Na lepše: 7. 3. 2024 v ljubljanski Drami na obisku pri Skopuh

​32 ljubiteljev gledališča (od tega 7 moških) se je odločilo 2 uri in pol prepustiti 10 igralcem pod taktirko režiserja Slobodana Unkovskega z ekipo kostumografinje, scenografa, dramaturginje, avtorice glasbe, oblikovalke svetlobe …  Občutek, da smo res na obisku pri Molièrjevem Skopuhu, je doprinesel še sedežni red, saj smo v prvih štirih vrstah doživeli igro in igralce, ko da smo pri njih doma.

Bojan Emeršič ni igral skopuha, ampak ga je za nas oživel, zaživel in odživel. Igra ostalih likov/igralcev me je spominjala na »afnanje«, pretiravanje, na neki drugi čas sprenevedanja. Pa še malo aktualizacije: gradbinci, ki so v nas vzbudili vprašanje: ali so resnični, tisti z gradbišča, ali igralci.  

»Škrtež, ki ga na koncu ukanijo. Vse bi vzel, pa ničesar ne dal. Za Harpagona je edini dokaz pomembnosti, vrednosti, sposobnosti njegov denar, bogastvo. Če in ko tega ni več, postane ničla in se mora naučiti novih tipov vedenja in odnosov, ki jih mogoče ni več zmožen. Kot da Molière pravi: stari so neusmiljeni, pohlepni, zoprni, ker mislijo samo na svoje bogastvo in svoje potrebe, mladi pa so žrtve, ker imajo življenjsko moč, nimajo pa kapitala. Pri tem je vseeno, ali so to stiskačevi otroci ali njihovi mogoči partnerji.

Od premiere te komedije 9. septembra 1668 se je marsikaj spremenilo in imamo različne tipe bogatašev. Škrtežev? Milijarderjev, starejših in srednjih let in nemalo zelo mladih.«  Slobodan Unkovski

Naj še zapišem, da so gledalci - dijaki bili vzorno občinstvo. Bravo za njih in učitelje!
Planirali smo še Feministično turo po Ljubljani, a bo zaradi premalo prijavljenih izvedena kdaj drugič.

Zapisala: Jelka Slukan