S Slapa na Kincl nad Radečami - 31. 1. 2018
Tokrat se skupini le 10-ih pridružim v Loki.
Namenjeni smo najprej do g. Bevca, ki je naš tokratni vodnik. Pričaka nas z vnuki, ženo in dobro postrežbo – odlično kavico in zelo okusnimi BIO domačimi piškoti. Do njega se pride po srednji cesti na Slap – od Radeč šteto druga, tretji odcep pa ima smerokaz za Slap. Vse ceste pa so strme in tudi od plazovitega terena močno poškodovane.
Razloži nam, da do skale, ki predstavlja slap in po njej bolj malo teče, ni možen dostop, ker je vse zaraščeno. Da so se že pogovarjali z Vinkom Šeškom, da bi naredili akcijo in to očistili. Tako to značilnost prelivanja čez gladko skalo le v miniaturi doživimo v grapah, kjer teče voda.
A povabi nas na prav zanimivo pot. Sam – pravi – bi šel naravnost navkreber, a nas bo peljal bolj položno v serpentinah. Ko se dvignemo nad skupino hiš, kjer je on od rojstva, je parcela 100m2, kjer so 4 lastniki. Ko so želeli imeti kabelsko, se je on za to z lastniki dogovarjal, ker je edini, ki ni z nikomer skregan. A dobili so potem povezavo s Čelovnika navzdol. In k temu doda, »da imajo zato boljši signal«.
Značilnost, da je tu 9 hiš in je bilo obdobje, ko 20 let ni bilo otrok.
Kobilje – hrib nad nami – eni povezujejo ime z konji. Druga – po njegovem – bolj verjetna razlaga - da, ko so grabili listje, so se »kobilili« - prekucevali po bregu zaradi hude strmine.
Pod Kinclom so tudi imeli manjši peskokop in so izkopani pesek metali čez rob in ga doli pobrali v samokolnico. Strmina je taka, da to ni bil problem, okrog pa ga ne bi mogli spraviti. Na fotografijah ne moreš pričarati tega brega, ki je pokončen kot kaka stolpnica.
Pove tudi, da sta dve pohodni palici preveč, ker jih nimaš kam postavljati, saj je pot preozka za obe.
Po serpentinasti poti se dvigujemo in vmes je le ena ravnina z dvema njivama – to je od ravnine vse. Že pod samim Kinclom pa je ena klopca, kamor je on in drugi fantje, vodil dekleta. Lep razgled na Radeče je tu v zavetju hriba, a tudi na navpičnici pobočja.
Baje je bil tu pred 500 leti močan potres, ki je teren razmaknil in se še vidi kot globoke razpoke. Tu je tudi skala z lepim razgledom, a se dvignem le za pogled čez, ker za več ni imelo smisla zaradi megle, ki je zastirala pogled. Tu je bila lepa drevesna goba na napol podrtem drevesu. Za dvig na skalo ena korenina v obliki roča za dober oprijem in še debela bukev, kjer so svoje ljubezni vgravirali pari.
Zanimivost tu so tudi priimki. Dosti jih je povezanih z železnico – Majlandom – italijanskimi delavci, ki so se tu oženili in tu ostali. Domačija, preko katere se gre na Kincel s Čelovniške strani, pa se pišejo Urgl, kar je po raziskavah, ki so bile narejene do 16 stoletja nek pradedek prišel iz Španije in tudi tako tu ostal. Obrežje je ogromno področje na levem bregu Save in Savinje - od Loke do Rimskih toplic, ko je sestavljeno iz zaselkov Briše, Majland in Slap. Tu na Slapu pa so v sevniški občini in hitro prestopiš v radeško – meja se s potjo prepleta. Slap je bil do 2. svetovne vojne Sveti Peter (tako je tudi ime radeške cerkve). Na Čelovniku pa je cerkev Sv. Duh.
Gremo mimo več zapuščenih domačij. Pri eni nam g. Bevc razloži, da je bil še prisoten, ko so imeli pokojnega doma in se je ponoči ob njem čulo. To je bilo pred 50 leti in sedaj je to le razvalina. Vidi se, da so zaradi strmine delali ob poti – kolovozu tudi navzgor in navzdol, podporne kamnite zidove. Zadnji je celo betonski. Vrtički so tudi široki le nekaj metrov, saj je to največ, kar so tu lahko toliko poravnali. Enostavno ne moreš verjeti, da se je tu lahko kdo preživljal in sploh tu živel.
