Primož, Červivec in Sevnica - 22. 3. 2017
Avtor: Vinko Šeško.
|
Avtor: Ljubo Motore.
|
Tokrat z veseljem pozdravimo nekaj časa odsotnega Ljubota in pozdravimo novega člana v skupini Boruta Gradišnika. Zbere se nas 23. To je 5 avtov.
Nato se odpeljemo na Primož in se ustavimo pri cerkvi in jo peš mahnemo do Vinkovega vikenda. Najprej ga ne prepoznamo, ker do njega pridemo od zgoraj, čez travnik. Tu je prvi kratek postanek. Tu so Češnjice. Včasih je bila tu tudi šola. Desno so Rogačice. Marjana išče s pogledom Drušče. So Male in Velike. Pečice so bolj levo. Znojile pa so spodaj. Vidimo tudi Pijano Goro. Cerkvica ob gozdu in Marjanine smrečice.
Vinko razloži, da je tu bila prej kmetija, ki je pogorela. Kmet je ostarel, ostali so 3 lastniki – 5 ha zemlje. Imel je tudi še leta 1964 tu žago, ki mu jo je ravno Vinko zapečatil, ker je bila brez dovoljenja, a kmet je žagal potem drugje. Z Vintarjem leta 1983 Vinko kupi in obnovi vinograd. Razloži, kako je staro renoviral, dozidal. V lesenem prvem nadstropju sedaj živi njegov sin, on pa ima pritličje. Razloži tudi, da je sedaj v vinogradu preveč skrbi z lesenimi koli in jih je zamenjal z betonskimi. Za Elčkino vino uporabi mešanico grozdja – laški rizling, chardonnay in ostale žlahtne bele sorte. Po pokušini vina pravi Marta: »Kozarce pomit, če želite pol' še kaj dobit'!«
Nadaljujemo proti Mali Hubajnici, zraven je tudi Velika. Naprej gremo proti Jelendolu, kjer smo že bili, in Červivcu, kjer je rastišče navadnega kosmatinca. Vinko sicer upa, a tudi dvomi, da se nam pridruži Tanja Košar, ki je potem res ni bilo.
Primož je najmanjša krajevna skupnost v občini. Spodaj so Drušče in slap, ki meji na sosednjo krajevno skupnost Tržišče.
Najprej nas od Primoža (nadmorska višina 500 m) vodi pot mimo kamnoloma. Hribček za njim je Červivec.
Zelenim rožicam, ki imajo v sredini rumeno in liste zelene, se reče tevje. Sedaj že veliko cveti. Črni teloh že odcvita, tudi temnega še najdemo, vijolice – bele in modre nas spremljajo ob poti. Zraven so še trobentice in navadni volčin ter pljučnik. Tudi jetrnik - plavice – kot jim jaz rečem - nas presenetijo, kot tudi vetrnice, ki smo jim pri nas rekli srajčke. Ob cesti pa ugotavljamo, da so tu morali zemljo navoziti, ker rastejo pod bregom drobne narcise, ki so vrtne rože.
Pot nas vodi polkrožno okrog vasi Rogačice, ki je po vojni pogorela in je sedaj pozidana bolj skupaj in bolj enotno.
Krško polje ima navadnega kosmatinca veliko. Na Vinkovo in Klenovškovo pobudi se zaščiti tudi to malo rastišče. Gozd ga zarašča. Ga bo potrebno očistiti in tudi ob pravem času pokositi. Sedaj pa nas Vinko opozori, naj dobro gledamo, ker je kosmatinec še precej v popkih in ga med suho travo hitro spregledaš. Najdemo tudi cvetoče in uživamo v tem. Naredimo kar nekaj lepih fotografij, za kar moramo na kolena ali še niže.
Po povratku na Primož je miza takoj polna dobrot in kavica že tudi diši. Pogosti nas ob Vinku še Ljubica, Sonja in še kdo – kot po navadi se vedno najde kakšna dobra duša.
Pa ne končamo na rondoju – ampak se odpravimo še na sevniški grad – ker jih veliko ni bilo na otvoritvi Judithine razstave. Pa si prvo pogledamo – nekateri še enkrat – Vinkovo razstavo v Moškonovi galeriji in potem še Judithino, kjer si privoščimo še eno »kavico« na Judithin račun. Hvala!
Zaključili smo ob 13.30.
