Roka slikarja
Še danes, ko zaprem oči, vidim očeta s svinčnikom v roki.
Roka za trenutek čaka nad praznim papirjem. Jaz – še otrok – vsa v pričakovanju.
Naenkrat se roka zgane in moje pričakovanje je še večje.
Sva kot »miš in mačka«. To je najina igra. Očetov začetek je skrajno nenavaden. Nikoli ne vem, od kod se začne risba, kaj je očetu v glavi. Iz vsake nove črte skušam prepoznati, kaj namerava oče narisati. Vedno me je prevzelo, kje je lahko začel. Ne le, da je ujel vso ravnotežje v dimenzijah, tudi perspektiva se je izpeljala in tudi kompozicijsko se je vse ujelo z listom papirja.
Rad je risal realistično in znal je ujeti mehkobo svetlobe.
Portreti mu niso bili pisani na kožo. Z naravo ali tehniko pa se je kar zlil. To, kar je hotel, to je tudi nastalo.
Ko sem najkasneje pri peti črti uganila, kaj bo na risbi, sva bila oba vesela: jaz, da znam slediti njegovi misli in on, da je to, kar se je namenil narisati, tako hitro prepoznavno.
Moje roke ne potujejo tako samodejno, ob njem je v meni tudi nastala velika trema – saj mu še senca nisem. A vedno so bili trenutki, ko sem v miru našla tudi veselje, ko mi je kaj zadovoljivo uspelo.
Še danes obstanem ob njegovih slikah in iščem vsako potezo, izbrano nianso, način nanosa barve in še vedno iščem korajžo narediti sliko za svojo dušo.
Oče je delal v olju, tudi v akvarelu, a najljubši mu je bil pastel. Ko se je odločil za motiv se je rad odločil za tonpapir – nianso papirja, ki je podpirala celoto slike. Že tu je vedno zadel pravo.
Ni mu ležalo slikati v naravi, zato je motiv fotografiral in raje delal kasneje doma. A rezultat me je vedno znova navdušil. Znal je v spominu ohraniti čar trenutka in ga pričarati na sliki.
Danes imam njegove barve, njegove papirje in željo, ki čaka, da se izrazi.
Nevenka Vahtar