Selce, Kamenški hrib, Sveti Anton, Handija - 23. 4. 2014
Posnetki Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Vinko nas je kot običajno povabil:
Vabim člane krožka SPOZNAVANJE NARAVNIH VREDNOT na zaključno srečanje v šolskem letu 2013/14.
Srečanje bo v sredo 23. aprila. Ogledali si bomo zanimivosti Sv. Antona na meji krške občine.
Dobimo se ob 8. uri na Rondoju
Tako se nas je tokrat zbralo 11, ki smo se namenili na Presladol.
Začetek poti pri Pokleku nad Blanco. Tu je slopasto znamenje – kapelica. Šli smo mimo turistične – izletniške kmetije Roštohar proti Selcam. Spremljalo nas je rosno jutro po dežju. Tako smo se držali bolj asfaltne ceste. Travniki, ki so že visoki, bi nas namočili, pa tudi nismo želeli preveč pohoditi trave, ki jo bodo še kosili. Travnike so prekrivale bele regratove lučke, ki so jih naredile ponekod čisto bele. Ponekod pa so izpolnile vinograd s svojo belino. Razglabljali smo ob tem, kaj je dobro – travnike gnojiti ali ne, kaj se ob tem dogaja – kaj so posledice.
Na poti nas spremljajo tudi lepe oznake – kozolčki, ki nam povedo, kje smo.
V mokrih travnikih se belo svetijo tudi pajčevine, ki vedno znova očarajo Vinka, mi pa smo si jih ogledovali bolj od daleč. Lepe pa so bile tudi travniške rožice z rosnimi kapljicami. Na enem travniku pa so nas obilo razveselile kukavice. Kovačnik je bil tudi v bujnem cvetenju in zelo lep na pogled. Gozdne jagode pa so tu zelo velike in tudi v polnem cvetenju.
Srečali smo tudi dosti starih hišk, ki kažejo še vedno svojo prisrčnost. Na poti je bil tudi stari mlin, ki še deluje. To vse pa je na lepi gričevnati pokrajini, ki je prepredena z asfaltnimi cestami, tako da se vidi življenje v zidanicah, ki jih obnavljajo ali zidajo na novo.
Ljubo nam je razložil, kako si predstavlja krožno pot Selce - Sv. Anton – Handija – Ravne. Omenil je knjigo o Rajhenburgu, ki vsebuje veliko znanstvenih člankov, kjer sta omenjena ob Rajhenburgu še dva gradova v tem okolju: Reštanj v Senovem in Terog – Šperenberg (verjetno se nanaša na neko naravno zaporo – špero), to bi okoljsko bil lahko hrib nad Blanščico. Pot pa smo nadaljevali do cerkve Vsi Sveti in Sv. Antona in do domačije Kozmosovih.
Tako smo šli že na začetku mimo sedanje domačije Presladol 14a, kjer naj bi nekoč stal grad, ki naj bi bil v razvalinah že v 13. stoletju. Ugotavljali smo tu tudi energije in res so zelo pozitivne – torej je tu priporočljivo zadrževanje. To so nekoč verjetno spontano začutili.
Na poti sem tudi opazila šmarnice, ki jih tako pogosto zamenjujejo s čemažem in se zastrupijo – tudi letos. Videla sem, da so v gozdu bolj svetle barve, podobne čemažu, a vseeno imajo značilno »steblo« iz katerega se potem razdelijo listi.
Bogato je cvetel tudi ranjak.
Zraven lepo urejene kmetije na križišču za Presladol in Kališovec stoji lepo mogočno drevo vrbe žalujke. Ni kot lipa – po naših običajih, a mora biti kar dosti staro.
V Gornjem Leskovcu pa smo šli mimo dveh cvetočih divjih kostanjev. Teh je bilo v tem okolju včasih veliko, sedaj pa so kar redki.
Za te zaselke, vasi je tu ena mala trgovinica, ki je tudi orientirna točka v prostoru.
Ob šoli smo naredili skupinski posnetek za Romano, ki je sem hodila v šolo in se nam ni mogla pridružiti. Spominska tabla je bila postavljena ob 100-letnici šole – 4. julija 1965 – to pomeni, da bo kmalu minilo že 150 let. Zraven je tudi vodnjak. Cerkev sv. Antona pa je zanimiva po svoji razvejani zgradbi. Pogledali smo si jo le od zunaj.