Zapisala
Nevenka Vahtar
Irena:
takole smo bili aktivni:
12.392 korakov
7 km 436 m
2 uri 11 minut
491 pokurjenih kalorij
Nato se odpeljemo na Primož in se ustavimo pri cerkvi in jo peš mahnemo do Vinkovega vikenda. Najprej ga ne prepoznamo, ker do njega pridemo od zgoraj, čez travnik. Tu je prvi kratek postanek. Tu so Češnjice. Včasih je bila tu tudi šola. Desno so Rogačice. Marjana išče s pogledom Drušče. So Male in Velike. Pečice so bolj levo. Znojile pa so spodaj. Vidimo tudi Pijano Goro. Cerkvica ob gozdu in Marjanine smrečice.
Vinko razloži, da je tu bila prej kmetija, ki je pogorela. Kmet je ostarel, ostali so 3 lastniki – 5 ha zemlje. Imel je tudi še leta 1964 tu žago, ki mu jo je ravno Vinko zapečatil, ker je bila brez dovoljenja, a kmet je žagal potem drugje. Z Vintarjem leta 1983 Vinko kupi in obnovi vinograd. Razloži, kako je staro renoviral, dozidal. V lesenem prvem nadstropju sedaj živi njegov sin, on pa ima pritličje. Razloži tudi, da je sedaj v vinogradu preveč skrbi z lesenimi koli in jih je zamenjal z betonskimi. Za Elčkino vino uporabi mešanico grozdja – laški rizling, chardonnay in ostale žlahtne bele sorte. Po pokušini vina pravi Marta: »Kozarce pomit, če želite pol' še kaj dobit'!«
Nadaljujemo proti Mali Hubajnici, zraven je tudi Velika. Naprej gremo proti Jelendolu, kjer smo že bili, in Červivcu, kjer je rastišče navadnega kosmatinca. Vinko sicer upa, a tudi dvomi, da se nam pridruži Tanja Košar, ki je potem res ni bilo.
Primož je najmanjša krajevna skupnost v občini. Spodaj so Drušče in slap, ki meji na sosednjo krajevno skupnost Tržišče.
Najprej nas od Primoža (nadmorska višina 500 m) vodi pot mimo kamnoloma. Hribček za njim je Červivec.
Zelenim rožicam, ki imajo v sredini rumeno in liste zelene, se reče tevje. Sedaj že veliko cveti. Črni teloh že odcvita, tudi temnega še najdemo, vijolice – bele in modre nas spremljajo ob poti. Zraven so še trobentice in navadni volčin ter pljučnik. Tudi jetrnik - plavice – kot jim jaz rečem - nas presenetijo, kot tudi vetrnice, ki smo jim pri nas rekli srajčke. Ob cesti pa ugotavljamo, da so tu morali zemljo navoziti, ker rastejo pod bregom drobne narcise, ki so vrtne rože.
Pot nas vodi polkrožno okrog vasi Rogačice, ki je po vojni pogorela in je sedaj pozidana bolj skupaj in bolj enotno.
Krško polje ima navadnega kosmatinca veliko. Na Vinkovo in Klenovškovo pobudi se zaščiti tudi to malo rastišče. Gozd ga zarašča. Ga bo potrebno očistiti in tudi ob pravem času pokositi. Sedaj pa nas Vinko opozori, naj dobro gledamo, ker je kosmatinec še precej v popkih in ga med suho travo hitro spregledaš. Najdemo tudi cvetoče in uživamo v tem. Naredimo kar nekaj lepih fotografij, za kar moramo na kolena ali še niže.
Po povratku na Primož je miza takoj polna dobrot in kavica že tudi diši. Pogosti nas ob Vinku še Ljubica, Sonja in še kdo – kot po navadi se vedno najde kakšna dobra duša.
Pa ne končamo na rondoju – ampak se odpravimo še na sevniški grad – ker jih veliko ni bilo na otvoritvi Judithine razstave. Pa si prvo pogledamo – nekateri še enkrat – Vinkovo razstavo v Moškonovi galeriji in potem še Judithino, kjer si privoščimo še eno »kavico« na Judithin račun. Hvala!
Zaključili smo ob 13.30.
Zapisala
Nevenka Vahtar
Irena:
takole smo bili aktivni:
12.392 korakov
7 km 436 m
2 uri 11 minut
491 pokurjenih kalorij
