Sevniška sprehajalna pot - 5. 2. 2014
Prikaz trase pohoda (Ljubo Motore).
Na rondoju tokrat manjša skupina prisotnih. Vreme ni idealno, zato je Vinko izbral to pot, da se lahko izognemo nevšečnostim. Cela Slovenija je vkovana v led. Mi pa imamo tu kar dobro vreme. Led je po poti, a se mu lahko izognemo, pa tudi mehkejši postaja.
Ravno pred nami komunalci posipajo pot pod železnico ob strugi Sevnične. Od tu gremo proti železniškemu mostu in pod njim smo na obalni poti.
Na mostu so v sorazmerno poznih letih naredili luknje, »če bi bilo potrebno most minirati«.
Na vodi je račka – le ena. V zraku siva čaplja. Nazaj grede pa sem prepričana, da sem videla pravega galeba, a v fotografiji je le slabo ujet.
V ledu smo iskali posebnosti, ki bi zadovoljile fotografsko oko. Presenetilo me je tudi, da so izlivi Sevnične in Mirne tako rekoč na istem delu Save. Pogledali smo tudi verjetna bodoča pristanišča za čolne. Pogovarjajo se, da bi se dovolila vožnja z motornimi čolni po Savi. Na drugi strani nabrežne poti pa je ob stari Sevnici korito za višek meteornih in talnih vod.
Ker se vsi ne bodo po kavici vrnili na izhodišče, se zberemo v Špici – tudi vzdevek lastnika, ki nas lepo postreže. Vinko pa časti za svoj rojstni dan in zato dobi še enkrat pesmico.
Vrnemo se na obalo pri energetskih kamnih. Ljubo se žrtvuje in se usede v mokri sneg na klopci, da nam pričara vzdušje, kako se tu lahko pridejo Sevničani sprostit. Ogledamo si tudi novo informativno tablo in ploščice, ki so dodane kamnom.
Pogledamo si tudi mlada drevesa, za katera so nekateri naredili paniko, da se sušijo zaradi kamnov. Sedaj delujejo prav lepo in brsti delujejo sveži. Pri Savski šoli se še ozremo na skulpture iz starih dreves, ki so prej tu stala v drevoredu in nadaljujemo mimo Stillesa, ki mu želimo uspešen posel, ki so ga sklenili.
Ugotavljali smo, da bi tu bilo dobro, ko bi se lahko naredil prehod od Spara – prehoda čez železnico – direktno na obalno pot. To je še za razmisliti.
Okrog 10.30 smo današnji sprehod zaključili.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Ravno pred nami komunalci posipajo pot pod železnico ob strugi Sevnične. Od tu gremo proti železniškemu mostu in pod njim smo na obalni poti.
Na mostu so v sorazmerno poznih letih naredili luknje, »če bi bilo potrebno most minirati«.
Na vodi je račka – le ena. V zraku siva čaplja. Nazaj grede pa sem prepričana, da sem videla pravega galeba, a v fotografiji je le slabo ujet.
V ledu smo iskali posebnosti, ki bi zadovoljile fotografsko oko. Presenetilo me je tudi, da so izlivi Sevnične in Mirne tako rekoč na istem delu Save. Pogledali smo tudi verjetna bodoča pristanišča za čolne. Pogovarjajo se, da bi se dovolila vožnja z motornimi čolni po Savi. Na drugi strani nabrežne poti pa je ob stari Sevnici korito za višek meteornih in talnih vod.
Ker se vsi ne bodo po kavici vrnili na izhodišče, se zberemo v Špici – tudi vzdevek lastnika, ki nas lepo postreže. Vinko pa časti za svoj rojstni dan in zato dobi še enkrat pesmico.
Vrnemo se na obalo pri energetskih kamnih. Ljubo se žrtvuje in se usede v mokri sneg na klopci, da nam pričara vzdušje, kako se tu lahko pridejo Sevničani sprostit. Ogledamo si tudi novo informativno tablo in ploščice, ki so dodane kamnom.
Pogledamo si tudi mlada drevesa, za katera so nekateri naredili paniko, da se sušijo zaradi kamnov. Sedaj delujejo prav lepo in brsti delujejo sveži. Pri Savski šoli se še ozremo na skulpture iz starih dreves, ki so prej tu stala v drevoredu in nadaljujemo mimo Stillesa, ki mu želimo uspešen posel, ki so ga sklenili.
Ugotavljali smo, da bi tu bilo dobro, ko bi se lahko naredil prehod od Spara – prehoda čez železnico – direktno na obalno pot. To je še za razmisliti.
Okrog 10.30 smo današnji sprehod zaključili.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
