseljem izkoristila za svojo razlago, ki jo je želela bolj na kratko strniti, a je vseeno ostala bogata in polna podatkov.
Povzemam, kolikor sem lahko zapisala.
Grad je iz 12. stoletja. V 13. postane Emin samostan. Ema je bila iz Krke na Koroškem. A samostan Krški škof kmalu ukine. Grad ni bil nikoli lastniški. Bil je pod Salzburško nadškofijo. Grad de Mont Paris – najstarejše ime za Planino. Nemški naziv Mont Prais. Pomen gora se časti iz viteških časov, ko so vitezi peli epske pesmi – prais – cena. Tu so bili tudi Svibenski Ostrovrharji. V 13/14. stoletju se Henrik poroči z eno od sestra. Stoletje, ko je bil grad na višku. Dušan Kos je napisal monografijo. Henrik je bil zelo premožen, a so izgleda – živeli preveč razsipniško. Napram doti se je nekoč moralo zastaviti tudi zaženino, za katero pa je bil denar sposojen. Sestri Katarina in Elizabeta. Ko Henrik umre, vdovi ostane grad z dolgovi. Po prodaji gradu bi imela pravico do prevžitka, ki ga pa ni želela vzeti. Poročila naj bi se v Šentjanžu. Ribnik pri Marofu, Veronika Deseniška. Ker so vsi nasledniki umrli, gre grad pod last Habsburžanov. Nihče ga ne obnavlja – le izkorišča. Moškoni in Gustav Bloeme so za Planino pomembni. Naredi cesto iz Sevnice do Planine. Gozdno zaledje Bohorja, za katerega je narisal karte, je bilo pomembno za les.1866 je ta grof naredil tudi cesto iz Planine na grad. Sam grad je bil močno utrjen. Na eni strani je rob gradu na samem robu pokončne visoke skale, na drugi je visok obrambni zid in še pred vhodom v obrambni zid je bil obrambni jarek. Arhitekt je bil isti kot za Dunajski grad. Skalne plasti skale, na kateri stoji grad, so se v pradavnini postavile pokončno. Sestav skale pa je tak, da se le ta nenehno lušči in jo sanacije v razpadanju ne morejo ustaviti. Skala se lušči in enkrat bo propadel tudi grad. Bloemejeva vila je pod gradom. V gradu so bili tudi orožniki. Pravili pa so tudi, da v gradu straši. Grad ima posebno žalostno zgodovino, ker so ga razkrili zaradi davkov na površine streh in s tem uničili tudi zgornji leseni del. Kasneje pa precej kamenja uporabili za gradnjo v kraju - trgu. Tudi sedaj kozolcem toplarjem grozi isto.
Nad kaščo – v kateri smo – je bilo še 1 in ½ nadstropja – vidno iz obstoječih fotografij, ki pa so se podrla v letu1925, ki je bil potres.
Jurše Alfonz je delal fotografije v kraju in zapustil bogato dediščino Planine in področja do Zidanega Mosta. Bil je orožnik po poklicu. Plošče so se morale naročati na Dunaju.
Ana Wambrechtsamer – pisala je kroniko planinskega trga.
Planina je bila leta 1944 požgana.
Dr. Janez Šmit je zelo dobro poznal okolico in veliko dal na ohranjanje dediščine. Miklavc, duhovnik, zadnji moment rešili 3500 fotografskih plošč. Platna za ozadje portretiranih na fotografijah pa so žal propadla – že bila uničena. Sedaj so v pokrajinskem muzeju.
Sprehodimo se po grajskem obzidju, ki pa je sedaj dobro obložen s snegom in kljub primerni obutvi – hodimo kakor »po jajcih« - saj je varnost prva.
Razgled je zaradi nizke oblačnosti okrnjen, a vseeno zadovoljiv.
Gor grede smo se na grad povzpeli po stopnicah, nazaj se spustimo po cesti. V stari šoli je sedaj tudi muzej, ki si ga gremo pogledat. Izvemo, da bo obsežna razstava odprta po novem letu in se odločimo, da bomo sprejeli povabilo, da si jo ogledamo.
Akademik dr. Niko Kuret je prišel z družino na Planino po državni direktivi. Prinesli so inteligenco in radi so se družili z domačini.
Planina dobi 1899 vodovod in 1893 požarno brambo, tenis igrišče 1822. Trivialka – šola. Planina je v svojem najslavnejšem obdobju štela 10.000 prebivalcev – sedaj z okolico vred 1.500. vojni davek je bil tu velik.
Od 1967 je tu Tajfun – firma, ki zaposluje 170 ljudi. 1974 je tu potres – veliko kreditov. To leto povezujejo tudi z obiskom Tita.
