Polana in Sveta Trojica - 30. 3. 2016
Avtor: Vinko Šeško.
|
Avtor: Ljubo Motore.
|
Več posnetkov Vinka Šeška.
Posnetki Marte Brežan.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Rondo ob 8.00 je poln naše skupine, saj smo skoraj vsi: 23 od 25-ih. S šestimi avti se odpeljemo na Polano.
Čisto avtomatično pričakujemo, da se bo v daljavi pokazala naša ciljna točka – sv. Trojica, a nam je pogledu skrita. Pokaže se nam le desno od vasi Polana sv. Kancijan. Na levo pa nas opozori Vinko na hrib Boršt, od koder izvira njegova rodbina.
Na odcepu za Vislano vidimo, da je odcep na levo - cesta zaprta. Tu je potegnil velik plaz. Sedaj je cesta speljana drugje. Po tej cesti pa bi se prišlo v Gračnico.
Ob poti srečamo kapelico, ki je proti cesti obrnjena s hrbtno stranjo in je obeležje – Kristus na križu na zadnji strani na steni pod slemenom. Ko gremo okrog nje vidimo, da je popolnoma zapuščena – mogoče bi bila vredna obnove in primernega dostopa. Po njeni legi pa sklepamo, da je nekoč cesta potekala drugače.
Pot začnemo skozi star sadovnjak, ki je že lepo obrezan. V vasi opazimo vodnjak tako rekoč na hišnem pragu. Naše zanimanje privabi domače. Tako se pogovorim s sinom Palčnik Vidom, ki z mamo prideta na vrata. Lastnik kmetije je še oče Ivan. Vid pove, da je vodnjak še uporaben, a je potrebno zamenjati tesnilo, ki zadrži vodo, da ne odteče nazaj. Za sadovnjak pa pravi, da se govori, da bodo prišli pod področje Kozjanskega parka, a sedaj oni sami skrbijo za ta drevesa, ker te iste sorte, če kupiš novo drevo, niso isto, kot so te stare originalne sorte. Zato jim je pomembno, da jih ohranjajo.
Ustavimo se tudi ob mogočnemu hrastu. Vinka poprosimo za razlago: to je graden – v Sloveniji ga je največ in najlaže ga ločimo po skorji, ki je sivkasta in plitvo razpokana. Cer in graden imata skorjo globoko vzdolžno razpokano. Cer spoznamo tudi po kavelčkastih izrastkih na skledici želoda
Ko pridemo na odprto, pa se pogled odpre od desne proti levi: Resevna nad Šentjurjem, Celjska koča, Grmada nad Humom, Svetina, čez Savinjo Malič, Šmohor, Gojzdnik, Mrzlica in spredaj Govce (od kod je Milka – vandrovska kuharica).
Naletimo tudi na markacije – bela v sredini in okrog rumena. To potem ugotovimo, da je barva papeževe zastave in označuje pot do sv. Trojice. Ne vemo pa, kako poteka ta pot v celoti.
Končno smo na vrhu hriba in pri cerkvi sv. Trojice. Tu je tudi prijetno omizje za počitek, kjer se prikažejo dobrote iz nahrbtnika.
Na novi razgledni točki pa se pogled odpira od leve proti desni: Boč, Donačka gora, Macelj, Kalnik, pred nami Voluš, ki zadaj skriva Orionov pas (po patru Gržanu). Desno v jami se skriva Jurklošter. Vidi se božja pot na Planini. Spodaj je še Marijina vas. Nad Jurkloštrom pa še Skalica in Bohor.
Ko se začnemo spuščati, ugotovimo, da na nek način naša pot dela osmico. Vrnili smo se do kmetije z vodnjakom in nadaljevali do cerkvice sv. Kancijana, ki ima vrata s strani, do katerih se pride le po železni lestvi. Tokrat nismo bili v nobeni cerkvi znotraj.
Potem se začnemo spuščati v dolino proti 1. partizanski šoli na osvobojenem ozemlju – Rozman Stane. Spomenike smo videli že ob poti in tu je večji v bližini šole. Iz stavbe se kadi – torej tu nekdo prebiva. Obeležje na stavbi pa je odstranjeno – vzroka ne poznamo.