Tu nas je ustavil tudi vinograd, ki je imel vse veje obrezane in so ob deblu bili le mali poganjki, ki pa so imeli že bolne liste. Ugotavljali smo, kaj bi se lahko zgodilo – je bil zapuščen, opuščen ali kaj drugega? Ob njem je tudi staro stranišče na štrbunk, ki je že redkost. Nad nami je letal par ujed – mogoče kanje? Ob novogradnji pa stoji krmilnica v obliki kužnega znamenja.
Ivan Cajner nam je pokazal, kako so nekoč otroci spletali košarice iz travnih bilk. Ob poti nas je tudi spodbudil s svojim brinjevcem. Ivanka Vintar pa je prinesla potičke.
Zaključek je bil pri Miranu Kozmosu, ki nam je najprej pokazal star svinjak, ki je sedaj lepa obnovljena hiška za pridelavo salam, ki so bile deležne že več diplom. Nato sta nas z ženo lepo pogostila z gobovo juho in ajdovimi žganci (z dobrimi ocvirki). Ob tem smo pili njihovo vino črno - modro frankinjo in belo – sremičan. Za konec pa je bil še topel jabolčni »štrudel«. Vse je bilo odlično. Vinko se je v imenu vseh za to pogostitev zahvalil in ker niso želeli plačila, smo ostali na tem, da se bomo drugače zahvalili.
Vsi člani krožka »Spoznavanje naravnih vrednot« pa se Vinku zahvaljujemo, da je za zaključek sam poskrbel za vse in nas tako lepo presenetil s to pogostitvijo za konec šolskega leta!
Sedaj je Ivanki v blagajni verjetno že zmanjkalo tudi drobiža, tako da bomo za to morali še poskrbeti – mogoče na Lisci ob zaključku ali ko bomo šli pogledat travnike, ki so še v poletnem planu.
Kavico smo tokrat izpustili in končali pohod pri avtih ob 12.30.
Zapisnik sestavila:
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Vinko nas je kot običajno povabil:
Vabim člane krožka SPOZNAVANJE NARAVNIH VREDNOT na zaključno srečanje v šolskem letu 2013/14.
Srečanje bo v sredo 23. aprila. Ogledali si bomo zanimivosti Sv. Antona na meji krške občine.
Dobimo se ob 8. uri na Rondoju
Tako se nas je tokrat zbralo 11, ki smo se namenili na Presladol.
Začetek poti pri Pokleku nad Blanco. Tu je slopasto znamenje – kapelica. Šli smo mimo turistične – izletniške kmetije Roštohar proti Selcam. Spremljalo nas je rosno jutro po dežju. Tako smo se držali bolj asfaltne ceste. Travniki, ki so že visoki, bi nas namočili, pa tudi nismo želeli preveč pohoditi trave, ki jo bodo še kosili. Travnike so prekrivale bele regratove lučke, ki so jih naredile ponekod čisto bele. Ponekod pa so izpolnile vinograd s svojo belino. Razglabljali smo ob tem, kaj je dobro – travnike gnojiti ali ne, kaj se ob tem dogaja – kaj so posledice.
Na poti nas spremljajo tudi lepe oznake – kozolčki, ki nam povedo, kje smo.
V mokrih travnikih se belo svetijo tudi pajčevine, ki vedno znova očarajo Vinka, mi pa smo si jih ogledovali bolj od daleč. Lepe pa so bile tudi travniške rožice z rosnimi kapljicami. Na enem travniku pa so nas obilo razveselile kukavice. Kovačnik je bil tudi v bujnem cvetenju in zelo lep na pogled. Gozdne jagode pa so tu zelo velike in tudi v polnem cvetenju.
Srečali smo tudi dosti starih hišk, ki kažejo še vedno svojo prisrčnost. Na poti je bil tudi stari mlin, ki še deluje. To vse pa je na lepi gričevnati pokrajini, ki je prepredena z asfaltnimi cestami, tako da se vidi življenje v zidanicah, ki jih obnavljajo ali zidajo na novo.