Zanimivost tokratne poti je, da smo na Kincel šli že večkrat, a tokrat je to spet druga pot – prav zanimiva – skozi gozd, a po poteh, tudi starih kolovozih. Gremo čisto pod Kinclom in še bolj severo-vzhodno, da pridemo na vrh pobočja, ki pa je ozek rob. Meni je prišlo na misel kot rezilo ogromnega noža, po katerem ostrini gremo proti jugo-zahodu. Za tem robom je takoj globel. Dolino imenujejo nekateri Zmešnikova, drugi Smešnikova dolina. Za njo se vidi Malo Kozje. Tu je bilo dosti divjih prašičev. Mi po robu zavijemo proti JV na Kincel. V nasprotno smer pa je Luft pon – še ena izstopajoča čer iz skalnega pobočja, ki štrli nad Radečami. Ravno podirajo drevje in hrešči, ko le ta padejo.
Ogromno je cvetočega teloha. Čeprav je gola sončna lega, ga je veliko, saj je tu vsepovsod dovolj vode. Pod Kozičjem je voda poniknila. Ko so preverjali z barvo, kje pride ven so videli, da je to nisko doli v grapi. Blizu njegove domačije je tudi zelo lepo rastišče zvončkov. Tudi kronice so vmes. Pri eni zapuščeni hiši pa je že hotela cveteti japonska kutina, nekaj cvetov se je že odpiralo. Nekajkrat smo naleteli na cvetoči jetrnik.
Naslednjič si bomo šli ogledat od cerkvice na Čelovniku – cerkev in drugi del rebri – Luft pon. Gospod Bevc se nam bo rad pridružil.
Kavico spijemo v Loki v Trubarjevem hramu. Tu sklenemo, da bomo enkrat, ko ne bo ravno za planinarjenje, raziskali Loko kot kraj, pogledali v cerkev, ki je menda tudi zanimiva in park, kjer je sedaj Trubarjev spomenik.
Ko pridemo v lokal, sta tam Janko in Regina, tako Janka pobaramo, kako, da ni z nami.
Končamo ob 12.45.
POZANIMALA SEM SE ZA RASTLINO – ENDEMIT in dobila odgovor:
Če je plod droban in bel ter sila trd gre za ptičje proso - raste na suhih travnikih in redkih gozdovih.
Pozdrav !
Vinko
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Namenjeni smo najprej do g. Bevca, ki je naš tokratni vodnik. Pričaka nas z vnuki, ženo in dobro postrežbo – odlično kavico in zelo okusnimi BIO domačimi piškoti. Do njega se pride po srednji cesti na Slap – od Radeč šteto druga, tretji odcep pa ima smerokaz za Slap. Vse ceste pa so strme in tudi od plazovitega terena močno poškodovane.
Razloži nam, da do skale, ki predstavlja slap in po njej bolj malo teče, ni možen dostop, ker je vse zaraščeno. Da so se že pogovarjali z Vinkom Šeškom, da bi naredili akcijo in to očistili. Tako to značilnost prelivanja čez gladko skalo le v miniaturi doživimo v grapah, kjer teče voda.
A povabi nas na prav zanimivo pot. Sam – pravi – bi šel naravnost navkreber, a nas bo peljal bolj položno v serpentinah. Ko se dvignemo nad skupino hiš, kjer je on od rojstva, je parcela 100m2, kjer so 4 lastniki. Ko so želeli imeti kabelsko, se je on za to z lastniki dogovarjal, ker je edini, ki ni z nikomer skregan. A dobili so potem povezavo s Čelovnika navzdol. In k temu doda, »da imajo zato boljši signal«.
Značilnost, da je tu 9 hiš in je bilo obdobje, ko 20 let ni bilo otrok.
Kobilje – hrib nad nami – eni povezujejo ime z konji. Druga – po njegovem – bolj verjetna razlaga - da, ko so grabili listje, so se »kobilili« - prekucevali po bregu zaradi hude strmine.
