ŠKOVEC - 17. 10. 2012
Predvidena trasa.
|
Predstavitev Ljubota Motoreta.
|
Več fotografij Vinka Šeška
Fotoreportaža Nevenke Vahtar
Video
Škovec – prijazna vas blizu Tržišča
Po neurju in močnem deževju je napovedano sonce – torej dan za naš pohod.
Na Rondoju se nas zbere 14 in se malo stisnemo v 3 avtomobile – šoferji: Ljubo, Lado in Dušan.
Kmalu za Tržiščem se ustavimo pri avtobusni postaji, ki pa ni najbolj primerna za parkiranje. Tako se razgledamo po kmetiji na spodnji strani ceste in ugotovimo, kako bomo pustili avtomobile. Tu naj bi bil ribnik, ki – sem mislila – je skrit v megli. Potem je Dušan povedal, da je ribnik še malo naprej ob glavni cesti.
Namenjeni smo narediti krog: od odcepa pri Bruni vasi se spustimo v vas Konopljin dol in od tam do vasi Škovec – prečimo, malo skrajšamo planirani krog s tem, da si ogledamo izvir Šahovec, ter dvignemo mimo kamnoloma in nazaj v globel do drugega urejenega izvira. Potem se spustimo v Kapljo vas, od koder je pogled na Tržiška »vrata« (po Romani) - cestni prelaz, ki pripelje v vas Tržišče. Pot nadaljujemo do začetne točke pri avtomobilih in povzetek poti naredimo ob kavici v bifeju Mlin v Tržišču, kjer nas lepo greje sonce.
Na poti nismo srečali dosti ljudi, ker je bilo precej mokro in ni bilo ravno za delo zunaj. Megla je bila nizko in tudi razgledov ni bilo. Pot so nam ovirali električni pastirji, ki so bili nekateri tudi pod napetostjo. Če smo malo zaokrožili, smo se jim ognili. Bolj je bil problem premočen teren, ki nas je zmočil in tudi korak ni bil najboljši. Na poljih je stala voda, pa tudi potočki so bili prejšnji dan še precej višji.
Zabavala jas je tudi rumena muca, ki nas je doberšen kos poti spremljala, dokler ni prišla do svojega prijatelja mladega nemškega ovčarja, ki se je z njo prav prisrčno družil in jo potegnil k sebi, ko se mu je zdelo, da gre preblizu potočka.
Škovec je prijetna vas z lepim razgledom, ki te pozdravi z še eno staro hišo, drugo pa je obnovljeno dosti v starem slogu. Utica ima slamnato streho. Vas je dobila za svojo prijaznost občinsko priznanje. Ustavimo se pri domačiji Borštnar. Gospod je bil tu doma kot otrok. Potem se je preselil v Ljubljano. Vsa njegova »ljubezen« pa je danes tu. Naredil je muzej stare obrti in kmečkih opravil. To vse nam je razkazal in se potem še pohvalil, ko smo vsi opazili, da ima pravega, starega đžipa (in to na tepihu v garaži). Je član Duletove čete starodobnikov in ta jeep je originalen – v njem je vozil generala. Z Vinkom sta ugotovila, da je on od Vinka starejši le 2 meseca.
Prijaznost se je pokazala še s postrežbo »cvička iz vesele doline«.
Oba izvira sta lepo urejena. Kamnolom je velik.
Ustavili smo se še pri avtokleparstvu, kjer je doma tudi z dušo in telesom oltajmerist. Posebna hiška je samo za njegova oldtajmerja avtomobila in še za več motorjev vseh vrst. Tudi moped in staro kolo sta zraven. Ob tem pa je prostor poln pokalov, saj tekmuje z motorji in stvarmi v zvezi z Jugoslavijo in II. svetovno vojno.
Ob poti so nas zaposlovale gobe, ki jih je bilo veliko in smo ugibali, katere poznamo: dežnikarice, jurčki, golobice, štorovke, medvedje tace, zajčki, lesne gobe. Presenetila sta nas dva v grvino vraščena mavraha. Za gobo sredi poti pa nismo bili sigurni, ali je mušnica ali bisernica. Ko smo že mislili, da nas je razveselil še en jurček, nas je Vinko podučil, da je to rumeni goban in zaščiten.
V bifeju smo srečali Valant Janeza, ki je tudi navdušen nad oldtajmerji, ki pa jih tokrat nismo šli pogledat. Nas je pa častil s kavo.
Blagajniške posle sem predala Ivanki Vintar, ki bo sedaj naš blagajnik, kot smo se prejšnjikrat dogovorili.
