Sašu v slovo - 10. 8. 2024
PREDSEDNIKU UNIVERZE ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE SEVNICA SAŠU JEJČIČU V SLOVO
6. avgusta 2024 je opešalo srce našega spoštovanega predsednika Saša Jejčiča. Zgodilo se je prav takrat, ko smo vsi pričakovali, da je bolezen premagana in da je okrevanje le še vprašanje časa. Zato ne najdemo besed, ki bi izmerile globino naše bolečine in narisale barvo naše žalosti. In vendar se želimo posloviti in ubesediti, kar se ubesediti da, da bi z nami ostal spomin nanj in njegovo delo.
Sašo se je rodil na jugu naše nekdanje domovine, v Bitoli, kamor je njegova starša pripeljala očetova služba. V Makedoniji je opravil tudi tri razrede osnovne šole, preden je svoje »nomadsko otroštvo«, kot ga je poimenoval sam, pri desetih letih nadaljeval v Postojni. Tu je zaključil osnovno šolo, srednjo ekonomsko pa v Kopru, kjer so se z družino ustalili, ko se je končala očetova poklicna kariera. Študij ekonomije je nadaljeval v Ljubljani, njegovo »nomadsko« življenje pa se je zaključilo, ko je spoznal »dekle svojega življenja, Sevničanko, ki ga je začarala, da je pozabil na morje in ji sledil v naše kraje«. In res: bolj predanega moža ženi Majdi in ljubečega očeta sinovoma Jaki in Luki, ne poznam. Vnukinje in vnuk so bili njegova sreča in ponos. Če se je kdo približal idealu popolnega moža, očeta in dedka, je bil to Sašo! Tako neizmerna je bila njegova ljubezen.
V Sevnici je začel tudi svojo poklicno pot, z ženo sta se zaposlila v Jutranjki, takrat paradnemu podjetju; nato ga je pot vodila na Zavod za kulturo in prosveto Sevnica, kjer je, kot je sam povedal, še ves »zelen« 25-letnik postal direktor. Njegova družbeno-politična aktivnost ga je nato pripeljala na čelo Občinskega sveta ZS Slovenije. Po kratki politični karieri se mu je uresničila srednješolska želja postati »detektiv«. V Upravi za notranje zadeve Krško je preživel celih 25 let; zaradi beneficirane delovne dobe se je še mlad upokojil, tako mlad, da je še vedno iskal nove izzive: od delovanja v Kosovi protikorupcijski komisiji do ukvarjanja s športom in hobiji, celo motor si je omislil.
Toda družina je ostala v središču njegovega življenja. Pripadnik generacije, ki je zrasla v prepričanju, da je boljše življenje namenjeno vsem, da življenje potrebuje smisel in ne le denar, idealist, se je aktivno vključil v prizadevanja za družbeno enakost in socialno pravičnost, nekajkrat kandidiral na državnozborskih volitvah in tako dal glas tistim, ki se niso tako dobro znašli v tranzicijskih časih oz. so si tranzicijo predstavljali popolnoma drugače. Iskanje smisla in osmišljenosti v tretjem življenjske obdobju ga je pripeljalo v vrste študentov Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica, kjer je hotel nadgraditi »poliglotstvo iz otroštva« z učenjem italijanščine in angleščine. To je bila zanj prava prelomnica, saj je Marija, naša ustanovna predsednica, v Sašu hitro prepoznala svojega naslednika. In to je tudi postal leta 2016 in bi bil zdaj v svojem tretjem mandatu.
S Sašom Jejčičem je U3 dobila predsednika, ki so ga krasile demokratičnost, strpnost, povezovalnost, skromnost in potrpežljivost, ki je hotel slišati glas sleherne študentke in študenta, ki je bil zavezan poslanstvu in ciljem izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju. Nič manj nismo ljubili njegovega smisla za humor, spominjali se ga bomo po iskrivosti in hudomušnosti, ki ju je razdajal vedno in povsod, tudi pri vodenju Univerze. Res nam je zlezel v srce, ne moremo verjeti, nočemo verjeti, da ne bomo več slišali njegovega glasu… Radi te imamo, Sašo! Zelo!
