Predstava My Fair Lady - 8. 12. 2017 ob 19.30
Opera SNG Maribor:
"Muzikal My Fair Lady je imel že pred svojim nastankom nadvse zanimivega predhodnika v drami Pygmalion irskega književnika Georgea Bernarda Shawa. Shawevo besedilo sta morda še bolj kot glasba Fredericka Loeweja na libreto Alana Jaya Lernerja zbadljivo podčrtali družbena razslojenost in zlaganost vljudnostnih etiket v t. i. visoki družbi razvitega kapitalističnega zahoda, zlasti angleške monarhije. Shaweva drama pravzaprav obnavlja epizodo iz Ovidove epske pesnitve Metamorfoze, v kateri je omenjen ciprski kipar Pigmalion. Ta naj bi podlegel pregrehi lastne umetniške stvaritve – ženskega kipa, ki je v umetniku prebudil erotično poželenje. Muzikal v dveh dejanjih My Fair Lady pa postavlja v ospredje družbeno "komolčarstvo" Elize Doolittle, mlade, neodvisne in ambiciozne, toda malomarne in nekultivirane prodajalke cvetja iz londonskega predmestja Cockney, ki se želi z lepšimi manirami in rafinirano govorico na vsak način prebiti v visoko družbo, zato poišče strokovno pomoč pri pedantnem in nadutem profesorju fonetike Henryju Higginsu. Že prva broadwayska produkcija iz leta 1956 z legendarnim igralcem Rexom Harrisonom ter vsestransko talentirano pevko in igralko Julie Andrews je muzikalu napovedovala uspešno prihodnost, ki so ga kasnejše postavitve v londonskem West Endu (leta 1958) in zatem spet na Broadwayu le še dodatno učvrstile v železni repertoar sodobnih glasbenih gledališč. Številni glasbeni kritiki so glasbenogledališko delo označili za popoln muzikal, saj izpolnjuje tako rekoč vse kriterije, ki zagotavljajo njegov uspeh: poleg prepoznavnih in tudi naivnemu ušesu dostopnih melodij se ponaša z všečno zgodbo, zbadljivo, a lahkotno družbeno kritiko ter s komičnimi liki in situacijami, s katerimi se občinstvo lahko vedno znova poistoveti."
Cena vstopnice in prevoza je 28,00 €.
Znesek lahko plačate blagajničarki Reziki Jazbec na predavanju
7. 11. in 14. 11. 2017.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
"Muzikal My Fair Lady je imel že pred svojim nastankom nadvse zanimivega predhodnika v drami Pygmalion irskega književnika Georgea Bernarda Shawa. Shawevo besedilo sta morda še bolj kot glasba Fredericka Loeweja na libreto Alana Jaya Lernerja zbadljivo podčrtali družbena razslojenost in zlaganost vljudnostnih etiket v t. i. visoki družbi razvitega kapitalističnega zahoda, zlasti angleške monarhije. Shaweva drama pravzaprav obnavlja epizodo iz Ovidove epske pesnitve Metamorfoze, v kateri je omenjen ciprski kipar Pigmalion. Ta naj bi podlegel pregrehi lastne umetniške stvaritve – ženskega kipa, ki je v umetniku prebudil erotično poželenje. Muzikal v dveh dejanjih My Fair Lady pa postavlja v ospredje družbeno "komolčarstvo" Elize Doolittle, mlade, neodvisne in ambiciozne, toda malomarne in nekultivirane prodajalke cvetja iz londonskega predmestja Cockney, ki se želi z lepšimi manirami in rafinirano govorico na vsak način prebiti v visoko družbo, zato poišče strokovno pomoč pri pedantnem in nadutem profesorju fonetike Henryju Higginsu. Že prva broadwayska produkcija iz leta 1956 z legendarnim igralcem Rexom Harrisonom ter vsestransko talentirano pevko in igralko Julie Andrews je muzikalu napovedovala uspešno prihodnost, ki so ga kasnejše postavitve v londonskem West Endu (leta 1958) in zatem spet na Broadwayu le še dodatno učvrstile v železni repertoar sodobnih glasbenih gledališč. Številni glasbeni kritiki so glasbenogledališko delo označili za popoln muzikal, saj izpolnjuje tako rekoč vse kriterije, ki zagotavljajo njegov uspeh: poleg prepoznavnih in tudi naivnemu ušesu dostopnih melodij se ponaša z všečno zgodbo, zbadljivo, a lahkotno družbeno kritiko ter s komičnimi liki in situacijami, s katerimi se občinstvo lahko vedno znova poistoveti."
Cena vstopnice in prevoza je 28,00 €.
Znesek lahko plačate blagajničarki Reziki Jazbec na predavanju
7. 11. in 14. 11. 2017.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Vsakoletna gledališka predstava, ki je v programu U3 Sevnica, je bila tokrat v Mariboru, kjer smo si ogledali My fair Lady.
Avtobus je bil poln, saj veselih vsebin smo potrebni in je bilo dovolj zainteresiranih za prijeten večer.