Kultura – za časa Henrika II. – viteška pesniška organizacija – rožnat prstan – 5 ščitov – pečat na prstanu – mini zenger. Čitalnica – Ana Wambrechtsamer – pisateljica – zelo veliko napisala o Celjskih grofih – 14 let živela na Planini. 1920 – postane protestantka – zaradi drugega moža in tudi uporablja oba jezika – nemškega in slovenskega. Umre 1933 leta. Knjigo o Celjskih grofih ponatisnejo 5x v nemščini in 6x v slovenščini v nakladah po 3000 izvodov.
Dr. Niko Kurent naredi prvega slovenskega Pavliho. Drugi narodi v Evropi imajo enake figure s podobnimi imeni. Tu v muzeju je kopija Pavlihe, ki je v originalu s še 5 lutkami v Ljubljanskem muzeju lutk. Ostale lutke so tu originalne. Pomembno je tudi, da je on predlagal in naredil načrte, kako naj se med vojno otrokom naredijo igrače iz stvari, ki jih imamo doma.
Čisto slučajno so ob prodaji hiše čistili podstrešje in čisto slučajno odkrili fotografske plošče, ki so jih nekoč naročali na Dunaju. Rešenih je 3500, ki jih imajo presnete in na ogled – natisnjene – 50.
Ko se poslovimo od te bogate zgodovine in dediščine, si ogledamo še energetsko točko, ki je malo niže pod hribom in jo je že registriral pater Gržan.
Povzpnemo se po romarski poti, ki je ob tem vremenu res prava – romarska – do cerkvice, ki ima tudi lep razgled ob lepem vremenu. Mi pa se po smerokazih le orientiramo in si pogledamo okolico Planine. Ker je naš potep že dolg, se odločimo vrniti po isti poti in Šentjur pustimo za naslednji obisk.
Na kavico gremo v Mont Paris, kjer sem za dodatek prinesla kostanjevo pecivo in predlog, da v naša potepanja vključimo ob novoletnem zaključku tudi kostanjev piknik.
Končali na rondoju okrog 13.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
Posnetki Marte Brežan.
Fotokronika Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Zopet smo, kljub opravičilom, lepa skupina 19-ih in točno ob 8.00 zbrani na rondoju. Hitro se razporedimo po avtih in že se peljemo po ozki dolini Sevnične.
Parkiramo v ožjem središču Planine – center sestavljajo trgovine, bife in malo nad njimi še cerkev in stara šola.
Ker vemo, da nas pričakujejo, se hitro odpravimo proti gradu, ki kraljuje nad krajem, kot tudi nad celo okolico. Takoj opazimo, da grad stoji na eni mogočni skalni gmoti.
Gospa kustosinja je kar malo presenečena, da smo tako zgodnja skupina in še točna povrhu. V prostoru nekdanje kašče, ki je v enem delu, ki je bil še ohranjen, zelo lepo obnovljen, že diši po kuhanem vinu in »prosjački« - kot ji tu pravijo. Mi smo že ob dogovarjanju sprejeli njihovo ponudbo vodenega ogleda gradu in muzeja s pogostitvijo. Dan je bil ledeno mrzel in na Planini s precej snega – tako smo imeli pravo zimsko pravljico. Mi smo si zaprli usta s ponujenimi dobrotami. Tako je kustosinja imela tišino, ki jo je z veseljem izkoristila za svojo razlago, ki jo je želela bolj na kratko strniti, a je vseeno ostala bogata in polna podatkov.
Povzemam, kolikor sem lahko zapisala.
Grad je iz 12. stoletja. V 13. postane Emin samostan. Ema je bila iz Krke na Koroškem. A samostan Krški škof kmalu ukine. Grad ni bil nikoli lastniški. Bil je pod Salzburško nadškofijo. Grad de Mont Paris – najstarejše ime za Planino. Nemški naziv Mont Prais. Pomen gora se časti iz viteških časov, ko so vitezi peli epske pesmi – prais – cena. Tu so bili tudi Svibenski Ostrovrharji. V 13/14. stoletju se Henrik poroči z eno od sestra. Stoletje, ko je bil grad na višku. Dušan Kos je napisal monografijo. Henrik je bil zelo premožen, a so izgleda – živeli preveč razsipniško. Napram doti se je nekoč moralo zastaviti tudi zaženino, za katero pa je bil denar sposojen. Sestri Katarina in Elizabeta. Ko Henrik umre, vdovi ostane grad z dolgovi. Po prodaji gradu bi imela pravico do prevžitka, ki ga pa ni želela vzeti. Poročila naj bi se v Šentjanžu. Ribnik pri Marofu, Veronika Deseniška. Ker so vsi nasledniki umrli, gre grad pod last Habsburžanov. Nihče ga ne obnavlja – le izkorišča. Moškoni in Gustav Bloeme so za Planino pomembni. Naredi cesto iz Sevnice do Planine. Gozdno zaledje Bohorja, za katerega je narisal karte, je bilo pomembno za les.1866 je ta grof naredil tudi cesto iz Planine na grad. Sam grad je bil močno utrjen. Na eni strani je rob gradu na samem robu pokončne visoke skale, na drugi je visok obrambni zid in še pred vhodom v obrambni zid je bil obrambni jarek. Arhitekt je bil isti kot za Dunajski grad. Skalne plasti skale, na kateri stoji grad, so se v pradavnini postavile pokončno. Sestav skale pa je tak, da se le ta nenehno lušči in jo sanacije v razpadanju ne morejo ustaviti. Skala se lušči in enkrat bo propadel tudi grad. Bloemejeva vila je pod gradom. V gradu so bili tudi orožniki. Pravili pa so tudi, da v gradu straši. Grad ima posebno žalostno zgodovino, ker so ga razkrili zaradi davkov na površine streh in s tem uničili tudi zgornji leseni del. Kasneje pa precej kamenja uporabili za gradnjo v kraju - trgu. Tudi sedaj kozolcem toplarjem grozi isto.
