Selce, Okrog, Presladol - 17. 4. 2019
Več posnetkov Nevenke Vahtar.
Že na rondoju nas razveseli sonce. Pozdravimo se še z vinkovimi fotografi in se odpeljemo preko Blance do gostišča – kmetije Roštohar, kjer Romana dobi darilo še od gospodarja – manjši narezek s pijačo za vse.
Najprej naredimo pohod naokrog, da se razmigamo in razgledamo po sončni okolici, ki pa je še v močni rosi.
Ob povratku do kmetije se nam Lado in Janko malo izgubita in še potem »zalutata« k sosedu.
Mi pa malo počakamo in ko vidimo, da se ne bosta kmalu prikazala, čestita mo Romani za njeno okroglo obletnico v njenem stilu na napev – »en hribček bom kupil«:
To jutro bom migal, kosti pomladil. Pr'jat'le tud' vodil, se sam veselil.
Vodo, vince piti, žejo poteši,
dobre volje biti svoje žive dni,
mnogo 'mam skrbi, to me srčno (oj) veseli.
V rokovnik pogledam, je poln moj plan. V Gasilski bom stopil, niko'l ni zaman. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Sorodstvo obvlada, se kopat mudi. Nečakom pomaga, se v terme hiti. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Rastlin ne spregleda, si tuje ogleda, pogoogla in javi, odgovor deli. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
En kovček bom kupil, bom mal'co not djal. P'rijat'le povabil, na pot se podal. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Poglejte Romano, na »Netu« vis. Po turi jo ubiura, da vse se kadi! Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Nam išče podatke, nam treba jih ni. Na hribček jo mahne, za njo pa mi vsi! Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Za soncem bom hodil, podatke lovil. Fotke jaz delal, v spomine jih zlil. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Ko noč se že dela, z lahkoto bom spal - dogodkov obilo, sem v glav'co jaz djal. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Romani pa danes, blešči se ta dan - okrogla jo zdela, saj popije ga z nam. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Na »fejsu« nalaga in drugim razlaga, prigode razkriva, nas vse aktivira.
Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Ko je čestitka mimo in ji podarimo še sliko za spomin, se pojavita naša »izgubljena«.
Po dobri domači malici pa se podamo še do Romaninega doma, kjer pričakujemo sladico ob kavi. Pričaka pa nas cela pojedina, ki so jo pripravili Romanini domači, da nam je kar nerodno, saj smo se že na kmetiji dodobra »napokali« res dobrega ričeta. A vse, kar probamo je odlično!!!
Sedaj pa »pot pod noge« in v pravi breg, ko smo svojo telesno težo dodobra podprli – kdo pa nam je kriv?!
Še enkrat »hvala« Romani in njenim!
Skupno smo bili na pohodu cca 3 ure in dosti posedanja in tako zaključili malo pred 15 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Že na rondoju nas razveseli sonce. Pozdravimo se še z vinkovimi fotografi in se odpeljemo preko Blance do gostišča – kmetije Roštohar, kjer Romana dobi darilo še od gospodarja – manjši narezek s pijačo za vse.
Najprej naredimo pohod naokrog, da se razmigamo in razgledamo po sončni okolici, ki pa je še v močni rosi.
Ob povratku do kmetije se nam Lado in Janko malo izgubita in še potem »zalutata« k sosedu.
Mi pa malo počakamo in ko vidimo, da se ne bosta kmalu prikazala, čestita mo Romani za njeno okroglo obletnico v njenem stilu na napev – »en hribček bom kupil«:
To jutro bom migal, kosti pomladil. Pr'jat'le tud' vodil, se sam veselil.
Vodo, vince piti, žejo poteši,
dobre volje biti svoje žive dni,
mnogo 'mam skrbi, to me srčno (oj) veseli.
V rokovnik pogledam, je poln moj plan. V Gasilski bom stopil, niko'l ni zaman. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Sorodstvo obvlada, se kopat mudi. Nečakom pomaga, se v terme hiti. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Rastlin ne spregleda, si tuje ogleda, pogoogla in javi, odgovor deli. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
En kovček bom kupil, bom mal'co not djal. P'rijat'le povabil, na pot se podal. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Poglejte Romano, na »Netu« vis. Po turi jo ubiura, da vse se kadi! Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Nam išče podatke, nam treba jih ni. Na hribček jo mahne, za njo pa mi vsi! Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Za soncem bom hodil, podatke lovil. Fotke jaz delal, v spomine jih zlil. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Ko noč se že dela, z lahkoto bom spal - dogodkov obilo, sem v glav'co jaz djal. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Romani pa danes, blešči se ta dan - okrogla jo zdela, saj popije ga z nam. Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Na »fejsu« nalaga in drugim razlaga, prigode razkriva, nas vse aktivira.
Vodo, vince piti, žejo poteši . . .
Ko je čestitka mimo in ji podarimo še sliko za spomin, se pojavita naša »izgubljena«.
Po dobri domači malici pa se podamo še do Romaninega doma, kjer pričakujemo sladico ob kavi. Pričaka pa nas cela pojedina, ki so jo pripravili Romanini domači, da nam je kar nerodno, saj smo se že na kmetiji dodobra »napokali« res dobrega ričeta. A vse, kar probamo je odlično!!!
Sedaj pa »pot pod noge« in v pravi breg, ko smo svojo telesno težo dodobra podprli – kdo pa nam je kriv?!
Še enkrat »hvala« Romani in njenim!