Ga. Alijana Šantej je v imenu Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje v svojem sožalnem pismu zapisala: Gospod Jejčič je bil vsem nam drag in dragocen sopotnik, soustvarjalec, somišljenik in sodelavec. Zelo ga bomo pogrešali! Sašo je bil preprosto dober človek – čeprav biti dober ni prav nič preprosto.
Dragi Sašo! Se spominjaš bleščeče svetlobe tistega daljnega avgusta na obali Cresa? Ko so bile naše sanje še mlade… Jaz jo imam ves čas v očeh. Morda ker upam, ker si želim, ker verjamem, da za ljudi, kot si ti, tudi onkraj obstaja razkošna bleščava avgusta: v njej se boš okopal, v njej se bo pomirilo tvoje srce, v njej boš objel svoje čudovito in smiselno življenje ter čakal na nas. Sašo, hvala za vse.
V imenu Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica
Alenka Žuraj Balog
6. avgusta 2024 je opešalo srce našega spoštovanega predsednika Saša Jejčiča. Zgodilo se je prav takrat, ko smo vsi pričakovali, da je bolezen premagana in da je okrevanje le še vprašanje časa. Zato ne najdemo besed, ki bi izmerile globino naše bolečine in narisale barvo naše žalosti. In vendar se želimo posloviti in ubesediti, kar se ubesediti da, da bi z nami ostal spomin nanj in njegovo delo.
Sašo se je rodil na jugu naše nekdanje domovine, v Bitoli, kamor je njegova starša pripeljala očetova služba. V Makedoniji je opravil tudi tri razrede osnovne šole, preden je svoje »nomadsko otroštvo«, kot ga je poimenoval sam, pri desetih letih nadaljeval v Postojni. Tu je zaključil osnovno šolo, srednjo ekonomsko pa v Kopru, kjer so se z družino ustalili, ko se je končala očetova poklicna kariera. Študij ekonomije je nadaljeval v Ljubljani, njegovo »nomadsko« življenje pa se je zaključilo, ko je spoznal »dekle svojega življenja, Sevničanko, ki ga je začarala, da je pozabil na morje in ji sledil v naše kraje«. In res: bolj predanega moža ženi Majdi in ljubečega očeta sinovoma Jaki in Luki, ne poznam. Vnukinje in vnuk so bili njegova sreča in ponos. Če se je kdo približal idealu popolnega moža, očeta in dedka, je bil to Sašo! Tako neizmerna je bila njegova ljubezen.
V Sevnici je začel tudi svojo poklicno pot, z ženo sta se zaposlila v Jutranjki, takrat paradnemu podjetju; nato ga je pot vodila na Zavod za kulturo in prosveto Sevnica, kjer je, kot je sam povedal, še ves »zelen« 25-letnik postal direktor. Njegova družbeno-politična aktivnost ga je nato pripeljala na čelo Občinskega sveta ZS Slovenije. Po kratki politični karieri se mu je uresničila srednješolska želja postati »detektiv«. V Upravi za notranje zadeve Krško je preživel celih 25 let; zaradi beneficirane delovne dobe se je še mlad upokojil, tako mlad, da je še vedno iskal nove izzive: od delovanja v Kosovi protikorupcijski komisiji do ukvarjanja s športom in hobiji, celo motor si je omislil.
Toda družina je ostala v središču njegovega življenja. Pripadnik generacije, ki je zrasla v prepričanju, da je boljše življenje namenjeno vsem, da življenje potrebuje smisel in ne le denar, idealist, se je aktivno vključil v prizadevanja za družbeno enakost in socialno pravičnost, nekajkrat kandidiral na državnozborskih volitvah in tako dal glas tistim, ki se niso tako dobro znašli v tranzicijskih časih oz. so si tranzicijo predstavljali popolnoma drugače. Iskanje smisla in osmišljenosti v tretjem življenjske obdobju ga je pripeljalo v vrste študentov Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica, kjer je hotel nadgraditi »poliglotstvo iz otroštva« z učenjem italijanščine in angleščine. To je bila zanj prava prelomnica, saj je Marija, naša ustanovna predsednica, v Sašu hitro prepoznala svojega naslednika. In to je tudi postal leta 2016 in bi bil zdaj v svojem tretjem mandatu.
