Slovo od Marije Jazbec - 13. 2. 2021
Draga Marija!
Dolgih 18 let je že, kar sta se v hladnih predbožičnih časih najini poti prekrižali. Ti si skupaj s prijateljicami iskala novih izzivov ob upokojitvi, jaz pa nove priložnosti za razvoj naše šole in poti iz vpisnih zagat.
Dolgih 18 let je že, kar sta se v hladnih predbožičnih časih najini poti prekrižali. Ti si skupaj s prijateljicami iskala novih izzivov ob upokojitvi, jaz pa nove priložnosti za razvoj naše šole in poti iz vpisnih zagat.
Uspešno sva zaznamovali leto 2003: manj kot pol leta je bilo potrebno za ustanovitev in zagon Univerze za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki je našla svoje zatočišče pri Srednji šoli Sevnica.
Od tu je šlo samo navzgor: vedno več novih članic in članov, zanimiva predavanja, dobro obiskani krožki, spoznavanje domovine, kulturne in družabne prireditve, ustvarjalne delavnice, odprti dnevi šole, ki bi ne bili, kar so bili, brez naše Univerze. Naporno, a navdihujoče in polno svetlobe s podporo, energijo in hvaležnostjo vseh članic in članov. Zlati časi!
Duša, srce in razum vsega dogajanja si bila od vsega začetka in nato še dolga leta Ti, Marija. Z vizijo, razumevanjem, umirjenostjo, osebno močjo. Ob tvojem vodenju smo shodili in postali samostojno društvo. Ves čas si se zavedala, da si moramo ljudje v zrelih letih po zaključenih poklicnih poteh na novo osmisliti življenja, da nikoli ni prepozno za nove začetke in velike spremembe. Tako je naša Univerza že zdavnaj prerasla meje našega kraja in se razširila tako ob Savi kot Mirni navzgor in navzdol. Želela si, da bi Univerza zaznamovala naša življenja, da bi tako tudi mi lahko zaznamovali okolje, v katerem živimo. Da bi tudi okolje prepoznalo in cenilo prispevek starejših generacij.
Ko si pred nekaj leti prepustila vodenje Sašu, si želela preprosto uživati v skupnem učenju in druženju, v klepetu ob kavi in pletilkah, brez nenehne odgovornosti, ki te je spremljala dolga leta, verjetno celo življenje.
Drugi bodo govorili in pisali o tvojem delu in dosežkih, jaz pa naj zgolj rečem: Žal mi je, Marija, tako zelo žal, da ne bo več skupnega učenja in druženja in klepeta ob kavi, toda v mojih in naših mislih boš živela za vedno.
V Sevnici, 6. februarja 2021 Alenka v imenu Univerze
Drobci njene življenjske poti.
Od tu je šlo samo navzgor: vedno več novih članic in članov, zanimiva predavanja, dobro obiskani krožki, spoznavanje domovine, kulturne in družabne prireditve, ustvarjalne delavnice, odprti dnevi šole, ki bi ne bili, kar so bili, brez naše Univerze. Naporno, a navdihujoče in polno svetlobe s podporo, energijo in hvaležnostjo vseh članic in članov. Zlati časi!
Duša, srce in razum vsega dogajanja si bila od vsega začetka in nato še dolga leta Ti, Marija. Z vizijo, razumevanjem, umirjenostjo, osebno močjo. Ob tvojem vodenju smo shodili in postali samostojno društvo. Ves čas si se zavedala, da si moramo ljudje v zrelih letih po zaključenih poklicnih poteh na novo osmisliti življenja, da nikoli ni prepozno za nove začetke in velike spremembe. Tako je naša Univerza že zdavnaj prerasla meje našega kraja in se razširila tako ob Savi kot Mirni navzgor in navzdol. Želela si, da bi Univerza zaznamovala naša življenja, da bi tako tudi mi lahko zaznamovali okolje, v katerem živimo. Da bi tudi okolje prepoznalo in cenilo prispevek starejših generacij.
Ko si pred nekaj leti prepustila vodenje Sašu, si želela preprosto uživati v skupnem učenju in druženju, v klepetu ob kavi in pletilkah, brez nenehne odgovornosti, ki te je spremljala dolga leta, verjetno celo življenje.
Drugi bodo govorili in pisali o tvojem delu in dosežkih, jaz pa naj zgolj rečem: Žal mi je, Marija, tako zelo žal, da ne bo več skupnega učenja in druženja in klepeta ob kavi, toda v mojih in naših mislih boš živela za vedno.
V Sevnici, 6. februarja 2021 Alenka v imenu Univerze
Drobci njene življenjske poti.