Skupno smo bili na pohodu cca 3 ure in dosti posedanja in tako zaključili malo pred 15 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Sonce me prebudi v jutro mojega rojstnega dneva. Na parkirišču pri krožišču v Šmarju se nas ob osmih zbere 15 članov in članic študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica (ena se nam pridruži Pod Vrtačo), pa še nekaj sredinih fotografov je tam. Z Miro mi pripravijo presenečenje z izjavami, zakaj me imajo radi. Najbolj mi je všeč tista, da sem nagajiva. Pri sedemdesetih, lepo vas prosim? Ampak sem, priznam in ostajam.
Z avtomobili se zapeljemo skozi Blanco do Kmetije Roštohar - Selce nad Blanco 10, kjer nam gospodar Jože pripravi novo presenečenje z borovničevcem in kanapejčki.
Zdaj pa na prvi del pohoda: po gozdni cesti, po kot nalašč pokošenem travniku ob vinogradu, malo pa asfaltu, po gozdni stezi in - smo na Okrogu, na nadmorski višini 402 metra. Pod nami je naselje Krajna Brda, še niže Kladje, preko Save Veliki Trn (Sveti Duh) in Studenec. Pri prijetni stavbi s teraso se malo okrepimo in fotografiramo, potem pa vrnemo do križišča. Ne vračamo se ves čas po isti poti: zavijemo strmo navzgor, nato pa globokem useku v gozdu in bližnjici nazaj do Roštoharjevih. Le Janko in Lado raziskujeta nekaj po svoje in se vrneta kasneje.
Ob malici mi skupina zapoje in podari posrečeno sliko v okvirju, ki me bo še dolgo spominjala na pohode.
Potem pa sledi drugi del pohoda: od številke 10 v Selcah do številke 10 v Presladolu. Najprej je treba po asfaltirani cesti po Tratah, potem pa pobegnemo navzgor po travniku do vikend hišic, od koder se odpira pogled proti Armezu, Mohorju in Grmadi. Malo po ravnem mimo križa, kjer sem včasih hodila v šolo, mimo nekdanjega kovača in že zagledamo cerkev svetega Antona, zraven pa je šola, kjer sem prva štiri leta gulila klopi. Obrnemo se navzdol, nadaljujemo po ravnem in do zidanic dveh tet Primoža Kozmusa. Tu nam gospodar ponuja pijačo, ampak mi se je odrečemo. Dolgo srobotje nam služi kot vrv za tekmovanje v vlečenju, potem pa se odpravimo strmo navzdol po dolgem grebenu.
Naši doma nas še nestrpno čakajo s kavo, sladico in dodatki. Tudi tu ne manjka voščil in daril, posebno prisrčen je plakat najmlajših. V veselem razpoloženju še enkrat zapojemo voščilo, ki ga je mojstrsko sestavila Nevenka, potem pa se poslovimo.
Aleks in Nika nas vodita do zidanice, potem pa še samo med vinogradi in kmalu smo spet pri avtomobilih.
NEPOZABEN DAN!
Zapisala
Romana Ivačič
Podrobnosti v spletnem dnevniku.
Z avtomobili se zapeljemo skozi Blanco do Kmetije Roštohar - Selce nad Blanco 10, kjer nam gospodar Jože pripravi novo presenečenje z borovničevcem in kanapejčki.
Zdaj pa na prvi del pohoda: po gozdni cesti, po kot nalašč pokošenem travniku ob vinogradu, malo pa asfaltu, po gozdni stezi in - smo na Okrogu, na nadmorski višini 402 metra. Pod nami je naselje Krajna Brda, še niže Kladje, preko Save Veliki Trn (Sveti Duh) in Studenec. Pri prijetni stavbi s teraso se malo okrepimo in fotografiramo, potem pa vrnemo do križišča. Ne vračamo se ves čas po isti poti: zavijemo strmo navzgor, nato pa globokem useku v gozdu in bližnjici nazaj do Roštoharjevih. Le Janko in Lado raziskujeta nekaj po svoje in se vrneta kasneje.
Ob malici mi skupina zapoje in podari posrečeno sliko v okvirju, ki me bo še dolgo spominjala na pohode.
Potem pa sledi drugi del pohoda: od številke 10 v Selcah do številke 10 v Presladolu. Najprej je treba po asfaltirani cesti po Tratah, potem pa pobegnemo navzgor po travniku do vikend hišic, od koder se odpira pogled proti Armezu, Mohorju in Grmadi. Malo po ravnem mimo križa, kjer sem včasih hodila v šolo, mimo nekdanjega kovača in že zagledamo cerkev svetega Antona, zraven pa je šola, kjer sem prva štiri leta gulila klopi. Obrnemo se navzdol, nadaljujemo po ravnem in do zidanic dveh tet Primoža Kozmusa. Tu nam gospodar ponuja pijačo, ampak mi se je odrečemo. Dolgo srobotje nam služi kot vrv za tekmovanje v vlečenju, potem pa se odpravimo strmo navzdol po dolgem grebenu.
Naši doma nas še nestrpno čakajo s kavo, sladico in dodatki. Tudi tu ne manjka voščil in daril, posebno prisrčen je plakat najmlajših. V veselem razpoloženju še enkrat zapojemo voščilo, ki ga je mojstrsko sestavila Nevenka, potem pa se poslovimo.
Aleks in Nika nas vodita do zidanice, potem pa še samo med vinogradi in kmalu smo spet pri avtomobilih.
NEPOZABEN DAN!
Zapisala
Romana Ivačič
Podrobnosti v spletnem dnevniku.