Vodstvo izleta v avtobusu je prevzel Sašo, ki se je najprej pozanimal, če je potreben vmesni postanek, kar smo hvaležno odklonili.
V Mariboru pa je bil čas le za hiter sprehod skozi ulice do gledališča, kjer je Alenka razdelila karte, še mogoče ena kavica ali sekt v gledališkem baru in že se je predstava začela.
Upoštevali smo navodilo gledališča in izklopili telefone in tudi Sašovo navodilo »naj ne bomo kmetje v mestu« in se obnašali primerno priliki: ko je bilo smešno, smo se smejali le potiho.
Ker je vsebina znana iz filma in tudi kakega drugega gledališča, smo lahko ugotavljali, kako je danes. Mislim da smo bili v večini zadovoljni s predstavo.
Zanimivi so tudi nadnapisi v angleščini in nemščini, ki pa so meni, ki jih nisem potrebovala, motili pozornost samega dogajanja.
Igra je bila dopadljiva in sem bila z vsem zadovoljna. Opazila pa sem, da profesor Higgins v filmu deluje bolj uglajen gospod. Tokratni igralec pa tega lika ni tako zaobjel.
Že med odmorom smo opazili, da je Maribor bel in da padajo flike in ne snežinke. Tako smo se vračali v močnem sneženju, ki je že povzročilo zastoje nesrečo in »razmetane« tovornjake. Ko smo že mislili, da smo se skozi zagate prebili, nas je prevrnjena smreka pri Krivcu v Zidanem mostu ustavila. Osebni avtomobili so se lahko izmuznili, mi pa smo počakali gasilce, da so vsaj za naš prehod očistili cestišče.
Tako smo končali naš potep 9.12. ob 2.30.
P.s.: Ne verjamem, da sem edina, ki se mi zdi vredno gledališko predstavo narediti kot poseben dogodek. Jaz lahko pijem kavico sama doma, pri Kruhku ali Florjanu v prijetni družbi. A iti v mesto in njihovo kavarno na kavico, tortico, ali kar mi je všeč in doživeti ne le domačo družbo, s katero sem, ampak tudi ambient, ki ga taka prilika daje. To mi je enako kot roža v vazi ali pa se sprehodim v gozd in poiščem teloh, ki se ga tam naužijem.
Upam, da bo tudi v naprej tako, kot je že bilo in bomo urico za sprehod in kavico imeli ob naslednji predstavi.
Svoj vtis zapisala Nevenka Vahtar
Avtobus je bil poln, saj veselih vsebin smo potrebni in je bilo dovolj zainteresiranih za prijeten večer.
Vodstvo izleta v avtobusu je prevzel Sašo, ki se je najprej pozanimal, če je potreben vmesni postanek, kar smo hvaležno odklonili.
V Mariboru pa je bil čas le za hiter sprehod skozi ulice do gledališča, kjer je Alenka razdelila karte, še mogoče ena kavica ali sekt v gledališkem baru in že se je predstava začela.
Upoštevali smo navodilo gledališča in izklopili telefone in tudi Sašovo navodilo »naj ne bomo kmetje v mestu« in se obnašali primerno priliki: ko je bilo smešno, smo se smejali le potiho.
Ker je vsebina znana iz filma in tudi kakega drugega gledališča, smo lahko ugotavljali, kako je danes. Mislim da smo bili v večini zadovoljni s predstavo.
Zanimivi so tudi nadnapisi v angleščini in nemščini, ki pa so meni, ki jih nisem potrebovala, motili pozornost samega dogajanja.
Igra je bila dopadljiva in sem bila z vsem zadovoljna. Opazila pa sem, da profesor Higgins v filmu deluje bolj uglajen gospod. Tokratni igralec pa tega lika ni tako zaobjel.
Že med odmorom smo opazili, da je Maribor bel in da padajo flike in ne snežinke. Tako smo se vračali v močnem sneženju, ki je že povzročilo zastoje nesrečo in »razmetane« tovornjake. Ko smo že mislili, da smo se skozi zagate prebili, nas je prevrnjena smreka pri Krivcu v Zidanem mostu ustavila. Osebni avtomobili so se lahko izmuznili, mi pa smo počakali gasilce, da so vsaj za naš prehod očistili cestišče.
Tako smo končali naš potep 9.12. ob 2.30.
P.s.: Ne verjamem, da sem edina, ki se mi zdi vredno gledališko predstavo narediti kot poseben dogodek. Jaz lahko pijem kavico sama doma, pri Kruhku ali Florjanu v prijetni družbi. A iti v mesto in njihovo kavarno na kavico, tortico, ali kar mi je všeč in doživeti ne le domačo družbo, s katero sem, ampak tudi ambient, ki ga taka prilika daje. To mi je enako kot roža v vazi ali pa se sprehodim v gozd in poiščem teloh, ki se ga tam naužijem.
Upam, da bo tudi v naprej tako, kot je že bilo in bomo urico za sprehod in kavico imeli ob naslednji predstavi.
Svoj vtis zapisala Nevenka Vahtar