Ker smo tako rekoč že na Lisci, saj nas pot nazaj pelje mimo – se še povzpnemo do vrha in si tu - v Tončkovem domu - privoščimo kavico. Nevenka vse pogosti še z velikonočno vodo. Vinko sicer prisega na vino. Meni pa se zdi, da velikonočno vodo le ni zanemariti. Vodni izvir je v Radečah pod kamnolomom. To je voda izpod Kuma. Že stari splavarji so za ta izvir pravili Krščena voda. Torej so ji dali poseben energetski pomen. Velikonočna voda pa pomeni, da je voda natočena na kvalitetnem izviru na velikonočno jutro pred sončnim vzhodom. To se sedaj povezuje s krščanstvom in Kristusovim vstajenjem. Če pa pomislimo, da se Velika noč veže na luno – torej na delovanje energij vesolja, pa je lahko pomen take vode veliko večji in ima lahko pomen že iz pradavnine.
Ob kavi se še pogovorimo o jaricah na Bohorju – ki smo jih zaradi narave letošnje zime že zamudili. Petelinčke bi na Jevšo še lahko šli pogledat. Močvirski tulipan pa je v našem koncu že mimo. Nevenka omeni Nebeško goro v Radeški občini in poseben izvir tam v bližini, ki bi ju bilo dobro pogledati, ko ni veliko listja – zaradi razgleda. Možno je v bližini Vrhnike pogledati močvirski tulipan, za kar pa se bo manjša skupina odločila, če bo šla to pogledat – baje jih je na tisoče.
Marija Jazbec nas vabi k njej – to je tudi področje, kjer še nismo bili – tako verjetno naslednjo sredo gremo tja. Čez 14 dni pa je izlet v Prago in ne gremo na pohod. Za naš zaključek je še vedno opcija 25. 5. in Martin rojstni dan.
Potepanje končali ob 13.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irena:
takole fejst smo pa danes hodili, pridni!
19.284 korakov
11 km, 571 m
3 ure, 17 minut
pokurili 764 kalorij
Posnetki Marte Brežan.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Rondo ob 8.00 je poln naše skupine, saj smo skoraj vsi: 23 od 25-ih. S šestimi avti se odpeljemo na Polano.
Čisto avtomatično pričakujemo, da se bo v daljavi pokazala naša ciljna točka – sv. Trojica, a nam je pogledu skrita. Pokaže se nam le desno od vasi Polana sv. Kancijan. Na levo pa nas opozori Vinko na hrib Boršt, od koder izvira njegova rodbina.
Na odcepu za Vislano vidimo, da je odcep na levo - cesta zaprta. Tu je potegnil velik plaz. Sedaj je cesta speljana drugje. Po tej cesti pa bi se prišlo v Gračnico.
Ob poti srečamo kapelico, ki je proti cesti obrnjena s hrbtno stranjo in je obeležje – Kristus na križu na zadnji strani na steni pod slemenom. Ko gremo okrog nje vidimo, da je popolnoma zapuščena – mogoče bi bila vredna obnove in primernega dostopa. Po njeni legi pa sklepamo, da je nekoč cesta potekala drugače.
Pot začnemo skozi star sadovnjak, ki je že lepo obrezan. V vasi opazimo vodnjak tako rekoč na hišnem pragu. Naše zanimanje privabi domače. Tako se pogovorim s sinom Palčnik Vidom, ki z mamo prideta na vrata. Lastnik kmetije je še oče Ivan. Vid pove, da je vodnjak še uporaben, a je potrebno zamenjati tesnilo, ki zadrži vodo, da ne odteče nazaj. Za sadovnjak pa pravi, da se govori, da bodo prišli pod področje Kozjanskega parka, a sedaj oni sami skrbijo za ta drevesa, ker te iste sorte, če kupiš novo drevo, niso isto, kot so te stare originalne sorte. Zato jim je pomembno, da jih ohranjajo.