S Sašom Jejčičem je U3 dobila predsednika, ki so ga krasile demokratičnost, strpnost, povezovalnost, skromnost in potrpežljivost, ki je hotel slišati glas sleherne študentke in študenta, ki je bil zavezan poslanstvu in ciljem izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju. Nič manj nismo ljubili njegovega smisla za humor, spominjali se ga bomo po iskrivosti in hudomušnosti, ki ju je razdajal vedno in povsod, tudi pri vodenju Univerze. Res nam je zlezel v srce, ne moremo verjeti, nočemo verjeti, da ne bomo več slišali njegovega glasu… Radi te imamo, Sašo! Zelo!
Ga. Alijana Šantej je v imenu Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje v svojem sožalnem pismu zapisala: Gospod Jejčič je bil vsem nam drag in dragocen sopotnik, soustvarjalec, somišljenik in sodelavec. Zelo ga bomo pogrešali! Sašo je bil preprosto dober človek – čeprav biti dober ni prav nič preprosto.
Dragi Sašo! Se spominjaš bleščeče svetlobe tistega daljnega avgusta na obali Cresa? Ko so bile naše sanje še mlade… Jaz jo imam ves čas v očeh. Morda ker upam, ker si želim, ker verjamem, da za ljudi, kot si ti, tudi onkraj obstaja razkošna bleščava avgusta: v njej se boš okopal, v njej se bo pomirilo tvoje srce, v njej boš objel svoje čudovito in smiselno življenje ter čakal na nas. Sašo, hvala za vse.
V imenu Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica
Alenka Žuraj Balog
Pripravila: Nevenka Vahtar.
U3 Sevnica smo se z žalno sejo poslovili od dosadanjega predsednika, ki nas je zapustil v svojem 3. mandatu.
Z besedami se je poslovila podpredsednica Alenka Žuraj, ki je pospremila prikazane fotografije iz njegovega predsednikovanja.
Z vpisom v žalno knjigo smo dodali tudi naše čutenje, doživljanje naših skupnih dogodkov. Z ljubeznijo, spoštovanjem in drugimi lepimi občutki se bomo Saše z veseljem spominjali.
Med spomini pa je vpisana tudi tale pesmica:
Dragi Sašo, odšel si.
Tudi ptice se zbirajo v jate,
želele bi za tabo.
Ma, odletite, kdo vam brani.
A rajši ostanite tu,
da boste žvrgolele in pele
o človeku,
o velikem človeku,
o človeku z veliko začetnico,
o človeku, ki bo za vedno ostal v naših mislih in naših srcih.
Borivoj-Boris
Vsi smo se od predsednika, prijatelja, znanca poslovili zatem še na pokopališču.
Nevenka Vahtar
Z besedami se je poslovila podpredsednica Alenka Žuraj, ki je pospremila prikazane fotografije iz njegovega predsednikovanja.
Z vpisom v žalno knjigo smo dodali tudi naše čutenje, doživljanje naših skupnih dogodkov. Z ljubeznijo, spoštovanjem in drugimi lepimi občutki se bomo Saše z veseljem spominjali.
Med spomini pa je vpisana tudi tale pesmica:
Dragi Sašo, odšel si.
Tudi ptice se zbirajo v jate,
želele bi za tabo.
Ma, odletite, kdo vam brani.
A rajši ostanite tu,
da boste žvrgolele in pele
o človeku,
o velikem človeku,
o človeku z veliko začetnico,
o človeku, ki bo za vedno ostal v naših mislih in naših srcih.
Borivoj-Boris
Vsi smo se od predsednika, prijatelja, znanca poslovili zatem še na pokopališču.
Nevenka Vahtar
