Primož - 2. 2. 2011
Tudi tokrat smo spremenili – na predlog Vinka – plan pohoda. Namesto, da bi šli na slap Jasenk, smo se, zaradi ledene poti, odločili, da se zberemo pri Rondoju ter se odpeljemo do gostišča Krajnc pri ribniku v Lokah. Tam nas je čakal Vinko.
Nedaleč od gostišča sta nas Vinko in Ljubo opozorila na porušeno kamnito brv, ki je več stoletij služila svojemu namenu. Po kratkem vzponu pod Dolnjimi Impoljami, smo si ogledali najdebelejšo bukev v Posavju. O tem piše v knjigi »ZELENI ZAKLADI OB SAVI IN KRKI », ki jo je izdal leta 1999 Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Brežice:
Ruparjeva bukev. (Najdebelejša bukev v našem območju).
Naša najmogočnejša bukev raste pod vasjo Dolnje Impolje nad dolino Javorje. Opazimo jo lahko že z glavne ceste, vendar se nam od daleč ne zdi nič posebnega. Šele ko pridemo do nje, začutimo vso mogočnost drevesa. V prsni višini ima kar 487 cm obsega ali 155 cm premera. Bukev se dokaj nizko razveji in ima 6 debelih vrhov. Predvidevamo, da je v preteklosti zraslo več dreves skupaj.
Od tu smo se namenili v samo vas, kjer nas je povabil gospodar hiše štev. 1a Anton Mlakar (prejšnji lastniki tega poslopja sta bili družini Škrajnar in Konajzler) v lepo urejeno velbano klet. Pripovedoval nam je, da je bila ta hiša nekoč prebivališče gospode, ki je zgradila dvorec Impoljca v dolini Save. Ta hiša – ki je bila v sedanjem času razširjena in dozidana – pa je nosila ime Impelhoff, ki je bil obnovljen leta 1575, o čemer priča tudi dokument, fotokopijo katerega nam je gospodar izročil (ustrezno literaturo o tem pozna Vidko Androjna z Vrha). Po izgradnji dvorca je ta hiša služila kot gospodarsko poslopje.
V Gornjem Impolju ja našo pozornost pritegnila hiša štev. 4 iz leta 1898, ki se imenuje Kovačeva hiša. Tu je živela mati Alojza Grojzdeta, ki je bil leta 2010 proglašen za prvega mučenca v Sloveniji. Žal, hiša propada. Je značilne arhitekture iz tistega obdobja – spalnica je grajena iz lesa, črna kuhinja pa je zidana. V njej je še del stare opreme.
Na poti so se nam, kljub rahli meglici, vseskozi odpirali lepi pogledi na pobočja vinogradov na Orlah, Poganki in Dedni Gori ter terasastih njiv, ki so skozi čas nastale s posebnim načinom oranja. Prispeli smo na Primož. V kraju sta cerkev svetega Primoža iz 17. stoletja in oglasna turistična tabla.
Na povabilo Vinka smo današnjo pot zaključili v Češnjicah številka 7, kjer nas je ob zakurjenem kaminu in s pogostitvijo pričakala Elčka, Vinko pa nam je ponudil svojo frankinjo in cviček.
Zadovoljni smo se vračali proti našemu izhodišču. Med potjo smo srečali prijetno gospo, ki je bila Oblakova z Ledine. Z zajetnim svežnjem žice se je vračala peš iz trgovine na Studencu. Povedala nam je, da še vedno plete košare in druge pletene izdelke. Povabila nas je, da se kdaj oglasimo pri njej.
Kakor že večkrat, tako smo tudi na tej poti spoznali, da so pomembna vrednota našega okolja prijazni ljudje.
Zapis sestavila: Marjana Dvojmoč
Nedaleč od gostišča sta nas Vinko in Ljubo opozorila na porušeno kamnito brv, ki je več stoletij služila svojemu namenu. Po kratkem vzponu pod Dolnjimi Impoljami, smo si ogledali najdebelejšo bukev v Posavju. O tem piše v knjigi »ZELENI ZAKLADI OB SAVI IN KRKI », ki jo je izdal leta 1999 Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Brežice:
Ruparjeva bukev. (Najdebelejša bukev v našem območju).
Naša najmogočnejša bukev raste pod vasjo Dolnje Impolje nad dolino Javorje. Opazimo jo lahko že z glavne ceste, vendar se nam od daleč ne zdi nič posebnega. Šele ko pridemo do nje, začutimo vso mogočnost drevesa. V prsni višini ima kar 487 cm obsega ali 155 cm premera. Bukev se dokaj nizko razveji in ima 6 debelih vrhov. Predvidevamo, da je v preteklosti zraslo več dreves skupaj.
Od tu smo se namenili v samo vas, kjer nas je povabil gospodar hiše štev. 1a Anton Mlakar (prejšnji lastniki tega poslopja sta bili družini Škrajnar in Konajzler) v lepo urejeno velbano klet. Pripovedoval nam je, da je bila ta hiša nekoč prebivališče gospode, ki je zgradila dvorec Impoljca v dolini Save. Ta hiša – ki je bila v sedanjem času razširjena in dozidana – pa je nosila ime Impelhoff, ki je bil obnovljen leta 1575, o čemer priča tudi dokument, fotokopijo katerega nam je gospodar izročil (ustrezno literaturo o tem pozna Vidko Androjna z Vrha). Po izgradnji dvorca je ta hiša služila kot gospodarsko poslopje.
V Gornjem Impolju ja našo pozornost pritegnila hiša štev. 4 iz leta 1898, ki se imenuje Kovačeva hiša. Tu je živela mati Alojza Grojzdeta, ki je bil leta 2010 proglašen za prvega mučenca v Sloveniji. Žal, hiša propada. Je značilne arhitekture iz tistega obdobja – spalnica je grajena iz lesa, črna kuhinja pa je zidana. V njej je še del stare opreme.
Na poti so se nam, kljub rahli meglici, vseskozi odpirali lepi pogledi na pobočja vinogradov na Orlah, Poganki in Dedni Gori ter terasastih njiv, ki so skozi čas nastale s posebnim načinom oranja. Prispeli smo na Primož. V kraju sta cerkev svetega Primoža iz 17. stoletja in oglasna turistična tabla.
Na povabilo Vinka smo današnjo pot zaključili v Češnjicah številka 7, kjer nas je ob zakurjenem kaminu in s pogostitvijo pričakala Elčka, Vinko pa nam je ponudil svojo frankinjo in cviček.
Zadovoljni smo se vračali proti našemu izhodišču. Med potjo smo srečali prijetno gospo, ki je bila Oblakova z Ledine. Z zajetnim svežnjem žice se je vračala peš iz trgovine na Studencu. Povedala nam je, da še vedno plete košare in druge pletene izdelke. Povabila nas je, da se kdaj oglasimo pri njej.
Kakor že večkrat, tako smo tudi na tej poti spoznali, da so pomembna vrednota našega okolja prijazni ljudje.
Zapis sestavila: Marjana Dvojmoč