Ljubo nam je razložil, kako si predstavlja krožno pot Selce - Sv. Anton – Handija – Ravne. Omenil je knjigo o Rajhenburgu, ki vsebuje veliko znanstvenih člankov, kjer sta omenjena ob Rajhenburgu še dva gradova v tem okolju: Reštanj v Senovem in Terog – Šperenberg (verjetno se nanaša na neko naravno zaporo – špero), to bi okoljsko bil lahko hrib nad Blanščico. Pot pa smo nadaljevali do cerkve Vsi Sveti in Sv. Antona in do domačije Kozmosovih.
Tako smo šli že na začetku mimo sedanje domačije Presladol 14a, kjer naj bi nekoč stal grad, ki naj bi bil v razvalinah že v 13. stoletju. Ugotavljali smo tu tudi energije in res so zelo pozitivne – torej je tu priporočljivo zadrževanje. To so nekoč verjetno spontano začutili.
Na poti sem tudi opazila šmarnice, ki jih tako pogosto zamenjujejo s čemažem in se zastrupijo – tudi letos. Videla sem, da so v gozdu bolj svetle barve, podobne čemažu, a vseeno imajo značilno »steblo« iz katerega se potem razdelijo listi.
Bogato je cvetel tudi ranjak.
Zraven lepo urejene kmetije na križišču za Presladol in Kališovec stoji lepo mogočno drevo vrbe žalujke. Ni kot lipa – po naših običajih, a mora biti kar dosti staro.
V Gornjem Leskovcu pa smo šli mimo dveh cvetočih divjih kostanjev. Teh je bilo v tem okolju včasih veliko, sedaj pa so kar redki.
Za te zaselke, vasi je tu ena mala trgovinica, ki je tudi orientirna točka v prostoru.
Ob šoli smo naredili skupinski posnetek za Romano, ki je sem hodila v šolo in se nam ni mogla pridružiti. Spominska tabla je bila postavljena ob 100-letnici šole – 4. julija 1965 – to pomeni, da bo kmalu minilo že 150 let. Zraven je tudi vodnjak. Cerkev sv. Antona pa je zanimiva po svoji razvejani zgradbi. Pogledali smo si jo le od zunaj.
Tu nas je ustavil tudi vinograd, ki je imel vse veje obrezane in so ob deblu bili le mali poganjki, ki pa so imeli že bolne liste. Ugotavljali smo, kaj bi se lahko zgodilo – je bil zapuščen, opuščen ali kaj drugega? Ob njem je tudi staro stranišče na štrbunk, ki je že redkost. Nad nami je letal par ujed – mogoče kanje? Ob novogradnji pa stoji krmilnica v obliki kužnega znamenja.
Ivan Cajner nam je pokazal, kako so nekoč otroci spletali košarice iz travnih bilk. Ob poti nas je tudi spodbudil s svojim brinjevcem. Ivanka Vintar pa je prinesla potičke.
Zaključek je bil pri Miranu Kozmosu, ki nam je najprej pokazal star svinjak, ki je sedaj lepa obnovljena hiška za pridelavo salam, ki so bile deležne že več diplom. Nato sta nas z ženo lepo pogostila z gobovo juho in ajdovimi žganci (z dobrimi ocvirki). Ob tem smo pili njihovo vino črno - modro frankinjo in belo – sremičan. Za konec pa je bil še topel jabolčni »štrudel«. Vse je bilo odlično. Vinko se je v imenu vseh za to pogostitev zahvalil in ker niso želeli plačila, smo ostali na tem, da se bomo drugače zahvalili.
Vsi člani krožka »Spoznavanje naravnih vrednot« pa se Vinku zahvaljujemo, da je za zaključek sam poskrbel za vse in nas tako lepo presenetil s to pogostitvijo za konec šolskega leta!
Sedaj je Ivanki v blagajni verjetno že zmanjkalo tudi drobiža, tako da bomo za to morali še poskrbeti – mogoče na Lisci ob zaključku ali ko bomo šli pogledat travnike, ki so še v poletnem planu.
Kavico smo tokrat izpustili in končali pohod pri avtih ob 12.30.
Zapisnik sestavila:
Nevenka Vahtar