Nad kaščo – v kateri smo – je bilo še 1 in ½ nadstropja – vidno iz obstoječih fotografij, ki pa so se podrla v letu1925, ki je bil potres.
Jurše Alfonz je delal fotografije v kraju in zapustil bogato dediščino Planine in področja do Zidanega Mosta. Bil je orožnik po poklicu. Plošče so se morale naročati na Dunaju.
Ana Wambrechtsamer – pisala je kroniko planinskega trga.
Planina je bila leta 1944 požgana.
Dr. Janez Šmit je zelo dobro poznal okolico in veliko dal na ohranjanje dediščine. Miklavc, duhovnik, zadnji moment rešili 3500 fotografskih plošč. Platna za ozadje portretiranih na fotografijah pa so žal propadla – že bila uničena. Sedaj so v pokrajinskem muzeju.
Sprehodimo se po grajskem obzidju, ki pa je sedaj dobro obložen s snegom in kljub primerni obutvi – hodimo kakor »po jajcih« - saj je varnost prva.
Razgled je zaradi nizke oblačnosti okrnjen, a vseeno zadovoljiv.
Gor grede smo se na grad povzpeli po stopnicah, nazaj se spustimo po cesti. V stari šoli je sedaj tudi muzej, ki si ga gremo pogledat. Izvemo, da bo obsežna razstava odprta po novem letu in se odločimo, da bomo sprejeli povabilo, da si jo ogledamo.
Akademik dr. Niko Kuret je prišel z družino na Planino po državni direktivi. Prinesli so inteligenco in radi so se družili z domačini.
Planina dobi 1899 vodovod in 1893 požarno brambo, tenis igrišče 1822. Trivialka – šola. Planina je v svojem najslavnejšem obdobju štela 10.000 prebivalcev – sedaj z okolico vred 1.500. vojni davek je bil tu velik.
Od 1967 je tu Tajfun – firma, ki zaposluje 170 ljudi. 1974 je tu potres – veliko kreditov. To leto povezujejo tudi z obiskom Tita.
Kultura – za časa Henrika II. – viteška pesniška organizacija – rožnat prstan – 5 ščitov – pečat na prstanu – mini zenger. Čitalnica – Ana Wambrechtsamer – pisateljica – zelo veliko napisala o Celjskih grofih – 14 let živela na Planini. 1920 – postane protestantka – zaradi drugega moža in tudi uporablja oba jezika – nemškega in slovenskega. Umre 1933 leta. Knjigo o Celjskih grofih ponatisnejo 5x v nemščini in 6x v slovenščini v nakladah po 3000 izvodov.
Dr. Niko Kurent naredi prvega slovenskega Pavliho. Drugi narodi v Evropi imajo enake figure s podobnimi imeni. Tu v muzeju je kopija Pavlihe, ki je v originalu s še 5 lutkami v Ljubljanskem muzeju lutk. Ostale lutke so tu originalne. Pomembno je tudi, da je on predlagal in naredil načrte, kako naj se med vojno otrokom naredijo igrače iz stvari, ki jih imamo doma.
Čisto slučajno so ob prodaji hiše čistili podstrešje in čisto slučajno odkrili fotografske plošče, ki so jih nekoč naročali na Dunaju. Rešenih je 3500, ki jih imajo presnete in na ogled – natisnjene – 50.
Ko se poslovimo od te bogate zgodovine in dediščine, si ogledamo še energetsko točko, ki je malo niže pod hribom in jo je že registriral pater Gržan.
Povzpnemo se po romarski poti, ki je ob tem vremenu res prava – romarska – do cerkvice, ki ima tudi lep razgled ob lepem vremenu. Mi pa se po smerokazih le orientiramo in si pogledamo okolico Planine. Ker je naš potep že dolg, se odločimo vrniti po isti poti in Šentjur pustimo za naslednji obisk.
Na kavico gremo v Mont Paris, kjer sem za dodatek prinesla kostanjevo pecivo in predlog, da v naša potepanja vključimo ob novoletnem zaključku tudi kostanjev piknik.
Končali na rondoju okrog 13.30.
Zapisala Nevenka Vahtar