Ker smo se tu razšli, se bosta za dolžino poti dogovorila Ivanka in Ljubo, ki je kontroliral kilometre.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar
Video
Škovec – prijazna vas blizu Tržišča
Po neurju in močnem deževju je napovedano sonce – torej dan za naš pohod.
Na Rondoju se nas zbere 14 in se malo stisnemo v 3 avtomobile – šoferji: Ljubo, Lado in Dušan.
Kmalu za Tržiščem se ustavimo pri avtobusni postaji, ki pa ni najbolj primerna za parkiranje. Tako se razgledamo po kmetiji na spodnji strani ceste in ugotovimo, kako bomo pustili avtomobile. Tu naj bi bil ribnik, ki – sem mislila – je skrit v megli. Potem je Dušan povedal, da je ribnik še malo naprej ob glavni cesti.
Namenjeni smo narediti krog: od odcepa pri Bruni vasi se spustimo v vas Konopljin dol in od tam do vasi Škovec – prečimo, malo skrajšamo planirani krog s tem, da si ogledamo izvir Šahovec, ter dvignemo mimo kamnoloma in nazaj v globel do drugega urejenega izvira. Potem se spustimo v Kapljo vas, od koder je pogled na Tržiška »vrata« (po Romani) - cestni prelaz, ki pripelje v vas Tržišče. Pot nadaljujemo do začetne točke pri avtomobilih in povzetek poti naredimo ob kavici v bifeju Mlin v Tržišču, kjer nas lepo greje sonce.
Na poti nismo srečali dosti ljudi, ker je bilo precej mokro in ni bilo ravno za delo zunaj. Megla je bila nizko in tudi razgledov ni bilo. Pot so nam ovirali električni pastirji, ki so bili nekateri tudi pod napetostjo. Če smo malo zaokrožili, smo se jim ognili. Bolj je bil problem premočen teren, ki nas je zmočil in tudi korak ni bil najboljši. Na poljih je stala voda, pa tudi potočki so bili prejšnji dan še precej višji.
Zabavala jas je tudi rumena muca, ki nas je doberšen kos poti spremljala, dokler ni prišla do svojega prijatelja mladega nemškega ovčarja, ki se je z njo prav prisrčno družil in jo potegnil k sebi, ko se mu je zdelo, da gre preblizu potočka.
Škovec je prijetna vas z lepim razgledom, ki te pozdravi z še eno staro hišo, drugo pa je obnovljeno dosti v starem slogu. Utica ima slamnato streho. Vas je dobila za svojo prijaznost občinsko priznanje. Ustavimo se pri domačiji Borštnar. Gospod je bil tu doma kot otrok. Potem se je preselil v Ljubljano. Vsa njegova »ljubezen« pa je danes tu. Naredil je muzej stare obrti in kmečkih opravil. To vse nam je razkazal in se potem še pohvalil, ko smo vsi opazili, da ima pravega, starega đžipa (in to na tepihu v garaži). Je član Duletove čete starodobnikov in ta jeep je originalen – v njem je vozil generala. Z Vinkom sta ugotovila, da je on od Vinka starejši le 2 meseca.
Prijaznost se je pokazala še s postrežbo »cvička iz vesele doline«.
Oba izvira sta lepo urejena. Kamnolom je velik.
Ustavili smo se še pri avtokleparstvu, kjer je doma tudi z dušo in telesom oltajmerist. Posebna hiška je samo za njegova oldtajmerja avtomobila in še za več motorjev vseh vrst. Tudi moped in staro kolo sta zraven. Ob tem pa je prostor poln pokalov, saj tekmuje z motorji in stvarmi v zvezi z Jugoslavijo in II. svetovno vojno.
Ob poti so nas zaposlovale gobe, ki jih je bilo veliko in smo ugibali, katere poznamo: dežnikarice, jurčki, golobice, štorovke, medvedje tace, zajčki, lesne gobe. Presenetila sta nas dva v grvino vraščena mavraha. Za gobo sredi poti pa nismo bili sigurni, ali je mušnica ali bisernica. Ko smo že mislili, da nas je razveselil še en jurček, nas je Vinko podučil, da je to rumeni goban in zaščiten.
V bifeju smo srečali Valant Janeza, ki je tudi navdušen nad oldtajmerji, ki pa jih tokrat nismo šli pogledat. Nas je pa častil s kavo.
Blagajniške posle sem predala Ivanki Vintar, ki bo sedaj naš blagajnik, kot smo se prejšnjikrat dogovorili.
Ker smo se tu razšli, se bosta za dolžino poti dogovorila Ivanka in Ljubo, ki je kontroliral kilometre.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