Pod Kinclom so tudi imeli manjši peskokop in so izkopani pesek metali čez rob in ga doli pobrali v samokolnico. Strmina je taka, da to ni bil problem, okrog pa ga ne bi mogli spraviti. Na fotografijah ne moreš pričarati tega brega, ki je pokončen kot kaka stolpnica.
Pove tudi, da sta dve pohodni palici preveč, ker jih nimaš kam postavljati, saj je pot preozka za obe.
Po serpentinasti poti se dvigujemo in vmes je le ena ravnina z dvema njivama – to je od ravnine vse. Že pod samim Kinclom pa je ena klopca, kamor je on in drugi fantje, vodil dekleta. Lep razgled na Radeče je tu v zavetju hriba, a tudi na navpičnici pobočja.
Baje je bil tu pred 500 leti močan potres, ki je teren razmaknil in se še vidi kot globoke razpoke. Tu je tudi skala z lepim razgledom, a se dvignem le za pogled čez, ker za več ni imelo smisla zaradi megle, ki je zastirala pogled. Tu je bila lepa drevesna goba na napol podrtem drevesu. Za dvig na skalo ena korenina v obliki roča za dober oprijem in še debela bukev, kjer so svoje ljubezni vgravirali pari.
Zanimivost tu so tudi priimki. Dosti jih je povezanih z železnico – Majlandom – italijanskimi delavci, ki so se tu oženili in tu ostali. Domačija, preko katere se gre na Kincel s Čelovniške strani, pa se pišejo Urgl, kar je po raziskavah, ki so bile narejene do 16 stoletja nek pradedek prišel iz Španije in tudi tako tu ostal. Obrežje je ogromno področje na levem bregu Save in Savinje - od Loke do Rimskih toplic, ko je sestavljeno iz zaselkov Briše, Majland in Slap. Tu na Slapu pa so v sevniški občini in hitro prestopiš v radeško – meja se s potjo prepleta. Slap je bil do 2. svetovne vojne Sveti Peter (tako je tudi ime radeške cerkve). Na Čelovniku pa je cerkev Sv. Duh.
Gremo mimo več zapuščenih domačij. Pri eni nam g. Bevc razloži, da je bil še prisoten, ko so imeli pokojnega doma in se je ponoči ob njem čulo. To je bilo pred 50 leti in sedaj je to le razvalina. Vidi se, da so zaradi strmine delali ob poti – kolovozu tudi navzgor in navzdol, podporne kamnite zidove. Zadnji je celo betonski. Vrtički so tudi široki le nekaj metrov, saj je to največ, kar so tu lahko toliko poravnali. Enostavno ne moreš verjeti, da se je tu lahko kdo preživljal in sploh tu živel.
Zanimivost tokratne poti je, da smo na Kincel šli že večkrat, a tokrat je to spet druga pot – prav zanimiva – skozi gozd, a po poteh, tudi starih kolovozih. Gremo čisto pod Kinclom in še bolj severo-vzhodno, da pridemo na vrh pobočja, ki pa je ozek rob. Meni je prišlo na misel kot rezilo ogromnega noža, po katerem ostrini gremo proti jugo-zahodu. Za tem robom je takoj globel. Dolino imenujejo nekateri Zmešnikova, drugi Smešnikova dolina. Za njo se vidi Malo Kozje. Tu je bilo dosti divjih prašičev. Mi po robu zavijemo proti JV na Kincel. V nasprotno smer pa je Luft pon – še ena izstopajoča čer iz skalnega pobočja, ki štrli nad Radečami. Ravno podirajo drevje in hrešči, ko le ta padejo.
Ogromno je cvetočega teloha. Čeprav je gola sončna lega, ga je veliko, saj je tu vsepovsod dovolj vode. Pod Kozičjem je voda poniknila. Ko so preverjali z barvo, kje pride ven so videli, da je to nisko doli v grapi. Blizu njegove domačije je tudi zelo lepo rastišče zvončkov. Tudi kronice so vmes. Pri eni zapuščeni hiši pa je že hotela cveteti japonska kutina, nekaj cvetov se je že odpiralo. Nekajkrat smo naleteli na cvetoči jetrnik.
Naslednjič si bomo šli ogledat od cerkvice na Čelovniku – cerkev in drugi del rebri – Luft pon. Gospod Bevc se nam bo rad pridružil.
