Pod Vetrnikom - 14. 3. 2018
Sedaj se nas drži število 13 – spet nas je toliko na rondoju.
Z avti se odpeljemo na pokopališče Boštanj. Od tu pa najprej skozi rastišče azalej, kjer je nekaj dreves podrtih, da azaleje dobijo več svetlobe. Tu ugotovimo, da je vse precej blatno in se držimo asfaltnih cest. Le enkrat malo »zalutamo« skozi gozd, da si naredimo bližnjico.
Že takoj na začetku nas pozdravi pasji zob, potem se pokaže bela vijolica, pa še repuh in pljučnik. Na koncu pa ob povratku od Jablance v Boštanj ob cesti kar pomodri od jetrnika. Vmes je tudi en šopek roza.
Le za utrinek se pokažejo gore, pogled na Kum, Lisco pa je enkrat lepši in enkrat zamegljen.
Naredili smo skoraj 12 km, kar so nam povedale tudi noge.
Končamo na kavici v Čič baru.
Zaključili ob 12.15.
Zapisala Nevenka Vahtar
Z avti se odpeljemo na pokopališče Boštanj. Od tu pa najprej skozi rastišče azalej, kjer je nekaj dreves podrtih, da azaleje dobijo več svetlobe. Tu ugotovimo, da je vse precej blatno in se držimo asfaltnih cest. Le enkrat malo »zalutamo« skozi gozd, da si naredimo bližnjico.
Že takoj na začetku nas pozdravi pasji zob, potem se pokaže bela vijolica, pa še repuh in pljučnik. Na koncu pa ob povratku od Jablance v Boštanj ob cesti kar pomodri od jetrnika. Vmes je tudi en šopek roza.
Le za utrinek se pokažejo gore, pogled na Kum, Lisco pa je enkrat lepši in enkrat zamegljen.
Naredili smo skoraj 12 km, kar so nam povedale tudi noge.
Končamo na kavici v Čič baru.
Zaključili ob 12.15.
Zapisala Nevenka Vahtar
13 članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica s tremi avtomobili do pokopališča v Boštanju, potem pa peš.
Lepo sončno jutro, ki se nadaljuje v ravno tako dopoldne, tistih sedem procentov možnosti za dež iz napovedi pa se uresniči šele popoldne.
Dvigamo se skozi gozd, v katerem nas pozdravljajo redki telohi, bele vijolice, tu je tudi pasji zob, grmi rumenega sleča (azaleje) pa se še niso zbudili iz zimskega spanja. Veter je polomil nekaj vej in dreves, nekatera drevesa pa so tudi namenoma podrli, da bi imela azaleja več svetlobe.
Pot postaja blatna, zato se za nadaljevanje odločimo po cesti. Do zaselka Vetrnik, ki sicer uradno spada pod Apnenik pri Boštanju, se počasi dvigamo in vmes podebatiramo o stari mogočni hiši, ki je povezana z grozljivo zgodbo, pa o novodobnih nasadih jablan, ki jim je intenzivnost pridelave vzela vso romantiko.
Občudujemo lep razgled na Okič, potem pa zavijemo strmo v desno, kjer nas ob cesti pozdravi pljučnik. Na cesti nas preseneti izvir vode, na Kremenu (še vedno uradno Apnenik) pa lepo urejene hiše in oranžni krokusi. Lepe novogradnje so tudi na Podzavrhu, kjer dosežemo nekaj nad 500 metrov nadmorske višine.
Že smo na križišču pri Vitovcu, od koder vidimo od Kuma do Lisce, daleč na obzorju pa se svetlikajo tudi Kamniške Alpe. Dovolj je bilo vzpenjanja, zdaj pa navzdol proti dolini Grahovice. Cesta vijuga, zato jo enkrat uberemo kar čez drn in strn. Kmalu nas na desni razveseli potoček in mimo Simerta pridemo h kapelici ob cesti za Boštanj.
V dolini Grahovice nas presenetijo številni cvetovi modrega in roza jetrnika, s strmin pa pritečejo tudi manjši potočki. Nekateri jaški ob cesti so odkriti, verjetno jih je odrinil snežni plug. To bi bilo lahko nevarno.
Ko se nam pot že malo vleče, pridemo do začetka Boštanja, potem pa po dveh različnih poteh do avtomobilov pri pokopališču.
V Čič baru ob toplih napitkih strnemo vtise in se dogovorimo za program v naslednjih tednih: najprej Šentrupert z Nebesi in Deželo kozolcev ob mednarodnem dnevu gozdov, potem pa Radeče in Jelovo.
Res se imamo česa veseliti!
Danes pa smo v malo več kot treh urah prehodili skoraj dvanajst kilometrov.
SPLETNI DNEVNIK ROMANE IVAČIČ.
Lepo sončno jutro, ki se nadaljuje v ravno tako dopoldne, tistih sedem procentov možnosti za dež iz napovedi pa se uresniči šele popoldne.
Dvigamo se skozi gozd, v katerem nas pozdravljajo redki telohi, bele vijolice, tu je tudi pasji zob, grmi rumenega sleča (azaleje) pa se še niso zbudili iz zimskega spanja. Veter je polomil nekaj vej in dreves, nekatera drevesa pa so tudi namenoma podrli, da bi imela azaleja več svetlobe.
Pot postaja blatna, zato se za nadaljevanje odločimo po cesti. Do zaselka Vetrnik, ki sicer uradno spada pod Apnenik pri Boštanju, se počasi dvigamo in vmes podebatiramo o stari mogočni hiši, ki je povezana z grozljivo zgodbo, pa o novodobnih nasadih jablan, ki jim je intenzivnost pridelave vzela vso romantiko.
Občudujemo lep razgled na Okič, potem pa zavijemo strmo v desno, kjer nas ob cesti pozdravi pljučnik. Na cesti nas preseneti izvir vode, na Kremenu (še vedno uradno Apnenik) pa lepo urejene hiše in oranžni krokusi. Lepe novogradnje so tudi na Podzavrhu, kjer dosežemo nekaj nad 500 metrov nadmorske višine.
Že smo na križišču pri Vitovcu, od koder vidimo od Kuma do Lisce, daleč na obzorju pa se svetlikajo tudi Kamniške Alpe. Dovolj je bilo vzpenjanja, zdaj pa navzdol proti dolini Grahovice. Cesta vijuga, zato jo enkrat uberemo kar čez drn in strn. Kmalu nas na desni razveseli potoček in mimo Simerta pridemo h kapelici ob cesti za Boštanj.
V dolini Grahovice nas presenetijo številni cvetovi modrega in roza jetrnika, s strmin pa pritečejo tudi manjši potočki. Nekateri jaški ob cesti so odkriti, verjetno jih je odrinil snežni plug. To bi bilo lahko nevarno.
Ko se nam pot že malo vleče, pridemo do začetka Boštanja, potem pa po dveh različnih poteh do avtomobilov pri pokopališču.
V Čič baru ob toplih napitkih strnemo vtise in se dogovorimo za program v naslednjih tednih: najprej Šentrupert z Nebesi in Deželo kozolcev ob mednarodnem dnevu gozdov, potem pa Radeče in Jelovo.
Res se imamo česa veseliti!
Danes pa smo v malo več kot treh urah prehodili skoraj dvanajst kilometrov.
SPLETNI DNEVNIK ROMANE IVAČIČ.
