Po Sevnici - 17. 12. 2014
Avtor: Ljubo Motore.
Posnetki Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Že predpraznično vzdušje in mokro in megleno vreme nam je zmanjšalo skupino na 13 udeležencev. Zato tudi prilagodimo pot vremenu.
Peš jo mahnemo mimo Kopitarne, kjer se iz dimnika kadi v meglo. Odločimo se za cesto mimo bazena – po Ljubovi poti – gremo del po travniku – mokro, spolzko in bolj previdno. Hraste je novo ime – prej so rekli gauge – »Gaugenfeld«. Tu so torej včasih obešali – vedno odmaknjeno od naselja.
Na planoti se ozremo po sadovnjakih – včasih je bila Sevnica največji nasad jabolk - sadja v Sloveniji. Nato se spustimo v dolino do veterinarske postaje in klavnice, kamor so ravnokar pripeljali živino.
Na gradu smo mislili, da ne bo nobenega vodenega ogleda in smo takoj zaokrožili od čebelarske hiše na desno skozi grajski park. Tu so označene energetske točke, za katere nismo imeli dovolj časa. Pogledali smo si poševno rastoče drevo in ugotavljali, da je v začetku iskalo svoj prostor pod soncem in se umikalo gradu. Ko je zraslo dovolj visoko, pa je začelo rasti bolj pokončno. Sedaj pa je vprašanje, kako dolgo bodo korenine lahko držale tako enostransko težo.
V levem sprednjem stolpu gradu si pogledamo vzidano topovsko kroglo, ki ima menda premer 16 cm in je tu bolj kot vraža za varnost.
Lep je tudi vodomet, ki te zvabi še do vrtnarjeve hiše. Zraven je bil nekoč velik vrt. Ta je bila nekoč tudi domovanje gostilničarja, ki je skrbel za gostilno v gradu. Potem je bila dolgo zapuščena. Sedaj pa je popolnoma obnovljena kot lep apartma. Je v stilskem pohištvu do ene mere, da je bolj uporabna v današnjem času. Tu smo našli Roka Petančiča in smo si to lahko ogledali tudi od znotraj. Pred apartmajem je še lepa terasa s pogledom na Sevnico. Proti zahodu pa so na parkovni strani še dve uti. Mladoporočenca tu lahko prespita prvo noč, »a je nevarnost, da si graščak vzame pravico prve noči«. Po prvi noči pa so na ograjo balkona običajno obesili rjuho – ugotovitev deviškega stanja – danes bi se že znašli.
Nato nas je Rok Petančič povabil še na sok – sok jabolk iz sevniške pridelave in potem je bila še pokušina modre frankinje. V vinski kleti nam je razložil, da je bila prej modra frankinja le sestavni del cvička. Sedaj pa ugotavljajo, da lahko iz nje naredijo vrhunsko vino, da je to lahko unikatno vino, za kar se močno trudijo. Želeli bi tudi narediti enoten napis Modra frankinja, ki bi ga uporabljali vsi pridelovalci na svojih etiketah. Trte pod gradom imajo sedaj svoje botre in vsi botri imajo lahko potem tudi svoj prostor v vinski kleti. Zvemo še, da iščejo možnosti skupnega nastopa na trgu in imajo že lep večpomenski slogan »PIJ MODRO«.
Ob pokušini vina zvemo tudi od kod trkanje s kozarci. V srednjem veku so se bali možnosti zastrupitve in so gosti vedno trkali z gospodarjem tako, da je v gospodarjev kozarec pljusknilo vino od gosta, da sta pila enako vino – garancija, da ni zastrupljeno. Druga varianta pa je lepša: Najprej si naužijemo naše oči, ko vino v kozarcu gledamo, kako se sveti, kakšne barve je. Nato z vonjem zadovoljimo še naš nos, ki ga približamo kozarcu. Svoje brbončice – okus zadovoljimo z malim požirkom, ki mu ugotavljamo aromo in kvaliteto. Nazadnje pa še zadovoljimo uho, ko s trkanjem izvabimo iz primernih kozarcev blažen zven.
Slovenska študija v Ameriki je pokazala, da po antioksidantih modra frankinja prekaša refošk.
Mimogrede med potjo steče pogovor tudi o »puf gasi«, ki teče od starega Zdravstvenega doma in so bile vse hiše grajene na kredit. Omeni se še hišo francoske družine Rej, ki je omela posebno gradnjo sten, ki so bile zelo dober izolator.
Kavica je bila pri Špici. Tu nas Ivan pogosti s svojim brinjevcem in ob tem izvemo, da se ob kuhi žganja mora izločiti brinjevo olje. Če to ostane v žganju, na temperaturi 2 – 3 ' C reagira kot mastika – postane žganje mlečno belo.
Najprej smo vse najboljše zapeli Ivanu, ki ima rojstni dan med poletnimi počitnicami in nas je želel sedaj pogostiti. Častil pa je Ljubo, ki ga je prehitel in je imel rojstni dan te dni.