Ustavimo se tudi ob mogočnemu hrastu. Vinka poprosimo za razlago: to je graden – v Sloveniji ga je največ in najlaže ga ločimo po skorji, ki je sivkasta in plitvo razpokana. Cer in graden imata skorjo globoko vzdolžno razpokano. Cer spoznamo tudi po kavelčkastih izrastkih na skledici želoda
Ko pridemo na odprto, pa se pogled odpre od desne proti levi: Resevna nad Šentjurjem, Celjska koča, Grmada nad Humom, Svetina, čez Savinjo Malič, Šmohor, Gojzdnik, Mrzlica in spredaj Govce (od kod je Milka – vandrovska kuharica).
Naletimo tudi na markacije – bela v sredini in okrog rumena. To potem ugotovimo, da je barva papeževe zastave in označuje pot do sv. Trojice. Ne vemo pa, kako poteka ta pot v celoti.
Končno smo na vrhu hriba in pri cerkvi sv. Trojice. Tu je tudi prijetno omizje za počitek, kjer se prikažejo dobrote iz nahrbtnika.
Na novi razgledni točki pa se pogled odpira od leve proti desni: Boč, Donačka gora, Macelj, Kalnik, pred nami Voluš, ki zadaj skriva Orionov pas (po patru Gržanu). Desno v jami se skriva Jurklošter. Vidi se božja pot na Planini. Spodaj je še Marijina vas. Nad Jurkloštrom pa še Skalica in Bohor.
Ko se začnemo spuščati, ugotovimo, da na nek način naša pot dela osmico. Vrnili smo se do kmetije z vodnjakom in nadaljevali do cerkvice sv. Kancijana, ki ima vrata s strani, do katerih se pride le po železni lestvi. Tokrat nismo bili v nobeni cerkvi znotraj.
Potem se začnemo spuščati v dolino proti 1. partizanski šoli na osvobojenem ozemlju – Rozman Stane. Spomenike smo videli že ob poti in tu je večji v bližini šole. Iz stavbe se kadi – torej tu nekdo prebiva. Obeležje na stavbi pa je odstranjeno – vzroka ne poznamo.
Ker smo tako rekoč že na Lisci, saj nas pot nazaj pelje mimo – se še povzpnemo do vrha in si tu - v Tončkovem domu - privoščimo kavico. Nevenka vse pogosti še z velikonočno vodo. Vinko sicer prisega na vino. Meni pa se zdi, da velikonočno vodo le ni zanemariti. Vodni izvir je v Radečah pod kamnolomom. To je voda izpod Kuma. Že stari splavarji so za ta izvir pravili Krščena voda. Torej so ji dali poseben energetski pomen. Velikonočna voda pa pomeni, da je voda natočena na kvalitetnem izviru na velikonočno jutro pred sončnim vzhodom. To se sedaj povezuje s krščanstvom in Kristusovim vstajenjem. Če pa pomislimo, da se Velika noč veže na luno – torej na delovanje energij vesolja, pa je lahko pomen take vode veliko večji in ima lahko pomen že iz pradavnine.
Ob kavi se še pogovorimo o jaricah na Bohorju – ki smo jih zaradi narave letošnje zime že zamudili. Petelinčke bi na Jevšo še lahko šli pogledat. Močvirski tulipan pa je v našem koncu že mimo. Nevenka omeni Nebeško goro v Radeški občini in poseben izvir tam v bližini, ki bi ju bilo dobro pogledati, ko ni veliko listja – zaradi razgleda. Možno je v bližini Vrhnike pogledati močvirski tulipan, za kar pa se bo manjša skupina odločila, če bo šla to pogledat – baje jih je na tisoče.
Marija Jazbec nas vabi k njej – to je tudi področje, kjer še nismo bili – tako verjetno naslednjo sredo gremo tja. Čez 14 dni pa je izlet v Prago in ne gremo na pohod. Za naš zaključek je še vedno opcija 25. 5. in Martin rojstni dan.
Potepanje končali ob 13.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irena:
takole fejst smo pa danes hodili, pridni!
19.284 korakov
11 km, 571 m
3 ure, 17 minut
pokurili 764 kalorij