Kavico spijemo v Loki v Trubarjevem hramu. Tu sklenemo, da bomo enkrat, ko ne bo ravno za planinarjenje, raziskali Loko kot kraj, pogledali v cerkev, ki je menda tudi zanimiva in park, kjer je sedaj Trubarjev spomenik.
Ko pridemo v lokal, sta tam Janko in Regina, tako Janka pobaramo, kako, da ni z nami.
Končamo ob 12.45.
POZANIMALA SEM SE ZA RASTLINO – ENDEMIT in dobila odgovor:
Če je plod droban in bel ter sila trd gre za ptičje proso - raste na suhih travnikih in redkih gozdovih.
Pozdrav !
Vinko
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Ob osmih nas je na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) deset iz študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Nevenka nas počaka v Loki pri Zidanem mostu. S tremi avtomobili se zapeljemo skozi Breg in Loko, potem pa zavijemo strmo v hrib v naselje Slap.
Dani Bevc in Darja Bevc (Plazar) nas pričakata z nasmehom, pijačo za dezinfekcijo, dišečo kavo in pecivom. Zaslužna za to pa je tudi Darjina sestrična Mira Zupanc, ki je predlagala pohod v teh krajih. Tu na meji med Slapom in Obrežjem, pa tudi sevniško in radeško občino, imajo težave s plazovi in to se na cesti zelo pozna, čeprav pa so najhujši zdrs že uredili.
Zaklepetamo se, potem pa začnemo hoditi navkreber. Dani pozna vsako hišo, vsako parcelo, steza je v bistvu njegova, saj jo skrbno vzdržuje. Pripoveduje nam na šegav način, da na Slapu živijo ubogi, revni ljudje in taki brez denarja. Ob parceli z okrog sto kvadratnimi metri pove, da so lastniki kar štirje in lahko si predstavljamo, kakšni dogovori so potrebni za napeljavo vodovoda, optike ali česa podobnega. Televizijski kabel imajo napeljan navzdol s Čelovnika, da je boljša slika.
Steza se lepo narahlo dviguje, pravi užitek je hoditi po njej, po strminah pa vidimo veliko padlih dreves, ki bodo strohnela in priskrbela hrano za drugo rastje. Na Kozičju smo že ob drugi priliki opazovali, kakšne prelom terena je nastal ob potresu pred davnimi leti. Tudi tu naletimo na tak usek, poln nenavadnih skalnih oblik in lisičjih jam.
Pod nami se začnejo kazati Radeče in savska dolina z dvorcem Hotemež. Vzpenjamo se mimo nekaj hiš, občudujemo, kje vse ljudje živijo in, kako pametno izkoristijo vsak košček zemlje.
Ob poti najdemo cvetoči žanjevec, nekaj je tudi teloha. Ko pridemo na greben, se nam na levi pokaže Smešnikova dolina in nad njo Malo Kozje. Do vrha in na vrhu nas malo masira veter, kljub temu pa uživamo v razgledu na Radeče in Loko.
V gozdu na poti proti Čelovniku je neverjetno veliko ileksa - božjega drevca, vmes pa se košatijo cvetovi teloha. Premalo časa imamo, da bi šli do cerkve svetega Duha na Čelovniku, načrtujemo obisk v povezavi s pohodom do Pleša.
Vračamo se po pobočju pod Kozičjem mimo zapuščenih hiš, ki žalostno propadajo. Veliko je padlih dreves in včasih moramo malo poplezati pod ali nad njimi. Povečini pa so steze res za uživanje.
Za konec nas Dani popelje na pravi vrt malih zvončkov in kronic in skupaj ugotavljamo, da bi z njim še radi kam šli.
Pohod ovrednotimo ob toplih napitkih v lokalu v Loki pri Zidanem Mostu: prehodili smo 4,79 kilometra v treh urah, eni minuti in osmih sekundah. Pri tem smo porabili 802 kaloriji, se naužili svežega zraka in prijetnega klepeta.
Malo pa smo gotovo grešili z žitnimi piškoti Darje Bevc. Ljubeznivo nam je zaupala, kako jih napravi.