Okrog 11.00 smo po obali prišli do rondoja in zaključili dan.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Že predpraznično vzdušje in mokro in megleno vreme nam je zmanjšalo skupino na 13 udeležencev. Zato tudi prilagodimo pot vremenu.
Peš jo mahnemo mimo Kopitarne, kjer se iz dimnika kadi v meglo. Odločimo se za cesto mimo bazena – po Ljubovi poti – gremo del po travniku – mokro, spolzko in bolj previdno. Hraste je novo ime – prej so rekli gauge – »Gaugenfeld«. Tu so torej včasih obešali – vedno odmaknjeno od naselja.
Na planoti se ozremo po sadovnjakih – včasih je bila Sevnica največji nasad jabolk - sadja v Sloveniji. Nato se spustimo v dolino do veterinarske postaje in klavnice, kamor so ravnokar pripeljali živino.
Na gradu smo mislili, da ne bo nobenega vodenega ogleda in smo takoj zaokrožili od čebelarske hiše na desno skozi grajski park. Tu so označene energetske točke, za katere nismo imeli dovolj časa. Pogledali smo si poševno rastoče drevo in ugotavljali, da je v začetku iskalo svoj prostor pod soncem in se umikalo gradu. Ko je zraslo dovolj visoko, pa je začelo rasti bolj pokončno. Sedaj pa je vprašanje, kako dolgo bodo korenine lahko držale tako enostransko težo.
V levem sprednjem stolpu gradu si pogledamo vzidano topovsko kroglo, ki ima menda premer 16 cm in je tu bolj kot vraža za varnost.
Lep je tudi vodomet, ki te zvabi še do vrtnarjeve hiše. Zraven je bil nekoč velik vrt. Ta je bila nekoč tudi domovanje gostilničarja, ki je skrbel za gostilno v gradu. Potem je bila dolgo zapuščena. Sedaj pa je popolnoma obnovljena kot lep apartma. Je v stilskem pohištvu do ene mere, da je bolj uporabna v današnjem času. Tu smo našli Roka Petančiča in smo si to lahko ogledali tudi od znotraj. Pred apartmajem je še lepa terasa s pogledom na Sevnico. Proti zahodu pa so na parkovni strani še dve uti. Mladoporočenca tu lahko prespita prvo noč, »a je nevarnost, da si graščak vzame pravico prve noči«. Po prvi noči pa so na ograjo balkona običajno obesili rjuho – ugotovitev deviškega stanja – danes bi se že znašli.
Nato nas je Rok Petančič povabil še na sok – sok jabolk iz sevniške pridelave in potem je bila še pokušina modre frankinje. V vinski kleti nam je razložil, da je bila prej modra frankinja le sestavni del cvička. Sedaj pa ugotavljajo, da lahko iz nje naredijo vrhunsko vino, da je to lahko unikatno vino, za kar se močno trudijo. Želeli bi tudi narediti enoten napis Modra frankinja, ki bi ga uporabljali vsi pridelovalci na svojih etiketah. Trte pod gradom imajo sedaj svoje botre in vsi botri imajo lahko potem tudi svoj prostor v vinski kleti. Zvemo še, da iščejo možnosti skupnega nastopa na trgu in imajo že lep večpomenski slogan »PIJ MODRO«.
Ob pokušini vina zvemo tudi od kod trkanje s kozarci. V srednjem veku so se bali možnosti zastrupitve in so gosti vedno trkali z gospodarjem tako, da je v gospodarjev kozarec pljusknilo vino od gosta, da sta pila enako vino – garancija, da ni zastrupljeno. Druga varianta pa je lepša: Najprej si naužijemo naše oči, ko vino v kozarcu gledamo, kako se sveti, kakšne barve je. Nato z vonjem zadovoljimo še naš nos, ki ga približamo kozarcu. Svoje brbončice – okus zadovoljimo z malim požirkom, ki mu ugotavljamo aromo in kvaliteto. Nazadnje pa še zadovoljimo uho, ko s trkanjem izvabimo iz primernih kozarcev blažen zven.
Slovenska študija v Ameriki je pokazala, da po antioksidantih modra frankinja prekaša refošk.
Mimogrede med potjo steče pogovor tudi o »puf gasi«, ki teče od starega Zdravstvenega doma in so bile vse hiše grajene na kredit. Omeni se še hišo francoske družine Rej, ki je omela posebno gradnjo sten, ki so bile zelo dober izolator.
Kavica je bila pri Špici. Tu nas Ivan pogosti s svojim brinjevcem in ob tem izvemo, da se ob kuhi žganja mora izločiti brinjevo olje. Če to ostane v žganju, na temperaturi 2 – 3 ' C reagira kot mastika – postane žganje mlečno belo.
Najprej smo vse najboljše zapeli Ivanu, ki ima rojstni dan med poletnimi počitnicami in nas je želel sedaj pogostiti. Častil pa je Ljubo, ki ga je prehitel in je imel rojstni dan te dni.
Okrog 11.00 smo po obali prišli do rondoja in zaključili dan.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