300 g ovsenih kosmičev (lahko riževi)
300 g mešanih semen (grobo zmlete buče, lan, sezam, sončnice)
300 g masla
4 jajca
150 - 200 g rjavega sladkorja
200 g polnozrnate pirine moke
1 pecilni
Maslo raztopiš v večji posodi, na maslu prepražiš semena in kosmiče ter ohladiš. Penasto umešaš jajca in sladkor, dodaš moko s pecilnim. Vse skupaj dobro zmešaš, z malo žlico oblikuješ kupčke in polagaš na peki papir. Pečeš na 160 stopinj 15 - 17 minut.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
Dani Bevc in Darja Bevc (Plazar) nas pričakata z nasmehom, pijačo za dezinfekcijo, dišečo kavo in pecivom. Zaslužna za to pa je tudi Darjina sestrična Mira Zupanc, ki je predlagala pohod v teh krajih. Tu na meji med Slapom in Obrežjem, pa tudi sevniško in radeško občino, imajo težave s plazovi in to se na cesti zelo pozna, čeprav pa so najhujši zdrs že uredili.
Zaklepetamo se, potem pa začnemo hoditi navkreber. Dani pozna vsako hišo, vsako parcelo, steza je v bistvu njegova, saj jo skrbno vzdržuje. Pripoveduje nam na šegav način, da na Slapu živijo ubogi, revni ljudje in taki brez denarja. Ob parceli z okrog sto kvadratnimi metri pove, da so lastniki kar štirje in lahko si predstavljamo, kakšni dogovori so potrebni za napeljavo vodovoda, optike ali česa podobnega. Televizijski kabel imajo napeljan navzdol s Čelovnika, da je boljša slika.
Steza se lepo narahlo dviguje, pravi užitek je hoditi po njej, po strminah pa vidimo veliko padlih dreves, ki bodo strohnela in priskrbela hrano za drugo rastje. Na Kozičju smo že ob drugi priliki opazovali, kakšne prelom terena je nastal ob potresu pred davnimi leti. Tudi tu naletimo na tak usek, poln nenavadnih skalnih oblik in lisičjih jam.
Pod nami se začnejo kazati Radeče in savska dolina z dvorcem Hotemež. Vzpenjamo se mimo nekaj hiš, občudujemo, kje vse ljudje živijo in, kako pametno izkoristijo vsak košček zemlje.
Ob poti najdemo cvetoči žanjevec, nekaj je tudi teloha. Ko pridemo na greben, se nam na levi pokaže Smešnikova dolina in nad njo Malo Kozje. Do vrha in na vrhu nas malo masira veter, kljub temu pa uživamo v razgledu na Radeče in Loko.
V gozdu na poti proti Čelovniku je neverjetno veliko ileksa - božjega drevca, vmes pa se košatijo cvetovi teloha. Premalo časa imamo, da bi šli do cerkve svetega Duha na Čelovniku, načrtujemo obisk v povezavi s pohodom do Pleša.
Vračamo se po pobočju pod Kozičjem mimo zapuščenih hiš, ki žalostno propadajo. Veliko je padlih dreves in včasih moramo malo poplezati pod ali nad njimi. Povečini pa so steze res za uživanje.
Za konec nas Dani popelje na pravi vrt malih zvončkov in kronic in skupaj ugotavljamo, da bi z njim še radi kam šli.
Pohod ovrednotimo ob toplih napitkih v lokalu v Loki pri Zidanem Mostu: prehodili smo 4,79 kilometra v treh urah, eni minuti in osmih sekundah. Pri tem smo porabili 802 kaloriji, se naužili svežega zraka in prijetnega klepeta.
Malo pa smo gotovo grešili z žitnimi piškoti Darje Bevc. Ljubeznivo nam je zaupala, kako jih napravi.
300 g ovsenih kosmičev (lahko riževi)
300 g mešanih semen (grobo zmlete buče, lan, sezam, sončnice)
300 g masla
4 jajca
150 - 200 g rjavega sladkorja
200 g polnozrnate pirine moke
1 pecilni
Maslo raztopiš v večji posodi, na maslu prepražiš semena in kosmiče ter ohladiš. Penasto umešaš jajca in sladkor, dodaš moko s pecilnim. Vse skupaj dobro zmešaš, z malo žlico oblikuješ kupčke in polagaš na peki papir. Pečeš na 160 stopinj 15 - 17 minut.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.